Dve svečki
Dve leti nazaj sem se na današnji dan še sprehajala po hodnikih ljubljanske porodnišnice in »iskala popadke«, kot smo se šalile med sabo vse, ki smo tam čakale na porod. Vsako, ki ji je uspela prestavitev nekaj štukov nižje v porodne sobe, smo pospremile z vzdihi »ej, srečka!« in željami za hiter porod s čimmanj bolečin ter zdravo dete. Mojemu, pardon, najinemu, detetu se je očitno godilo tako dobro, da ga nobeni »pospeški« niso pripravili do tega, da bi se poslovil od moje maternice, ki ga je, silaka kot je bil, že pošteno utesnjevala.
Ne, tudi ko je že šlo zares, si je vzel debelih 19 ur časa, pa še to so ga morali na koncu na silo ven povlečt, s carskim rezom, ker je bila njegova bučka odločno prevelika za moje kosti. Prvi jok sem seveda zamudila, pa se mu ni dalo kaj preveč jokat. Šele, ko ga je ati vzpodbudil z enim nežnim »oj!«, je pokazal, kakšno kapaciteto glasu in pljuč premore fant, ki se rodi z nekaj čez dobre štiri kile in pol, s 56 cm in 39 cm obsegom glave! Uuuuueeeeeeee! Z vso ihto! Kam za vse na svetu ste me pa privlekli?! Ampak, ko je dobil obleko in svojo »gajbico«, je dal lepo mir. Ko so mi ga zvečer prinesli, 3 ure po porodu, sem bila še čist odsotna, edina misel mi je bila »ej, tole je pa moj otrok!« Nobene evforije, nobenih potokov solza, samo ena taka spokojnost – končno je mimo 9 mesecev strahov pa 19 ur obupnega poroda, to, za kar sem trepetala, držim končno tukaj v rokah. Hvala Bogu in vsem tam gor! Ponujeni dojki je glasno ugovarjal in po slabi urci so ga že odnesli. Šele čez dobrih 24 ur sem sploh dojela, da sem rodila, da imam sina in da je ta sin popoln, prekrasen, prečudovit, skratka, da takega ni bilo nikdar prej in ga nikdar potem tudi več ne bo! In da je tako zelo zelo neskončno MOJ!!!
Čez dva dni bo tale »štruki«, kot sva ga z možem v porodnišnici »krstila« zaradi spoštovanja vrednih mišelinčkov in zalitega trebuščka, dopolnil dve leti. V tem času se je iz »štrukija« prelevil v »bobi palčko«, prestal lep kupček bolezni, absolviral razvojno ambulanto, postavil na laž tiste, ki so mu obetali velike razvojne težave, predvsem pa svoji mamici in atiju naredil ogromnooooo veselih, lepih, srečnih, ganljivih, pa tudi težkih in hudih trenutkov. Ampak tisti se pozabijo. Ostane spomin na prvi zobek, prvo besedo (ati! – khm, dolgo se mi je tako zamalo zdelo!), prvo stanje na nogicah, prve korake, prvo striženje, prvo prilizovanje, prvi poljubček, prvo pesmico, prvo morje, prvo potepanje…same lepe stvari.
Iz zelo zahtevnega dojenčka je zrastel en prisrčen fantiček, scrkljanček na kvadrat, ki mu ni nikoli dovolj čohanja, mečkanja, »lubčkanja«, nikoli dovolj bližine, topline, objemov. Zrastel je en »jezični dohtar«, ki ima vedno prvo in zadnjo besedo, ki ima namesto možgančkov po mojem kar en čip, kamor »snema« vse iz okolja in ob prvi priliki vrne nazaj. En fantiček, ki skorajda ne pozna strahu, se z vsakim meni, vse prime, preizkusi, če le preveč ropota, pride po zaslombo mamine ali atijeve roke, ki jo vzame za vsak slučaj s sabo na raziskovanje hrumečega objekta. O ne, odnehal pa ne bo! V zadnjem letu so mu »zrasla ušesa«, ima pa še vedno težave s »selektivnim« sluhom, se pravi, kar mu paše sliši in to takoj, kar ne, pa tudi v 20. gladko ignorira. Ni višine, ki bi se je bal in ni poti, ki bi bila zanj pretežka. Nor je na pesmice, uči se jih kar mimogrede. Sprijaznil se je z dejstvom, da moramo ljudje jest, še vedno pa je hrana čisto na zadnjem mestu na listi pomembnih zadev. Ampak zdaj je vsaj gor!! Celo prvo leto je ni bilo.
Nepopravljivo in doživljenjsko je osvojil moje in atijevo srce. Oba sva sicer že tako ubrisana na otroke, ampak tale, tale najin naju je dotolkel. Ni je stvari, ki bi odtehtala pet jutranjih minut, ko se vsi trije tiščimo skupaj. Zdaj se že sprašujem, kdo h komu: midva k njemu – ali on k nama?! Pa veselje, ko prideva domov, ko prileti kot iz topa ustreljen s širokim »maaaaaaaaaamiiiii!« in me skoraj podere s silovitim objemom. Pa dnevi ob koncu tedna, ko vsakih nekaj minut priteče naokrog in me potegne dol k sebi »mamici ubčka dal!« ali pa »atija pobožov!« Nekatere stvari so res NEPRECENLJIVE!
