evo, moj otrok ni farnblint, al kaj že
Moram vam povedati, da sem bila včeraj v vrtcu na govorilnih in da sem se potem pe najmanj štiri ure topila, mater, je kar luža za mano nastajala, da ne govorim o stolu, na katerem sem sedela med sestankom.
Ne na dolgo in široko, čisto na kratko, naša vzgojiteljica je mojega sina tako lepo pohvalila, da sem imela kar solzne oči.
In kar je najvažnejše: morda se katera spomne, da sem v sebi že razmišljala o tem, da je otrok morda barvno slep, ampak NI!! Barve sicer loči, le poimenovati jih ne zna, ali pa se kar na hitro zmisli, kakšna je katera.
Ej, ta moj cukr.
P.S. Te prve govorilne si bom potisnila globoko v spomin, za čase, ki prihajajo in me bo morda kdaj na podobnih sestankih sram:-(( Nikoli se ne ve.
Lep vikend vsem skupaj!
….uf, še jaz mam lužo pod ekranom ;))
Čestitke junaku in ponosni mami. Naš pravilno imenuje barve na semaforju (ajdeča – ajmena-zejena), ostale sicer loči, ampak obvezno pomeša. Zadnje čase je itak vse “joza” (roza) – ne vem od kod mu ljubezen do te “barve”. Je pa dva dni nazaj prinesel dediju pokazat rjavo barvico in oznanil “dedi, ta je pa čukujada”. Pa ga je dedi popravil “veš, reče se rjava” pa ga je tamal ukinu “ka pa še, to je čukujada!”
no vidiš, traja dlje, ampak potem je pa na nivoju!
Ah ja, jaz se sprašujem kdaj bo naš začel sam jest in če bo to mogoče potem kar s kitajskimi palčkami????
ker mu je hrana zadnja briga pod soncem, z izjemo žemlje. On ni nikoli lačen in hrana ga ne zanima. Toliko še, da malo popaca po njej in – konec. V usta že ne bo nosil. Tudi po treh lačnih dneh ne…
Po vseh izkušnjah z njegovim stradanjem (in to dobesedno) in vojnami za vsako žlico vem, da ne bi. Ampak upam, da on ne bo prvi, ki pri petih ne bo sam jedel.
Evo Skrbna, naša je ista, stara je pa dve leti in pol. Hrana ji je čisto zadnja skrb. S tem, da doma ni jedla kosila že cca leto in pol, mogoče malce mesa in solate, krompirja pa ne. Razen pomfrija, ampak tega pa jemo redko. Je pa res, da še vedno pije mleko po steklenički in ji to verjetno najbolj odgovarja.
V vrtcu pa je vse, razen paradižnika. Meni gre ob vsem tem kar malce na smeh; )) Mali ni kaj dosti do hrane, mami ima pa najmanj 20 kg preveč…
Ha, tudi jaz imam tko enih 25 odvečnih kil in se vedno spomnim ene sestre pri prvi pediatrinji, ki je imela ziher vsaj 130 kil, otroci pa zobotrebci (zdaj že odrasli). Ker so bili vsi veliko bolni, jih je stalno vlačila okol zdravnikov in ji eden reče, “ja gospa, vi takole pri sebi, otroci pa taki suhci?!” Pa mu una zabrusi “seveda, če jim pa vse sproti izpred nosa pojem!”
No, saj trenutno imamo kar ješče obdobje -tok,tok,tok- pomeni, da se dovoli futrat. Sam pa je žemljo, makarone, pečen krompir ter meso – tisto, kar se prime v roko – brez pribora torej. Če mu dam v roko namazan kruh, poliže namaz dol, kruh pa pusti. Žlica je pa sploh čist nepotrebna stvar. Ampak naš je vsaj pri miru, medtem ko gornji sosedje s krožnikom in žlico letajo po celem stanovanju za njim.
Recimo, da bo do 5. leta res obvladal tudi to “znanost” 🙂
