Eno za našo gmajnico …..
Nioba, občutek imam, da nosiš v sebi težko
breme, ki bi ga res rada kdaj pa kdaj odložila,
ali vsaj za kratek čas preložila. Skušaj ga
odložiti, potegni si gor Word in izpiši to svoje
breme, izpiši ga in ko ga boš videla na ekranu,
ko bo nekje spravljeno, ko si ga boš sprintala
in arhivirala v registratorju, ne boš verjela, ti
bo počasi lažje.
To breme preloži v obliki zgodbe, svoje zgodbe,
ki naj vsebuje vse, kar ti pade na misel, ki naj
vsebuje začetek soočenja s to težavo, njeno pravo
ime, ki naj vsebuje vso nakopičeno jezo, srd, kletvice,
strasti, ki te popeljejo še v času pisanja v nedosegljive
viševa in tiste strasti, ki pokopljejo vse v nepozabno
temino noči. Izpiši vse z vsemi mogočimi in možnimi
besedami, katerim boš vlila, kar občutiš, z vsemi možnimi
lepimi, manj lepimi, nič lepimi, groznimi, nepopisnimiđ
občutki. Ti to znaš in ti to tudi zmoreš. Ko boš prebirala
to svojo izpoved, ti bo že takrat lažje. Verjemi mi, nioba,
to je moje najboljše zdravilo, resnično najboljše. Vsa
črnina, vsa globina duše gre z jokom iz mene, ko pišem,
tudi jokam, grenko jokam, solze mi včasih lijejo čez lica
in kapljajo na mizo, a se jih ne sramujem, pustim jim pot
… naj tečejo, pečejo, a naj tečejo. Ko bodo iztekle, bo z njimi
odšlo tudi malo bolečine ….. Poskusi, Nioba, poskusi, vsaj
poskusi, vredno je in verjemi vase; če ne boš poizkusila,
ne boš vedela, če bi ti ta vrsta zdravila pomagala!
