Iz današnjega Dnevnik,

———————————
Go Home

“Ves čas mi gre na jok.«

»Pa jemljete tablete, ki sem vam jih dal zadnjič?«

»Prejšnji teden sem na Kitajskem nekaj zamešal. Zjutraj sem pozabil in sem zvečer vzel dve, pa sem bil zbegan. Ampak zdaj jih jemljem redno, pa nič ne pomaga. Kar grabi me.«

»Se vam je kaj takega zgodilo?«

»Ne vem. Sedim pred televizorjem in mi gre na jok. Ves čas.«

»Ampak zakaj? Televizija je vendar vaš največji uspeh. Tega se morate veseliti.«

»Saj. Vse sem jim dal. Oni pa tako. Ste gledali v ponedeljek zvečer?«

»Ne čisto vse. Preklapljal sem. En kavbojski film je bil na nekem drugem programu.«

»Prav to. Jaz o njih govorim dve uri, oni pa vrtijo kavbojske filme. Robert Duvall in Kevin Costner. Lepo vas prosim! Vi pa potem to gledate, namesto da bi poslušali.«

»Saj sem gledal. Res. Vmes potem nisem zdržal. Pa vendar ste se morali imenitno počutiti. Do polnoči so govorili o vas. Na dveh programih.«

»Ja. Ampak, a sem bil lep? Povejte mi. Sem izpadel lep?«

»Saj ste čisto čeden moški.«

»Čeden je vsak. A sem lep? Kdaj ste nazadnje slišali, da je kdo rekel, kako sem lep? Še mama…«

»Mama?«

»Nič. V resnici me nihče ne mara.«

»Zdi se mi, da vas res popada bes. Napisal vam bom nov recept.«

»Pustite recepte in me poslušajte. Poglejte. Jaz jim dam televizijo. Pa jim rečem: Tukaj jo imate, naredite tako, da bomo mi izpadli dobro, oni pa slabo. Ali pa kot da jih sploh ni. Je to kaj tako kompliciranega? Ni. To bi moral vsak znati narediti. Dam svoje ljudi na vsa mesta, ki kaj veljajo. Tri leta nimajo kaj delati. Vse jim povem, kaj morajo napisati, pa še papirje jim dam. Potem imam jaz sitnosti in potrebujem njihovo pomoč. Ljudje grozijo, da bodo šli na ulice, sedemdeset procentov jih na volitvah glasuje proti meni. Nihče ne reč nič o meni. Obnašajo se, kot da me ni več. Zgleda zares slabo. Vsi objavljajo te nesramne številke. Kot da kaj pomenijo. Pa rečem, da bom prišel ob osmih tja, da razložim, in naj mi pomagajo. Delajo se ustrežljive. Snamejo tiste neumnosti, da je lahko vsak milijonar, in dajo fotelje. Jaz pridem tja in prosim samo za malo pomoči. Pridem in potem nasproti mene sedi človek, ki sem ga sam nastavil. In kaj dela? A mi pomaga? Vraga mi pomaga. On se dela, da sprašuje, jaz se delam, da odgovarjam. Pa ne deluje. Še maskerki je jasno, da ne deluje. On pa nič. Sedi in obmolči. Kot da sva na pogrebu. Njihovi mi nočejo pomagati, moji pa ne znajo. Še slabše izpadem kot prej.«

»Ni moje mesto, da dajem nasvete. Ampak ob napovedi delavskih demonstracij morda res ni modro, če ljudem vzamete sanje o tem, da postanejo milijonarji, in jih eno uro jeb…«

»Eno uro kaj?«

»Hm. Prepričujete?«

»Jaz nimam koga prepričevati. Vse je jasno.«

»Ja, saj.«

»Ta pa sedi pred mano, vidi, da sem v zadregi, in molči. Njihovi pa so spretni kot hudič.«

»Zakaj pa niste vzeli koga od njih?«

»Zato, ker se z njimi ne da zmeniti, kaj bodo vprašali. Kar vsak po svoje, kar jim pade na pamet. Tako se ne da delati.«

»Zagotovo se da kaj narediti. Vi ste zelo sposoben človek.«

»Tudi jaz sem tako mislil. Petnajst let jih psujem, pa še ne razumejo. Potem grem v parlament in jim dve uri ubijam v glavo, pa ni nobenega učinka. Ti moji, ki sedijo tam, pa so katatonični. Eden za drugim ponavljajo isto in isto, nihče pa ne zna biti prepričljiv. Po očeh sem jim videl, da že kalkulirajo, kaj bo prihodnje leto. Jaz tega ne morem več gledati. Res mi gre na jok.«

