Haruki Murakami: Kronika ptiča navijalca

Izvrstno branje, čeprav je zaradi različnih vzrokov trajalo dlje kot ponavadi. Izredno obsežen roman. In ker sem ga brala v žepni izdaji v zelo drobnem in gostem tisku, ga je bilo malo težje brati.
Murakamija sem brala prvič. Sicer sem se dolgo pripravljala, pa se nisem mogla spraviti k branju. Ne vem, zakaj. Me je pa navdušil, čeprav je ta roman morda kje dolgovezen in predolg.
Zgodba pripoveduje o poročenem moškem srednjih let, ki živi umirjeno življenje s svojo ženo. Vse se začne, ko najpej izgine njun maček, potem pa ga zapusti še žena. Začne se njegovo iskanje obeh, ki ga vodi po marsikdaj nerazumljivih poteh. V življenje se mu prikradejo razni “posebni” ljudje, zgodba pa se čedalje bolj zapleta in se giblje med sedanjostjo, preteklostjo (tudi japonsko zgodovino) in čisto fikcijo.
Murakami piše enostavno, v kratkih stavkih. Pa vendar tako podrobno, da se lahko kar prestaviš v samo dogajanje. Nekje sem prebrala, da piše v barvah. Res je.
Priporočam, čeprav seveda to ni branje za vsakogar. Če kje, se verjetno pri njem zelo delijo mnenja.

No, jaz sem ena od navdušenk nad njegovim delom:). Prepričal me je že s prvo, ki sem jo prebrala: O čem govorim, ko govorim o teku (pa mi je tek ena od najbolj mem zadev), potem pa iz dela v delo bolj, tako da ja, se povsem strinjam s tabo:)

Suzana Tratnik: Česa nisem nikoli razumela na vlaku

Zbirka kratkih zgodb. Zelo različnih. Večina jih je nekako povezanih z vlakom, naslov pa je povzet po prvi zgodbi. Ki je, mimogrede, ena boljših. Izstopajo še kakšne 3, sicer pa se me niso preveč dotaknile. Sicer so izvirne, večinoma opisujejo posebneže (kar mi je sicer všeč) in odnose med ljudmi, a so nekatere tudi preveč razvlečene in “filozofske”.

Savina Atai: 9 let po razsvetljenju: prva knjiga: dihaj, lebdeča deklica.

Knjiga mi je bila všeč. Prepoznala sem tudi nekaj odlomkov iz njenih nedeljskih pisem.
Na naslovnici piše, da je inspirirano po resnični zgodbi.
Zdaj me zanima, ali je res lebdela ali je to samo v knjigi.
In zakaj se ni uprla temu, kar ji je bilo napovedano v djotiš karti.
Ok, bila je stara 6,5 let, ko so ji brali iz te karte. Seveda otrok ne more ukrepati isto kot odrasel …
Sicer pa odločna knjiga, pove veliko o ženskah, celo bi rekla, da je malo za samozavest in samopomomoč. Da greš lažje skozi dan.
Zdaj si želim prebrati 2. del, a je še v tisku.

Philip Roth: Ponižanje

Kratek roman o gledališkem igralcu, ki je izgubil ves svoj žar in igralsko moč in ki v svojem obupu doživi živčni zlom. Iz samouničenja ga za trenutek potegne veza z lezbijsko hčerko njegovih mladostnih prijateljev, kar pa ne traja dolgo. Roman je poln samospraševanja in razmišljanja o samem sebi, odnosih, svetu. Pa vendar ni to le filozofsko nakladanje, temveč izčrpno in natančno iskanje in opredeljevanje. Odličen slog pisanja in veliko bolje kot sem sprva pričakovala.