Ali je kdo prebral njeno zadnjo knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. Je Martin resnična oseba? Se je res 2 meseca po smrti “kao ljubega moža” videvala s 30 let mlajšim? 🤔 In potem tako jokala v javnosti. Meni precej čudno.

Knjiga je zelo dobra in zanimivo napisana.

Ti pa zacni obsojanje pri sebi, sigurno bos kaj nasla.

Kdo sploh bere tak shit?

Knjigo sem prebrala. Napisana je kot avtobiografija. Osebe so resnične, dogodki tudi. Meni ni bila simpatična prej, in mi ni zdaj.

Antipaticna.

…pa kako je otroke prepričala, da so se odpovedali dediščini po očetu v njeno korist. Da o Martinu sploh ne govorim

Tudi meni knjiga ni bila preveč všeč. Takrat sem govorila z eno prav tako vdovo in je komentirala, da je ona po smrti moža ostala s hčero brez stanovanja in ni imela časa razpredati, kako jo zdaj gleda družba. Razumem pa Erico, da je bilo pisanje del žalovanja.

Ravno berem, sem na polovici. Martina še ni v igri, sedaj opisuje pogrebno ceremonijo.

Do sedaj mi je knjiga všeč, dobro napisana, še posebej cenim brutalno iskrenost.

Saj je rekla ena pisateljica, da ženska rabi svojo sobo, da lahko piše. To velja za vse, tudi za moške. Ta “soba” je lahko tudi ČAS in miren kraj. Vsekakor je to privilegij, ki ga nimajo tisti ljudje katerih živlenje je kaos in imajo od jutra do večera 100 problemov z katerimi se morajo ukvarjati.

Lepo, da je pisateljica imela ta privilegij, da je lahko svojo zgodbo delila z ljudmi in tako tudi komu pomagala.

Vsekakor pa ne razumem negativnega prizvoka v tvojem sporočilu.

Kot bi bila ta tvoja znanka jezna na vse, ki jim ne gre tako slabo kot njej. Vsekakor pa ji je škodilo, če ni imela nikogar s kom bi razpredala o temu.

Sicer pa ne poznam dovolj gospe in njenega pokojnega moža, da bi komentiral njune poglede.

Ni mi bila všeč ta gospa ko sem jo enkrat gledal v politični oddaji ob ameriških volitvah. Vendar zato ne bom rekel, da mi ni všeč nasplošno saj so njeni politični pogledi le en del nje.

Všeč mi pa je bilo njeno pisanje v Sobotni prilogi kjer je odkrito spregovorila po smrti moža. Vsekakor je treba ceniti, da je to delila z javnostjo in tudi vplivala na razmišlanje od koga, ki je to bral. Takšna odkritost dela našo družbo boljšo.

Izpostavila je tudi omejenost nekaterih slovencev. Naprimer, da jo sprašujejo kdaj se bo vrnila domov. Tudi jaz se sprašujem kakšen kreten postavi takšno vprašanje in zakaj ga postavi. Pa spadam med ljudi, ki bi se počutili na tujem že v svoji državi če bi zapustili svoje mesto.

Ne maram ne Rusije in ne Amerike kot države. Sem pa vesel in Rusov in Američanov če se preselijo sem, saj delajo našo družbo bolj pisano.

Poleg tega pa konstruktivna kritika vedno prav pride.

Morda pa jo zato nekateri Slovenci ne marajo ker so v njeni kritiki prepoznali sebe? 

Veliko Slovencev naprimer ne mara slovenskih filmov, ker jih opominjajo na to kakšen gnoj so in kakšen gnoj je njihova okolica.

No, sicer se je tudi meni zdel čuden ta Ericin občutek, da naša družba ne sprejema vdov. Se tudi vam tako zdi? Verjetno je ta moja znanka (res zgolj znanka) želela povedat, da mora iti življenje naprej in da moraš v nekem trenutku preseči žalovanje. Sta pa popolnoma različni ženski, čeprav obe izgubili moža tragično, vendar ima Erica verjetno več časa za razmišljanja, ta znanka pa poklic, kjer se razdaja drugim in je najbrž morala res gledati bolj na druge kot nase. Morda pa ni odžalovala, kdo ve …

Možno, da ni odžalovala.

Marsikdo ne odžaluje celo živlenje. Odvisno je koliko je bil nekdo navezan na nekoga in kakšne življenske poglede ima. Nekomu to da naprimer vrjame v posmrtno živlenje lahko tudi pomaga pri sprejemanju smrti bližnjega itd.

Tako, da ta znanka lahko govori bolj zase kot za druge. Saj je vsak primer drugačen.

