fantove prijateljice

Moj fant se je vedno rad gibal v družbi žensk. Bolj kot z moškimi. Odkar je z mano, se je temu odpovedal. Včeraj pa mi je to omenil. Zdaj pa sem dobila občutek, da je za nekaj prikrajšan. Kako gledate na takšna “prijateljstva”?

Takole je to: tudi sama sem imela vedno večino moških prijateljev (že iz otroštva + verjetno poklicna deformacija) in jih imam še vedno. Z večino žensk težko najdem prave skupne točke in teme. Imam sicer dve zelo dobri prijateljici, po drugi strani pa vsaj pet zelo dobrih moških prijateljev. In kup kolegov in znancev.

Moj dragi se je moral s tem kar lepo sprijazniti. Naj zaradi njega brcnem vse dobro iz svojega življenja? Pomembno je zaupanje. Moj se zaveda, da lahko tisti, ki ima namen varati, vara tudi, če navzven izgleda vse nedolžno. Navajena sva, da gre on kdaj s sodelavkami in prijateljicami (njegova narava dela je “kriva”, da se on giba predvsem med ženskami, zanimivo, ne?) na pijačo, jaz pa pač s svojo družbo. Včasih gremo na kavico tudi kar vsi skupaj 😉

Zakaj se ljudje toliko obremenjujemo s tem? Ravno s tovrstnim ljubosumjem in omejevanjem se fino pripomore h koncu zveze. Škoda zapravljati živce, čas in lepe trenutke s partnerjem za take kozlarije.

čao

jaz se ne bi počutila krive, saj je bila to njegova odločitev!
Načeloma pa PRETIRANO druženje z nasprotnim spolom obsojam. Taka pač sem!!!!

Moj edini pravi prijatelj je bil, kot pove že beseda, moški. V petnajstih letih se nikoli nisva zapletla v kakšno čustveno zvezo. Ne vem, z nobeno punco se nisem mogla tako “zares” pogovarjat in se fajn imet kot z njim. Pa še nekaj se mi je kar nekajkrat zgodilo pri puncah: kot da bi te hotele imet čisto zase: če ji nisi trikrat na teden telefoniral ali se dobil z njo, so bile kar besne. S tem prijateljem sva bila pa prava ekipa, čeprav je on imel svoje punce in jaz svoje fante in so bili nekateri izmed njih včasih tudi ljubosumni, ampak se nisva dala. No, ko sva zajadrala vsak v svoj “varen pristan”, sta bila najina “najdražja” k sreči takšna, da sta razumela, da kdaj pač morava iti kam tudi sama. Najhuje je, da je pred dvema letoma umrl v nesreči in ga še zdaj tako pogrešam, kot da bi mi kdo nekaj odrezal. Hočem pa povedat to, da vsaka prijateljica še ni nevarnost. Jaz sem bila zelo potrta vsakič, ko je bila kaka prijateljeva punca ljubosumna; saj veš, nočeš, da bi ji bilo zoprno, po drugi strani si pa rečeš, hudiča, midva sva že toliko časa prijatelja, zdaj pa naj bi bila samo zato brez edinega človeka, ki me res razume …