Naj povem, da je bila danes predstavitev 4 CD jev z glasbenimi pravljicami in pesmicami za otroke, avtorica Mira Voglar. CDjke zelo lepo male otroke uvajajo v svet estetike, razvijajo njihove cute, custvovanje…. res lustno.

Po predstavitvi je bila okrogla miza na temo Dobra glasba za otroke v medijih. To je iniciativa, bolj posameznikov kot kaj drugega… vendar je resnicno dokazano, da razne brizgalne brizge, komarji itd. neustrezno delujejo na predsolske otroke. Zato bi bilo toliko bolj pomembno, da mediji prevzamejo vlogo usmerjanja k dobri glasbi za otroke. Seveda smo za to odgovorni najprej starsi. In ob tej priloznosti okrogle mize, mi je v roke prisel en sestavek, ki je mislim en tak… za razmisljanje. Napisala ga je Mihaela Rahne, urednica revije Otroci in vzgojiteljica v vrtcu:

Pri svojem delu za revijo opažam, da zelo težko prepričam starše in sodelavce iz nevzgojiteljskih vrst o pomenu skrbnega izbiranja glasbe za otroke. Še vzgojiteljice včasih odnese, da otrokom ponudijo zabavno glasbo, ki je otrokom tako domača, ob kateri se sprostijo in prav po zvezdniško zaplešejo. Otroci pa so za odrasle tako ljubki, kadar jih posnemajo.
Zato sem ugotovila, da veliko uspešneje prepričam vse, ki se ukvarjajo z otroki in starše (otrok ni nikoli potrebno prepričevati, ker jih ob skrbnem vodenju prepriča glasba sama! ), da jih vzpodbudim, da otroka seznanjajo z različnimi glasbenimi zvrstmi in jim nato prepustijo izbiro in jih v tej izbiri vzpodbujajo. Strah, da bi se predšolski otrok odločil napačno je zelo majhen, saj je ponavadi v ocenah vrednih vsebin nezmotljiv.
Veliko hujše pa je, da z vzorci, ki jih naša družba podpira in tudi medijsko propagira, otroke vzgaja v prepričanju, da je vredno le, če si zvezda. Ta vzorec ponavadi zaslepi najstnike, da se preusmirijo k prizadevanjem, da bi postali pop idoli za vsako ceno, ko pa jim to ne uspe, se jim svet sesuje v praznino, ki jo zvezdniška glasba zagotovo pusti v vsakemu, ko izzveni.

Še en pomemben vzpodbujevalec staršev k pravilni glasbeni vzgoji – vsi smo namreč priča, v zadnjem času velikim storilnostnim težnjam staršev in družbe: biti uspešen v šoli, v službi… Starši zato otroke že zgodaj vključujejo v najrazličnejše dejavnosti, da bi bili kasneje uspešni. Mednje sodijo tudi plesne urice s popularno glasbo. Toda če bi staršem in vzgojiteljem predstavili izsledke znanosti na področju uporabe glasbe v namene otrokovega uspešnejšega intelektualnega razvoja, potem bi klasika zanesljivo dobila višje mesto in starši in vzgojitelji bi jo bili pripravljeni poslušati in ponujati otroku, da bi le storili vse za njegovo uspešnost. O čustveni inteligenci, o kateri je danes veliko govora in ki se uspešno razvija prav ob klasični glasbi, pa sploh ni potrebno izgubljati besed.

Pomembno bi bilo opozoriti tudi na posledice, ki jih ima pretirano poslušanje ali petje hrupne glasbe. Pri zdravnikih so dosegljivi podatki o škodljivem vplivu prehrupne glasbe na sluh, glasilke, pa tudi nemir in agresivnost nista povsem imuna na to glasbo, in se pogosto predramita v otroku, ki je nagnjen k takšnim oblikam vedenja.