Želim si še neskončno takih let! Let v toplini, nežnosti, ljubezni, veselju, sreči, ko gledaš rast svojega otroka, ko vidiš, da je zadovoljen, srečen, da mu je dobro. Želim si, da bi vedno znal ohraniti to svojo toplino in jo tako velikodušno razsipat naokrog. Da bi vedno ostal tak sonček – zase in za vse okoli sebe.
Žuži, ti si moj »tanajtabojši miki-piki«! In kot ti vsak dan povem (običajno takrat, ko te »sekiram«): rada te imam do neskončno in nazaj!
Tvoja mami
Vsetanajtaboljše vašemu pikcu…..Še veliko brezskrbnih dni!
Pa,da k temu postu primaknem še jaz svoj piskerček:Jutri bo moja prvorojenka stara 13 let!Pa se mi zdi,kot bi jo včeraj prinesla iz porodnišnice
RODITELJSKA OBLJUBA
Obljubljam….
da bom poslušala svoje otroke in se z njimi pogovarjala,
da jih bom naučila,kaj je prav in kaj narobe,da bom dober zgled svojim otrokom,
da bom veliko z njimi in bom pozorna do njih,
da jih bom izobraževala v duhu telesu in duši,
poskušala jim bom priskrbeti varno družinsko življenje;
da bom molila za svoje otroke in tudi vse druge ter,
da se bom potegovala za potrebe svojih in vseh otrok…
M.W.Edelman
Skrbna,
moram priznat, da si mi zvabila solze v oči. Da bi le še dolgo trajalo to vaše crkljanje, kajti vse prehitro ptički zletijo iz gnezda.
Tole je enkrat hčerka prinesla domov iz vrtca kot darilo od vzgojiteljice.
Recept za dobre odnose med otroki in starši :
Potrebujete :
veliko mero ljubezni, velik lonec za sprejemanje, ščepec odmika, natančno izražanje, odpuščanje, motivacijo, zaloge spoštovanja, predvidevanja, sporazumevanja, osebne moči in prilagajanja.
Začimbe so :
pogovori, dobri zgledi, podpora, spodbuda, zaupanje, skrb zase in samokritičnost
Ko boste vse sestavine pomešali v primernih količinah in kuhali na šibkem ognju, do bo jed komaj zaznavno brbotala, boste dobili čudovito enolončnico dobrih odnosov med starši in otroki.
Oblikovanje odnosov z otroki je začetek dolgega potovanja, ki bo trajalo vse življenje. Vedno boste starši svojega otroka, naj se zgodi karkoli.
Na dolgem potovanju se je včasih treba tudi ustaviti in določiti ‘daljo in nebesno stran’ .
Naj vam bo na tej poti lepo in ne pozabite na ‘sladke jagode’ .
Ne dvomim, da bo vaša enolončnica zelo okusna. Srečno !
Oh, Skrbna… zlata mami… takoooo lepo znas napisati vse tisto, kar mnoge tukaj beroce tudi obcutimo…. Res ti skorajda zavidam to zilco za pisanje…hehehe…
Najin mladic je okoli 2m za vasim Zuzijem… v mnogih opisih sem “nasla” tudi njegove “finte”… A ne, kaksni navihani srcki so takili dvoletniki…
Saj ves: zelim vam res se veeeeliko zarecih Zuzijevih uck!
Pa lepo praznujte! Objem na daljavo.. zate, za junaka Zuzija… pa za atija tudi… 🙂 S.
Draga Skr bna in Žuži pa še oči, seveda, še sami ne veste, koliko nasmehov ste nam s svojimi dogodivščinami privabila na ustnice, koliko solzic ganjenosti na oči. Da bi le vedno bili taki, srečni, zadovoljni, ljubeči, crkljajoči… To vam želim iz srca! Vse najboljše, Žuži, zraven pa tudi prezgodnje voščilo za prihajajoče praznike:
Prižgimo si lučke v očeh,
Podarimo prijazen nasmeh.
Naj dlan se dotakne dlani,
v vseh srcih naj sonce žari.
Hvala vsem za dobre želje, pa za izvrsten recept kaji in July za starševsko obljubo – fantastična je. Vse ste tok fejst punce, da bi vas kar vse povabila na tortico. Ampak tolk velike pa ne znam spečt. Zato vsem en velik objem in ogromen hvala, za vse, za voščila in zato, da ste :))
Vse najboljše Žužiju!
Veliko lupčkov, božanja in norih dogodivščin v prihodnje, mamici in atiju pa kapo dol 🙂
bivša someščanka T