»Zakaj pa sploh gledate? Saj veste, da preveč televizije škodi.«

»Kaj pa naj delam.«

»Berite časopise.«

»Se šalite? Sedemnajst let poskušamo narediti svoj časopis. Vse smo poskusili. Dnevnike, revije, tednike, mesečnike, v barvah, na gladkem papirju. Vse je propadlo. Takoj ko zmanjka državnega denarja, ljudje kar zbežijo. En teden se človek veseli, potem pa vse, kar naredimo, postane nekako mračno, zoprno, ne vem, kako bi rekel…«

»Neberljivo?«

»Točno to. Zgleda kot uradni list iz sedemdesetih let. Tudi če sam napišem. Jaz sem si predstavljal, da bom z veseljem vzel v roke svoj list in postal radoživ. Pa se sfiži, preden prideš do TV-programa.«

»To res lahko vpliva na počutje.«

»In potem smo enkrat sedeli skupaj jaz in Vasko, Aleksander, Dimitrij in še nekaj naših. Gledali smo naše in njihove časopise, jasno je bilo, da tako ne gre naprej. Mi smo pametni ljudje, ampak spodobnega časopisa ne znamo narediti. In kakor pravi Dimitrij, mi en časopis moramo imeti. Pa smo prišli na to genialno idejo, da vzamemo enega, ki je že narejen, in ga naredimo našega. Tehnologija je že tam, imajo redakcije, mize in telefone. Vzamemo, damo naše ljudi na vrh in vse drugo se bo uredilo samo od sebe.«

»Pa saj ste lepo uspeli, ne?«

»Ja, na začetku je bilo super. Vzeli smo največjega. Vso mizo zasede, ko ga odpreš. Pol države sem obrnil, da sem ga dobil. Pa še ni nič stalo, ker smo izvedli kompenzacijo in samo premešali delnice. No, malo je bilo treba pritisniti. Prišli so naši fantje in naredili so vse, kar sem rekel. Njihovi pa so samo stokali in delali naprej. Jaz vem, da so ljudje upogljivi, imajo otroke, nočejo komplikacij. Skoraj eno leto je bilo božansko. Še Jambrek, ki je študiran človek in samo sitnari, je rekel, da je zdaj res sijajno brati. Same lepe reči, nobenih problemov. Tudi fotografije so bile nekako objektivne, brez čudnih senc. Res si se prepoznal. Ampak v resnici ni trajalo več kot pol leta.«

»Kaj se vam je pa zgodilo?«

»Ne vem. Smola se me drži. Nekaj so pogoljufali, zamenjali , kaj jaz vem, in čez noč se je obrnilo. Isti ljudje, ki so mi prej jedli z roke, zdaj pod krinko uravnoteženosti pišejo proti meni. Meni kradejo finte. In zdaj je še strašnejše kot prej. Svetlana Makarovič je lepo rekla, da je huje, če nekaj imaš in ti vzamejo, kot pa če nič nimaš. Dajte mi robček.«

»Pa saj imate svoj tednik.«

»A vi tisto lahko berete?«

»No, po pravici povedano…«

»Jaz tudi ne. Ne znajo pisati. Jaz sem hotel, da njihovi o meni pišejo lepe reči.«

»Pa saj so še drugi mediji. Internet? Novi predsednik bere New York Times in se zdi čisto zadovoljen.«

»Lahko njemu. Tudi jaz sem odprl njihovo spletno stran in vtipkal Slovenija. Štiri članke imajo. Eden o tem, da je kandidat levice spektakularno premagal mojega, dva o Ambrusu in nekaj o tem, kako Slovenci pogrešajo tolar. Ali me ni ali pa izpadem kot cigan. Vsi so isti. Ne samo pri nas. Ves svet se je povezal z njimi in komplotira proti meni.«

»Napisal vam bom recept.«

»Pa me bo kdo potem imel rad?«

»Teh tablet nimam. To morate dr. Drnovška vprašati. On pozna alternativne poti.«

»Dajte mi vsaj nekaj, da se bom komu smilil.«

»To vam bo pomagalo. Dve zjutraj, dve zvečer. Pa pri sestri se oglasite, da poravnate. Petdeset evrov bo.«

»Saj sem zavarovan.«

»Jaz imam koncesijo. Pri meni ste samoplačnik.«

A to je napisal eden tistih novinarjev, na katere se vrši tak silen pritisk?

Ja, vse kaže ja. Pristisk pa tak…

kako zelo…..ha …boljs ,kot tisto v ponedeljek …joj bogi…

Ja. To je napisal Ervin Hladnik Milharčič, ki ga je Jančič odstavil z mesta urednika Sobotne priloge, za slovo mu je pa Slivnik cenzuriral zadnjo številko.

No, po prebranem je lahko vsakomur kristalno jasno, čemu je odletel z Dela.
Tudi z Dnevnika bo, ko ga botri ne bodo več rabili in bo lastnike začel zanimati profit namesto kulturkampfa.