Torej, vse to so podatki, ki nekoliko odločneje prepričajo vzgojitelje, starše in vse, ki delajo z otroki, da je potrebno omejiti poslušanje zabavne glasbe in otroku ponuditi kvalitetno glasbo.

LP

Tanja

Pa se en sestavek, izvlecek iz dela omenjene avtorice Mire Voglar:

PRIBLIŽAJMO JIM GLASBO

“Glasba je največje odkritje, večje od vse modrosti in filozofije, glasba človeka plemeniti in osrečuje, v njem razvija ljubezen ne samo do lepega, temveč tudi do skupnosti.”
(Beethoven)

Dokazano je že, da otrok glasbo “čuti” že v materinem telesu, obdobje dojenčka, malega otroka in obdobje predšolskega otroka pa je najpomembnejše za oblikovanje zanimanja za glasbo. Zato je pomen glasbene vzgoje v teh obdobjih še toliko večji. Z glasbo vnašamo v življenje otrok veselje, radost, sproščenost in navdušenje, glasba otroka čustveno bogati in plemeniti, glasba otroke združuje, povezuje jih med seboj in s tistim, ki jim glasbo posreduje. Prav zato ne smemo prepuščati glasbene vzgoje zgolj vzgojiteljicam oziroma vrtcem in šolam, temveč se moramo te “vzgoje” lotiti tudi starši.

Zato morda ne bo odveč nekaj besed o osnovnih spoznanjih o predšolski glasbeni vzgoji, kajti vsako nestrokovno vodenje otroka v glasbeni svet lahko škoduje njegovemu glasbenemu razvoju.
Že v prvem letu je otrok glasbeno dejaven na različne načine:
– prisluhne glasbi in se nanjo čustveno odzove,
– ko začne “ustvarjati” prve glasove, te bolj poje, kot govori,
– takoj, ko zmore prijeti ropotuljico, z velikim veseljem “igra” na svoj prvi instrument.
Željo po petju in igranju na instrumente kaže otrok še v vsem predšolskem obdobju.

Vsak otrok rad poje. Vsako pesem doživlja po svoje, zato jo tako tudi interpretira. Nastaja “izmišljija”. V vsakem otroku živi notranja potreba po glasbeni in pevski ustvarjalnosti, zato je ne smemo prezreti, še manj pa zatreti. Če v svojem najbližjem okolju za svoje glasbene “izmišljije” ne dobi (pre)potrebnega priznanja, se začne s svojo ustvarjalnostjo umikati in jo opuščati. Tu obstaja “nevarnost”: v kolikor dobi otrok priznanje le za PRAVILNO petje “pravih” pesmic, lahko namesto slavčka dobimo papagaja. Pustimo otroka, da si izmišljuje takšne in drugačne pesmice ter ga zanje nagradimo (pohvala!!!) Vendar pozor ! Če otroka hvalimo prepogosto, pohvala ni več spodbudna. Male pevce pohvalimo za novo “izmišljijo” ali za doživeto, vsebini pesmi ustrezno petje, nikakor pa ne za lajnasto ali kričavo petje.

Vsako otrokovo petje je ustvarjalno petje, ne glede na to, ali si izmisli besedilo in melodijo, ali besedilo na znano melodijo ali melodijo na znano besedilo, ali je hoteno ali ne, ali je namenjeno poslušalcu… . Ob ustvarjalnem petju se otroku razvija domišljija, s tem izraža svoj odnos do okolja, svoja čustva, razvija se njegova samozavest. Otrokovo ustvarjalno petje pa je lahko pomembno sredstvo za poglabljanje medsebojnih odnosov, seveda le v primeru, če poslušalci sprejmemo njegove “izmišljije” kot dragocen dar. Kar je !

