Se opravičujem, ker sem odprla novo temo, nov mesec je naokrog in moram napisati, da mi knjiga:

Goran Vojnović – Figa ni bila všeč. Sicer sem v veliki meri (malo izpustila) prebrala 393 strani, od vsebine pa sem pričakovala več. Figa je roman prepletajočih se zgodb o članih neke družine, ampak zelo komplicirano in dolgovezno. Ima pa knjiga svojo “cvetko” saj je en stavek, ki se začne proti koncu strani 73 in konča na strani 79, brez vsakršne pike, samo vejice, ki pa jih nisem preštela. Je pa takšno zadevo malo težje prebrati, prebrala sem ga dvakrat, da sem razumela in šele nato postala pozorna, da ni nikjer pike.

Njeno pravo nasprotje pa je knjiga Katerine Tučkove – Žitkovske boginje. Temelji na resničnih zgodbah žitkovskih žena, a vse, kar je zapisano ni povsem v skladu z resničnostjo, saj mnogo naslednikov teh boginj še danes živi in je vsebina zaradi njih malo prilagojena in so mnoge usode in dogodki malo prirejeni. Dokumenti, dogodki temeljijo na obstoječem in malo izmišljenem gradivu, shranjenem v češkem in slovaškem arhivu. Osupljiva pripoved o ženski duši, magiji in delu češke zgodovine, ki je bil doslej skrit očem. Knjiga o bujnih, nesluteno močnih ženskah v temnem soncu. Knjiga vredna nagrad, ki jih je dobila.

O knjigi Sue Monk Kidd – In dobila je krila, pa se pridružujem pozitivnemu mnenju bralke, ki ga je zapisala lani, menda v poletnih mesecih. Berljiva, malo zgodovinska knjiga o suženjstvu. Všeč sta mi bili tako Pokora kot Sarah, posebej še zato, ker je Sarah Pokoro naučila brati in pisati, na koncu pa ji je… preberite sami, pa lep pozdrav

John Fowles: Zbiratelj

Moški ugrabi dekle, da bi jo imel zase. Zgodba o odnosu med ugrabiteljem in ugrabljenko, pripovedovana enkrat z ene, enkrat z druge strani.
Sem mislila, da bo dolgočasna, ker je večinoma razmišljanje enega ali drugega, pa je prav berljiva.
Zanimiva in kruta obenem.

Naj najprej povem, da mi ni prav nič všeč, da so tale forum prestavili v Klepetalnice. Sem doktorirala preden sem ga našla.

No, pravkar prebrano:

Christopher Moore: Jagnje: Evangelij po Focnu, Kristusovem prijatelju iz otroštva

Prav zanimiva knjiga o Kristusovem otroštvu, ki ga opisuje njegov prijatelj Focn, ki ga angeli obudijo po 2000 letih, da bi še on napisal svoj evangelij. Zgodba je seveda izmišljena, čeprav temelji na zgodovinskih virih in na dogodkih iz Biblije (kar na koncu v spremni besedi pove tudi avtor). Knjiga pravzaprav postavi ogledalo vsem verstvom, dogmam in “resnicam”. Polno humorja in satire. Prav nasmejala sem se. Seveda pa je potrebno poznati vsaj osnove Biblije in zgodovine tistega časa in kraja, sicer nima smisla brati.
Priporočam vsem, ki znajo pogledati še z druge strani. Tiste brezpogojne vernike pa bo verjetno zmotila.

Marcel Pagnol: Slava mojega očeta

Vonj sivke, oglašanje čričkov, toplo sonce, Provansa. Sredi prostranih zelenih gričev počitnikuje družina. Glavni junak, osemletni deček Marcel, kmalu odkrije, da se pripravlja nekaj neizmerno razburljivega. Avtor v zelo uspešnem romanu na preprost in hudomušen način opisuje svoje otroštvo in daje veljavo dobrim starim družinskim vrednotam.
(Kopirano z mimovrste)

Odlično branje, tudi jezikovno solidno urejeno (s to založbo sem imela enkrat po tej plati kar hudo izkušnjo, a pri tej knjigi so se bolj potrudili), vsekakor priporočam! Ni mladinsko branje (seveda pa jo zlahka berejo tudi mladi; morda ne bodo zaznali toliko satire, a bodo vseeno uživali).

Knjigo sem za drobiž kupila v FB-skupini, namenjeni prodaji, nakupu in izmenjavi knjig. Na slepo. Prava odločitev, saj jo je vredno imeti v svoji omari in večkrat prebrati! Res škoda, da preostali deli niso prevedeni.

Berem: Ingrid von Oelhafen: Hitlerjevi izgubljeni otroci
Ni leposlovje, a se bere skoraj, kot da je. Pretresljivo! in boleče. In to tam, kjer na prvo žogo ne pričakuješ. (Pa čeprav sem že kot otrok trpela ob Leni in njenem spraševanju, zakaj je njena “mamica” tako hladna do nje. Govorim kajpada o knjigi Klicali so me Leni avtorice Zdenke Bezdekove.)