En otrok, edinec – katere so prednosti, slabosti
Tole o edincih in egoizmu je zame neumnost. Sem edinka in imela sem polno rit vsega, kar sem si zmislila, sem dobila, igrač neskončno, oblačila vedno najboljša, pozornosti in ljubezni še in še, a nikdar mi ni bilo problem deliti z drugimi tako igrače, kot oblačila in pozornost. Nimam občutka, da so me starši temu učili, ampak ko imaš vse, kar potrebuješ ali si želiš, ti res ni problem nekaj od tega deliti z drugimi, enostavno daš brez da pričakuješ kaj v zameno, ker vse imaš…
Meni se zdi, da so večji egoisti ljudje, ki so bili prisiljeni deliti stvari s sorojenci ali pa se celo boriti z njimi za pozornost in materialne dobrine. NJim je vedno nekaj manjkalo v življenju in ko kaj dobijo, ko kaj imajo, tisto sebično zgrabijo in ne delijo z nikomer, ker vdno ostane v njih občutek, da niso imeli, da so se morali boriti za vsako malenkost…
Tole o edincih in egoizmu je zame neumnost. Sem edinka in imela sem polno rit vsega, kar sem si zmislila, sem dobila, igrač neskončno, oblačila vedno najboljša, pozornosti in ljubezni še in še, a nikdar mi ni bilo problem deliti z drugimi tako igrače, kot oblačila in pozornost. Nimam občutka, da so me starši temu učili, ampak ko imaš vse, kar potrebuješ ali si želiš, ti res ni problem nekaj od tega deliti z drugimi, enostavno daš brez da pričakuješ kaj v zameno, ker vse imaš…
Meni se zdi, da so večji egoisti ljudje, ki so bili prisiljeni deliti stvari s sorojenci ali pa se celo boriti z njimi za pozornost in materialne dobrine. NJim je vedno nekaj manjkalo v življenju in ko kaj dobijo, ko kaj imajo, tisto sebično zgrabijo in ne delijo z nikomer, ker vdno ostane v njih občutek, da niso imeli, da so se morali boriti za vsako malenkost…
[/quote]
Tudi med edinci so izjeme.Večina jih res ne zna deliti, saj se tega niso naučili, niti jim ni bilo treba.Vse je bilo vedno samo zanje.
Tole o edincih in egoizmu je zame neumnost. Sem edinka in imela sem polno rit vsega, kar sem si zmislila, sem dobila, igrač neskončno, oblačila vedno najboljša, pozornosti in ljubezni še in še, a nikdar mi ni bilo problem deliti z drugimi tako igrače, kot oblačila in pozornost. Nimam občutka, da so me starši temu učili, ampak ko imaš vse, kar potrebuješ ali si želiš, ti res ni problem nekaj od tega deliti z drugimi, enostavno daš brez da pričakuješ kaj v zameno, ker vse imaš…
Meni se zdi, da so večji egoisti ljudje, ki so bili prisiljeni deliti stvari s sorojenci ali pa se celo boriti z njimi za pozornost in materialne dobrine. NJim je vedno nekaj manjkalo v življenju in ko kaj dobijo, ko kaj imajo, tisto sebično zgrabijo in ne delijo z nikomer, ker vdno ostane v njih občutek, da niso imeli, da so se morali boriti za vsako malenkost…
[/quote]
Strinjam se s tabo. Poznam vec sebicnih ljudi iz vecjih druzin kot pa edincev. Edinci, ki jih poznam, imajo vsi radi ljudi in z njimi tudi rade volje delijo, kar imajo.
Dajte nehat s to patetiko, kako si brez sorojencev sam, samcat. Zakaj bi bil zaradi odsotnosti ene sorodstvene relacije sam in samcat? Imaš desetletja časa, da si ustvariš tople in pristne odnose. S partnerjem, z otroki, s prijatelji, s sorodniki,… Če ste pri vsem tem neuspešni, pa res ne vem, od kod vam ideja, da bi pa ravno z bratom ali sestro imeli harmoničen odnos.
Tudi med edinci so izjeme.Večina jih res ne zna deliti, saj se tega niso naučili, niti jim ni bilo treba.Vse je bilo vedno samo zanje.
[/quote]
Seveda mi nikdar ni bilo treba nič deliti, a ker sem imela vedno polno rit vsega, resnično izobilje, mi nikdar ni bilo težko kaj od tega deliti z drugimi, zame je bilo še vedno vsega dovolj. Mislim, da večina ljudi tudi tako doživlja, ko imaš česa veliko, ti ni problem kaj od tega dati drugim, ker tebi še vedno veliko ostane.
Nisem edinka ampak moj bog, kolikokrat v življenju sem si želela, da bi bila! S sestro sva kot noč in dan, v otroštvu sva se non stop prepirali, ker je bila večja, me je dostikrat tudi fizično maltretirala. Spokala sem od doma takoj, ko sem lahko. Odnosi tudi v odrasli dobi niso nič kaj boljši, razen tega, da se fizično ne spravlja več name. Ostala je na ravni otroka. Kar je najhuje, starši so ji vedno odnašali od riti, ker ona je mlajša in je boga boga, starejša se bo pa že sama znašla… Nič ne rečem, meni je to dalo motivacijo za boj in napredek, zdaj seveda je na drugi strani prisotna še fovšija… Skratka, moje življenje bi bilo neskončno lažje, če bi ostala edinka. Ali kot je dejal R. Bach: The bond that links your true family is not one of blood, but of respect and joy in each other’s life.
Ni res, da smo edinci nujno egosti. Kot edinka lahko rečem, da sem imela krasno otroštvo. Imela sem vsega dovolj. Vsi so me crkljali. Igrače, slakdarije itd sem vedno rada tudi z drugimi otroci delila. Res pa priznam ,da bi bila vesela brata ali sestre. Ampak pač ni bilo. Sem pa imela cel kup bratrancev s katerimi sem se igrala in družila vsako poletje (po očetovi strani) , tete, ki so me obozevale ,same pa niso imele hčerk samo sinove (spet po ocvetovi strani) . Po mamini nisem imela sestričn ali bratrancev ker je tudi mama edinka.
Se strinjam s tem, kar pravite zgoraj glede deljenja. Odvisno je od tega, kako si do tega prišel.
Sama bi recimo zelo težko delila stvari, do katerih sem težko prišla.
Medtem ko stvari, ki sem jih pridobila z lahkoto, tudi z lahkoto delim.
In če si edinec, se ti ni bilo treba boriti za vsako stvar, ampak si dobil marsikaj, preden si si to sploh zaželel.
Za razliko od tistih, kjer je bilo več otrok in te možnosti enostavno ni bilo.
Imam sestro dvojčici. Stalno sva se nekaj prepirali, saj sva obe želeli imeti enake stvari. Npr. sestra je strgala nov pulover pa ga je kar zamenjala z mojim, pa nič priznala. Pa non stop nekaj. Sama sem najprej dobila sinčka in ko sem bila v drugo noseča sem si prav želela, da ne bo spet fant, da se ne bi isto ponavljalo. Imam hčerko in je super vse. Ne cufata se ne za igrače, ne za oblačila in se imamo vsi OK. Je vprašanje sorojencev, mislim, da je zelo pomembno, da niso istega spola.