Zadnje cajte je neka strašna inflacija razno raznih gibanj.
Zdej smo profitirali še gibanje za ohranitev javnega zdravstva.
Človk bi si mislu, da se bo pri tolikerih gibanjih kaj premaknilo. Pa…

Čeprov korakamo, stojimo na mestu
in če se še tko trudmo,
smo obsojeni na to, da nam nč ne rata.
Junakov druzga razreda, nikol noben ne opaz…

No, jest sm jih opazu. Mogoče zgolj po naključju, ker glih ta moment mečkam eno napotnico za enga specialista. Natanko čez tri mesece bom na vrsti. Ampak… mater vam… takrat bom že zdrav, al pa mrtev.
Aja… če plačam, sem seveda takoj na vrsti.

Kdo sploh rabi javno zdravstvo? Zdravi?

Javno zdravstvo je pesek v oči oz. mana za socialni mir.

V bistvu pa skrajno nepravičen in neučinkovit pristop do problematike zdravstva.

Mujo k si tolk bolan, pa še simpatičen povrh…ti sam povej kaj rabiš, imam veze…

O ZDRAVSTVENIH SISTEMIH (ta del lahko tudi preskočiš)

Če te začne o zdravstvenih sistemih zanimati ko te zvije in nič prej, je malce licemersko.

Zdravstveni sistem v svoji državi kritizirajo skoraj vsi državljani sveta. Tudi, če bi deloval idealno, je v človeški naravi, da išče zunanjega krivca za to, da je bolan ali da mu ozdravitev ni zagotovljena dobesedno jutri, kaj šele, če se odmika v neotipljivo prihodnost. Bolnemu, trpečemu, upajočemu in obupanemu posamezniku se zareže v spomin vse, kar doživi, ko se znajde med ljudmi v belem, in celo tisti, ki srečno ozdravijo in so ob prekipevajoči hvaležnosti pripravljeni odpustiti neprijetne dogodke, jih nikakor ne pozabijo; kaj šele tisti, ki se jim bolezen obrača na slabše.

Kako dobro je zdravstvo v posamezni državi, lahko pokažejo primerjave med njimi. Kar je v navednicah, je napisal Keber enkrat letos poleti. Jaz mu seveda verjamem.

“Letos je švedska družba Health Consumer Powerhouse, ki se razglaša za vodilno evropsko hišo na področju informiranosti zdravstvenih uporabnikov, objavila novo primerjavo držav EU. Kazalci, vsega skupaj osemindvajset, so skušali odgovoriti na vprašanje, kako učinkoviti in prijazni so evropski zdravstveni sistemi s svojimi uporabniki. Zajemali so pet področij: pravice in obveščenost bolnikov, čakalne dobe na zdravljenje, izide zdravljenja, obseg preskrbe in dostopnost do zdravil. Avtorji so se trudili za kar največjo natančnost pri zbiranju podatkov, pri čemer so primerjali podatke vlad, ministrstev ter domačih in mednarodnih zdravstvenih agencij, vendar tako kot za vse podobne študije velja tudi za to, da so podatki omejeno verodostojni. Tudi sam sem pri Sloveniji našel primera predobre in preslabe ocene, kar pa se je skoraj zagotovo dogajalo tudi pri drugih državah. Za grobo primerjavo med državami so podatki zanesljivo dovolj dobri, hkrati pa omogočajo kritiko vseh tistih, ki z rezultati niso zadovoljni.

Kaj je pokazalo poročilo? Prvo mesto tudi v njem zaseda Francija, ki je od 750 možnih zbrala 576 točk, Slovenija je s 466 točkami enajsta, zadnja pa je Irska s 359 točkami. Za Slovenijo niso zaostale samo vse države, ki so k EU skupaj z njo pristopile v zadnjem krogu, temveč tudi države »razvite petnajsterice«: Grčija, Irska, Portugalska, Španija in Velika Britanija. Ne tako daleč pred Slovenijo so Italija (471), Danska (473), Finska (496) in Avstrija (498). Poročilo celo izrecno navaja, da je slovenski zdravstveni sistem s stališča uporabnika podoben avstrijskemu.

Avtorji študije so se zavedali, da na marsikateri kazalec vpliva količina denarja, ki ga posamezna država namenja zdravstvu: od 500 dolarjev na prebivalca na Poljskem do 3500 v Luksemburgu. Zato so izdelali matematični model, ki skuša odpraviti to neenakost med državami in dati odgovor na vprašanje, kateri zdravstveni sistem je najučinkovitejši glede na vložena sredstva. Značilno je, da bogatejše države izgubijo po nekaj mest: Francija je na primer šele sedma. In zmagovalka? Zmagovalka je Slovenija!”

Prav tako ne vem od kod vsesplošno razširjena ideja o tem, da je sistem javnega zdravstva slab, drag in nekonkurenčen. Da takšno prepričanje razširjajo koncesionarji in tisti, ki bi to radi bili, mi je jasno. Da temu naseda tako masivno narod, pa sploh ne. Še posebno pa mi ni jasno prepričanje, da je zasebništvo boljše za uporabnike in cenejše za državo. In ker so meni všeč številke in matematike, ti kopiram še naslednji odstavek.