Starši moramo tudi upoštevati, da je izmišljanje ustvarjalen proces, h kateremu otroka ni moč siliti. Otrok potrebuje za svoje ustvarjanje možnost svobodne izbire dejavnosti, potrebuje razumevajoče okolje, ki mu omogoča ustvarjati takrat, ko čuti potrebo po tem. Vsebinsko bogato življenje, polno raznolikih doživetij in raznovrstnih odnosov so plodna tla za ustvarjanje, je pogoj, da se otrok lahko izraža, si lahko izmišlja. Za ustvarjanje potrebuje tudi mir in čas. Otroci poskušajo posnemati ravnanje odraslega, še posebno tistega, ki ga imajo radi. Zato ni odveč, da si vpričo otroka kdaj pa kdaj kaj izmislimo in ob ustrezni priložnosti zapojemo tudi svojo “izmišljijo”.

Igra je otrokova prva in najbolj naravna dejavnost, petje pa ena njegovih najpriljubljenejših. In če dobijo za svoje petje spodbudo iz okolja, pojejo še rajši. Upoštevati pa moramo, da ima predšolski otrok pravico napačno peti, ker se v tem obdobju melodični posluh še razvija. Proces razvijanja melodičnega posluha se konča šele v šolskem obdobju, zato ima otrok pravico peti malo po svoje !

Tudi nastopanje je lahko spodbuda. Že 3-leten otrok rad nastopa. Uspešen nastop v ožjem krogu mu pusti občutek ugodja in če začne dovolj zgodaj nastopati, takrat, ko se svojih zmožnosti in nezmožnosti še ne zaveda, se nastopanja lahko privadi, da ga tudi kasneje pred njim ne bo strah. Slabo pa je, če otroka k nastopanju silimo. In če otrok za vsak svoj nastop dobi navdušeno odobravanje, ne glede na “izvedbo”, se bo sčasoma prevzel, postal bo važen, silil bo v ospredje, potreba po hvali bo rasla in se sčasoma izrodila. Slabo je tudi, če otrok nastopa s popevkami ali narodno zabavnimi vižami, saj je njegova interpretacija pesmi neiskrena in nedoživeta in če z njo žanje uspeh, da moralno izkrivljamo, usmerjamo v neiskrenost, v kič.Otrok teh pesmi ne more doživeto peti, ker jih ne razume ! V pesem, v njeno vsebino se zmore vživeti, jo čustveno doživljati. Zato jo mora razumeti, saj je otrok občutljiv in si vse, kar sliši tudi konkretno predstavlja. Vse vzame zares, tudi prispodobo ali šalo. In če tega ne upoštevamo, se lahko zgodi, da otroka vsebina pesmi hudo prizadene. To pa ne pomeni, da mora otrok poslušati le otroške pesmi oziroma pesmi, ki jih popolnoma razume. Otrok lahko doživi kot nekaj lepega tudi pesem, ki je ne razume povsem, le prizadeti ga ne sme.

Otroci tudi radi poslušajo instrumentalno in orkestralno glasbo. Predšolski otroci so namreč zelo neusmerjeni, neizbirčni in nepokvarjeni poslušalci. Ugotovljeno je, da zmorejo poslušati glasbo vseh stilnih obdobij, od renesančne in baročne glasbe do glasbe XXI. stoletja. Zato otrokovih interesov za poslušanje ne smemo krojiti po svojem okusu. Dati jim moramo možnost, da nas v tem prerasejo. Omogočimo jim poslušanje glasbenih del in domače in svetovne glasbene literature. Zavedati se tudi moramo, da so otroci zelo dojemljivi za mnenje odraslih, zato v njihovi navzočnosti ne izrekajmo negativnih mnenj o vrednosti glasbe. Nikoli pa ne posredujmo otrokom glasbenih del, ki jim po umetniški ravni ne ustrezajo. Neprecenljivo škod povzročimo, de otroka v obdobju, ko še zmore poslušati vredna glasbena dela, usmerimo k poslušanju zabavne glasbe, ki jo zmore poslušati vsak.

Ravnajmo se po izreku: Najboljše je komaj dobro za otroka.