Imam eno resno vprašanje za vse vas.Pred nekaj leti sem prevarala svojega sedanjega partnerja na sind. izletu.Ni šlo za seks, ampak samo poljubi in ležanje v dvoje.Nič nisem čutila do tega moškega, ampak bilo je vseeno razburljivo.
Seveda to še nekdo ve, ki je pa na žalost “velika čveka” in čudno, da ni že razbobnal vsem.
Od tega je že 3 leta , vmes sva dobila sina, imava se rada, ampak ……… ali mu naj povem, kaj se je takrat zgodilo?Če nebi nihče vedel bi molčala, tako pa lahko vsak trenutek izve!Bolje, da od mene kot od koga drugega!
Vem pa tudi ne kako bo odreagiral!
V glavnem, čez dan na to pozabim, ampak, ko grem spat, me pa ta zadeva nekako podzavestno žre!In se mi zdi prav da bi vedel, ali pa mi bo še kdaj zaupal?!
Samo ne me preveč obsojat, saj vem, da sem storila napako, ampak poti nazaj več ni! Prosim za vaša mnenja, ki mi veliko pomenijo!
HVALA!!

Joj, na-na, trije lubčki in mal poležavanja v dvoje (če je res samo to!) pa res ni varanje, vsaj v ta pravem smislu ne. Možu enkrat tko , by the way zadevo omeni, res mimogrede., brez poudarka, ker tebi ni in ne pomeni nič, opozori ga pa, da bi mogoče kdaj zna kdo delat iz muhe slona. Da bo pripravljen. In potem začni – ne vem – o sosedovi Lojzki, ki je kupla štumfe za 100 SIT. Nakladam. Ampak nekako v tem stilu. Če obstaja samo verjetnost, da izve od drugod, potem z besedo na dan!!

Obdrži zase in pozabi na veliko čveko! Pod kožo smo vsi krvavi z veliko čveko vret. A, ona je sedela zraven in molila oče naš za duše v vicih ?

Nekdo ti je ponujal nov okus žvečilca, ti si se odločila za starega in preverjenega. Odločitev je bila očitno na mestu. Veš pa, da celofana na novih žvečilcih ne smeš odvijati, nikoli se ne ve kaj je notri.

Nisi napisala kak odnos imata s partnerjem (si vse zaupata, imata tabu teme…). Sama mislim, da je zelo pomembno ugotoviti kaj in koliko lahko prenese(ta) in šele nato razmišljati o načinu kako mu boš povedala. Če se boš seveda tako odločila…

V vsakem primeru pa: vso srečo!

Jaz bi molčala in če bi se izvedelo celo zanikala. A ima kdo poslikano bi ga vprašala, ko bi rekel da ima dokaze?

Jaz “občudujem ” vse, ki ste sposobne moža iz dneva v dan gledat v oči in mu v oči tudi lagat ali prikrivat stvari. Če obrnem situacijo: karkoli bi ga polomil, posral, skočil čez plot, naredil karkoli in mi POVEDAL sam, bom mogoče prvih 5 minut znorela, se zjokala, ga nagnala, mu kaj vrgla v glavo….ampak potem se bova lahko o tem počasi pomenila in pogovorila. Ker mi je povedal, se pravi, mu je mar zame, kljub vsemu. Vsaj potem, ko je prišel k sebi, je probal bit fer. Če bom ali bi zvedela od drugih, je zame štorija končana, ker nisem niti toliko vredna, da bi mi povedal in mi je sposoben prikrivat in lagat. Se pravi sva si tujca, ki se ne pogovarjata in to je to. Pika.

Vse O.K., ampak prikrivanje ležanja v travi pred tremi leti – je to laž.
Kako bi ti prenesla moževo priznanje, da je pred tremi leti ležal v travi ? Travo so že vsaj trikrat pokosili. Zgodovina je zgodovina zato, da se na njej učimo.
Nisi nikoli pomislila – uf, tale tip je pa res dober, kaj bi bilo če bi……. Pa nisi, ker svojega moža spoštuješ, ceniš, ljubiš. Lahko zase trdiš, da si tako popolna, da se ti kaj takega ne more zgoditi ? Da nimaš nobene male tajne ? Ali misel na greh ni greh ?

Uspešen zakon ne temelji na čistem fer pleyu ampak predvsem na prilagajanju. Vsaj moj – 20 let uspešnega staža.

To sploh ni napaka, ležanje v travi HALOOO??? Sama delaš cirkus glede tega!
V kolikor se ti zdu, da mu moraš povedati mu pač daj, glej da bo način pravi, mogoče tako kot ti je napisala Skr bna.
Na sindikalnem si verjetno malo preveč spila in to je tudi vse, najprej sebe prepričaj, da ni bilo nič (pa saj ni bilo kajne?) in se potem odloči, če se ti bo zdelo še vedno tako pomembno kot sedaj.

Tudi jaz mojemu povem (skoraj) vse, so pa stvari za katere je bolje da ne ve in sva tako srečnejša, seveda pa s tistim skoraj vse mislim na recimo, če me vpraša, če imam novo bluzo in koliko je stala, pa jaz rečem da je bila znižana ali poceni (cifer se izogibam), čeprav je bila pregrešno draga.
Hočem ti reči, da moraš svojega partnerja poznati in vedeti kako na kakšno stvar odreagira, meni se že zdi, da imam mojega popolnoma “naštudiranega” in točno vem kako bo na kakšno stvar odreagiral.

jaz pa mislim, da bi dotična oseba že povedala, če bi imela namen, se ti ne zdi? ne vem, zakaj bi nekdo ravno po treh letih šel čvekat… sicer pa res ne vem, če se po vsem tem času splača vznemirjat moža – in tudi sebe.