“Primeru zdravnika zasebnika in zdravnika specialista v ZD:
Oba prejmeta od ZZZS za bruto bruto plačo enak znesek v višini 9,51 mio SIT letno. V ZD zdravnik specialist prejme letno neto plačo v višini 4,15 mio SIT oz. 44 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh sredstev namenjenih za plačo, ostala sredstva v višini 5,36 mio SIT oz. 56 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa se vrnejo državi v obliki prispevkov in davkov.
Zasebnik, ki npr. plačuje prispevke od najnižje osnove za pokojninsko zavarovanje in doseže letni dobiček 2,4 mio SIT ter za ta znesek uveljavi možne davčne olajšave v skladu z zakonom, državi vrne skozi prispevke in davke le 0,7 mio SIT oz. 8 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh sredstev. Tudi, če bi zasebnik plačeval prispevke od najvišje možne osnove za pokojninsko zavarovanje in izkazal davčni dobiček na letni ravni 4,15 mio SIT kot znaša letna neto plača zdravnika v ZD, bi država prejela nazaj le 43 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} od danih sredstev. Toda taki primeri pri zasebnikih so bolj izjema kot pravilo.”

Ob istem znesku, ki ga država namenja za zdravstvo, bo bolnikom namenjenih manj sit, oziroma po novem manj eurotov. Za še manj denarja bo po mojem še mal manj muzke, ne pa obratno.

Pa ker si glih gibanje omenil, še ena cvetka iz Primorskih novic o dialogu med Gibanjem in Ministrom. Dialog menda ves čas poteka, čeprav ga doslej s tem formalnim Gibanjem še ni bilo, je rekel Bručan letos poleti.

O TEM IN ONEM (itak ne sodi na forum)

Če bi si znala pomagati, te rajš ne bi pogrešala in rajš ne bi mislila nate in vseeno bi mi bilo, kaj je s tabo. Pa te pogrešam in ni mi vseeno, in ti to veš. Zato te res ne razumem, kako lahko tako pišmeuhovsko in ignorantsko na forum napišeš, da ti nekaj je, ko dobro veš, da to berem. Si res tako trdosrčen ali res misliš, da mi za vse in vsakogar dol visi? Prej sem se žrla, od zdaj naprej se bom pa še bolj. Če si to hotel, ti je spet ratalo. Upam tudi, da je bil tisti “umrl” zgolj za potenciranje dramskih učinkov. Reci, da je tako.

V vseh pisanjih o zdravstvu do sedaj nisem nikjer zasledila, da bi kdo pisal o dolžnostih pacientov, oz. uporabnikih zdravstvenih uslug.Kot tudi nisem zasledila da bi kdo napisal, da pravice niso neomejene.
Zdi se mi,da ljudje ne vedo, jih pa tudi ne zanima, da zdravnik, še manj pa sestra ne odločata o tem kaj pacientu pripada in kaj ne.Opravicah odloča ZZZS, ki je tudi plačnik zdravstvenih storitev.Vse pritožbe, nezadovoljstvo pa letijo prav na izvajalce.
V naši državi pacienti še nikoli niso “stavkali”, ko so se jim pravice zmanjševale.Zdravstveno osebje- kot izvajalci storitev pa niso dovolj močni ,da bi uspeli(jih tudi nihče nič ne vpraša).
Ne vem če veste da tudi v zdravstvu obstajajo normativ-Zelena knjiga(se mi zdi iz leta 1972) kot npr.:
Za prvi pregled splošni zdravnik 7 minut,specialist 20 minut.
Za ponovni pregled-kontrola zaradi iste bolezni 3 minute.
Splošni zdravnik, spodnja meja opredeljenih pacientov od 2300-2500.
Ali veste da splošni zdravnik(vZD) v 6,5 ure na dan(kot je določeno s strani ZZZS) sprejme od 40-60 pacientov.

Poanta, vsaj kar se mene tiče ni v zdravnikih al pa sestrah al pa konckoncev v vratarju, če hočeš, ampak v sistemu.

Sistemu, ki me sili, da določeno storitev, ki naj bi bila brezplačna (ker sem jo že plačal preko davkov, prispevkov in dodatnega zavarovanja), takrat ko jo nujno potrebujem plačam še enkrat, al pa čakam tri mesece.

Kapo dol vsakemu, ki mi zna razložit zakaj je to dobr…

Izključno in samo za to, da priteče v zdravstveno blagajno t. i. svež kapital.

Zdi se mi da imamo premalo specialistov in preveč bolnikov, ki potrebujejo specialistični pregled.

Po eni strani smo tukaj krivi tudi pacienti,ker mislimo da nas samo specialist lahko pozdravi, in ne verjamemo splošnim zdravnikom,da tudi oni kaj znajo.

Po drugi strani pa tudi splošni zdravniki, ker mogoče niso sigurni v svoje znanje, ali pa se ne želijo izpostavljati, se pregovarjati in si s tem nakopati pritožb, zato napišejo napotnico, pa naj se s pacientom ukvarja specialist.

Kolikor vem iz prakse bi vsaj 1/3, če ne celo 1/2 pacientov lahko zdravil splošni zdravnik, pa bi se čakalne dobe kar precej zmanjšale.

Seveda pa bi morali imeti več splošnih zdravnikov, z večjimi pooblastili, tako bi se vsa diagnostika opravila po ZD-jih in k specialistu bi bil poslan le tisti, ki to zares potrbuje.