Ganilo me je!
In mi dalo mislit!Mogoče bi moral ta post k zgornjim sosedom instalirat,k so kao bolj resni?
No v glavnem,pred kako uro sem imel na obisku prijatelja..81 let star možakar.Pred mesecem dni mu je umrla žena(50 let skupnega življenja) in ob odhodu je mož začel jokat,da jo obupno pogreša.Pa sva tulila oba,ker sem jo zelo dobro poznal gospo.
Ali vidite klapa?Po tolikih letih mož še vedno pogreša ljubljeno ženo!
Mi tu bi kar nekaj(no vsaj jaz)…da ne rečem kaj.
Nič,tudi ljubica naj mi ostane,bom imel vsaj rezervo,če bo katera prej odšla…
..pa bom šel jaz prej,najbrž.
Tako.Tudi resen znam bit in ne sam sprevržen,ker take reči me res ganejo!
Sp
Ja, to je tista prava ljubezen in to se dotakne tudi mojega srca, tudi mene, pa jokajva skupaj…in lepo ,da to priznaš, no pa saj jaz vem…da si dober človek, cmoka!
kot prvo… smo glih tolk resni kot vi, zato je ta post lahko kar tuki, kot drugo pa… ja, je za razumet človeka pri teh letih, ko nenadoma ostane sam… pa čeprav ima okoli sebe še ne vem kako veliko družino, vendar, ko oddie partner v teh letih…
ja, sprevržko, res znaš tud resno temo vržt na dan. Svakačast!!!
Jani
Stari merjasec pogreša analni odnos…. na stara leta namreč danka izgubi prožnost in tako moškemu kot ženski pri penetraciji danke omogoča neslutene užitke… če pa bi ga rad potolažil, mu v šaljivem tonu reci: “No, no, stari merjasec… vsaj spalnica ne bo več smrdela po človeških iztrebkih, če me razumeš.”….
smradu po dreku ti ne želi
fukotožni Tiger
Aha, Sprevržko, verjamem, da te je ganilo,
le koga v bistvu ne bi? Morda nekoga, ki mu
mar človeka nikdar ni?
Poznam moža, starega devetdeset let, žena jih
ima petinšestdeset. Ona gre vsak drugi dan v mesto
v trgovino, on še sedem let ni šel iz stanovanja.
Prepirata se, zmerjata, vse mogoče si izrečeta,
a drug brez drugega ne moreta.
Ko gre žena na kakšen upokojenski izlet, jo čaka,
dokler ne pride in ji pove, da mu je bilo dolgčas po
njej, da je hiša tako čudno prazna, ko je ni, da ji sicer
privošči vse lepo, a jo resnično resnično pogreša. In to
je neke vrste ljubezen, je ljubezen, ki je porojena iz let,
preživetih skupaj, iz navad, porojenih iz vseh teh let, iz
življenja, ki ga živita…. in verjamem jima. Tudi mene gane
take vrste ljubezen in tiho, mirno priznanje, ob čemer človek
še intonacije glasu ne spremeni, a to priznanje pride iz
njegovih ust.
Tudi jaz si tega želim, je predolgo in prenaporno
živeti tako dolgo, kajne? Ampak vseeno ti odkrito
povem, da gledati te starejše ljudi, kako so drug z
drugim po eni strani grobi, na trenutke celo surovi,
po drugi pa premorejo še vedno toliko tiste nežnosti,
da človek verjame ne …. nekako doda prenekateremu
mojemu razmišljanju kljub vsemu neko piko na “i”.
