Enkrat odvisnik, vedno odvisnik
Moj partner je spet skrenil. Ko sva se spoznala sva bila oba srednješolca. Takrat smo eksperimentirali z vsem živim, a večini je bilo to res samo raziskovanje, nekaj njih pa je zabluzilo do konca. Med njimi je bil moj takratni fant. Ko sem videla, da je zanj droga več kot samo eksperiment in da noče pomoči, sem izskočila iz vlaka, ki je drvel v brezno, preden bi sabo potegnil še mene.
1o let ni bilo o njem ne duha ne sluha. Tudi spomnila se nisem nanj, potem pa sva se nekega dne srečala na tečaju zdrave kuhinje. Ker sva si bila še vedno všeč in bila oba samska, sva obudila staro ljubezen. Kmalu sva se preselila skupaj, za otroke se nisva nikoli odločila. Vsak v svojem poklicu sva bila uspešna, najini otroci so bili trije psi. Veliko sva potovala, uživala in predvsem živela po najinih načelih. Trajalo je lepih 12 let. Do dne, ko je on spet prijel za joint. Upala in molila sem, da ne bi zašel na stara pota, a bilo je zaman. Domov je hodil vidno spremenjen, vedno pogosteje je krvavel z nosu. Vedno pogosteje ga ni bilo doma, zamenjal je družbo, v službi so šle zadeve navzdol. Dan za dnem je je zanikal, da je zašel na stara pota, čeprav je bilo očitno. Z dnem, ko sem opazila, da so iz najinega stanovanja začeli izginjati vrednejši predmeti, sem naredila konec. Njegove stvari sem napokal v škatle in jih zvozila h njegovim staršem, na vratih stanovanja pa zamenjala ključavnico. Zame je bilo konec! Imela sva tako lepo življenje, hudo mi je bilo, saj mi je zaradi enega jointa razpadlo življenje, ki sem ga imela rada. Vse živo je počel, da bi me prepričal naj ga vzamem nazaj, da se ne drogira več, a nasedati na zasvojenčeve lepe besede, ne gre.
Upam, da me ne dobi v trenutku slabosti, ker ga še vedno ljubim. Moram ostati neomajna.
neomajna, 26.11.2024 ob 22:36
Moj partner je spet skrenil. Ko sva se spoznala sva bila oba srednješolca. Takrat smo eksperimentirali z vsem živim, a večini je bilo to res samo raziskovanje, nekaj njih pa je zabluzilo do konca. Med njimi je bil moj takratni fant. Ko sem videla, da je zanj droga več kot samo eksperiment in da noče pomoči, sem izskočila iz vlaka, ki je drvel v brezno, preden bi sabo potegnil še mene.
1o let ni bilo o njem ne duha ne sluha. Tudi spomnila se nisem nanj, potem pa sva se nekega dne srečala na tečaju zdrave kuhinje. Ker sva si bila še vedno všeč in bila oba samska, sva obudila staro ljubezen. Kmalu sva se preselila skupaj, za otroke se nisva nikoli odločila. Vsak v svojem poklicu sva bila uspešna, najini otroci so bili trije psi. Veliko sva potovala, uživala in predvsem živela po najinih načelih. Trajalo je lepih 12 let. Do dne, ko je on spet prijel za joint. Upala in molila sem, da ne bi zašel na stara pota, a bilo je zaman. Domov je hodil vidno spremenjen, vedno pogosteje je krvavel z nosu. Vedno pogosteje ga ni bilo doma, zamenjal je družbo, v službi so šle zadeve navzdol. Dan za dnem je je zanikal, da je zašel na stara pota, čeprav je bilo očitno. Z dnem, ko sem opazila, da so iz najinega stanovanja začeli izginjati vrednejši predmeti, sem naredila konec. Njegove stvari sem napokal v škatle in jih zvozila h njegovim staršem, na vratih stanovanja pa zamenjala ključavnico. Zame je bilo konec! Imela sva tako lepo življenje, hudo mi je bilo, saj mi je zaradi enega jointa razpadlo življenje, ki sem ga imela rada. Vse živo je počel, da bi me prepričal naj ga vzamem nazaj, da se ne drogira več, a nasedati na zasvojenčeve lepe besede, ne gre.
Upam, da me ne dobi v trenutku slabosti, ker ga še vedno ljubim. Moram ostati neomajna.
Po moderni doktrini je odvisnost bolezen, ne moralna hiba.