Praviš, da ena sama piše, druga pa pomaga “na terenu” oziroma je v stiku z ljudmi, ki jim pomaga. Ja tako je da rabimo oboje, tako prakso kot teorijo. Tudi prakse ni brez teorije.

Lahko bi torej rekli, da tvoja znanka deluje na enem področju, Erika pa na drugem.

Vsekakor bo morda kdo v Erikini knjigi prepoznal svoje občutke in mu bo knjiga mogoče pomagala da jih predela.

Glede nesprejemanja vdov pa lahko rečem, da nevem v katerih rovtah sicer Erika živi a mislim, da je naša družba vseeno večplastna in da bi mogoče nekdo drug imel v kakšnem drugem slovenskem okolju drugačno izkušnjo.

Marijapomagaj, ta ženska je u iber naporna. Goni in goni svoje, ko pa se kdo ne strinja z njo, se na mrtvo skrega. Da o mladeniču, Aleševem študentu, sploh ne govorim. Bi, pa ne bi, pa spet ne bi, pa spet bi … In njeno ortodoksno primerjanje same sebe z bibličnimi ženskami … ne vem, no.

In ja – na Slovenskem so vdove sprejete čisto normalno. Toliko let že živi tukaj, da bi lahko to opazila.

Toliko iskrenosti, bolečine in trpljenja in smrti, njene smrti je v tej knjigi, da jo občudujem, da je to zmogla napisati, marsikdo bi se zlomil.

Ja, ta Martin ji je kar hitro prišel na pot, kdo ve, če še živi z njim.

Je bila dediščina bogata?

Slovenski filmi, še bolj pa nadaljevanke, so pretežno zanič. Toliko.

Posipanje s pepelom, kot bi se počutila kriva.

Zakaj…čemu…ampak ta viadukt Peračica je vzel že veliko življenj, namensko ali po nesreči, kdo ve.

Kot bi tam sevala neka negativna energija, ki te posrka vase.

sem jo imela,brala in mi ni bila všeč. Prišla sem do pol in nehala. odbijajoča knjiga,nezanimiva. Pa so me v knjižnem klubu spljuvali,češ da nevem kaj je sploh dobra literatura-bogpomagej meni ni bila všeč.

Tudi meni ni bila všeč, sploh zadnja tretjina čudna. Gospa mi po prebranem pušča mešane občutke. Občudujem iskrenost, bolečina in tragedija ki jo je doletela neskončna in iskreno sočustvujem. Ni mi bilo pošteno kar je naredila na zapuščinski, ker ni pravično do otrok, da ne dedujejo po očetu, ki je v kratkem življenju ustvaril ogromno, ne samo intelektualno, tudi materialno. In ona v teoriji, če bi se ji pomračil um, kar se lahko zgodi vsakemu, vse zafrčka in otroci ne dobijo ničesar. Drugo, čudno mi je, da je odrezala prijateljice. Kar se tiče afere s študentom, pa ji pogledam skozi prste, oz to dejanje vidim v luči neskončne praznine, žalosti ob tako gromozanski izgubi. Je rabila uteho in kot smo brali, bližino z drugimi vzpostavlja skozi seksualnost in s tem ni nič narobe.

Meni pa to z dediščino ni čudno, ko je umrl oče, smo se vsi otroci na zapuščinsko razpravi odpovedali nujnemu deležu njegove polovice in je postala lastnica cele njegove polovice mama.  Tako se bo premoženje delilo šele po njeni smrti.

Meni pa to ni prav. Če se ji odpelje lahko vse podari mlademu ljubčku ali cerkvi in tako premoženje očeta ne bi prešlo na njegove potomce.

Ampak nihče ne ve, če je bila to nesreča, voznik tovornjaka naj bi rekel, da ni hodil neprevidno, ampak je prav nalašč izstopil prav pred tovornjak.

Hudo tudi za voznika tovornjaka.

Poznala sem mamo dveh najstnikov, ki se je nalašč zapeljala tja in se vrgla dol. Grozno, grozno, Aleš pa tega le ni storil.

Impulzivni samomor po moje. Verjamem, da ni načrtoval. Je bil človek navdiha in akcije, imel je dovolj fizičnih bolečin in je storil brez razmisleka kar mu je v tistem momentu šinilo v glavo. V takih primerih je bolje, če je človek pasivnež, neodločnež in nagnjen k odlašanju.

Občutek krivde, ker je odšla v Ameriko, to ji očitajo tudi “prijatelji”.

Pa glih pod moževega študenta se je tako hitro vlegla.

Če je vse to res, kar piše v knjigo.Tudi če tega ne bi obelodanila. Ima otroke, ki tega nikakor ne bodo razumeli.

Je pa res srhljivo doživetje, ki bi marsikoga zlomilo.