Če se ti zdi, da je to eden od otrok, ki ima sposobnosti in ga zatirajo, potem si ti starš, ki moraš otroka prepisat v neko šolo, kjer se bo lahko izražal, če smatraš da ni divjak, ampak da mora svojo energijo nekam usmerit. Ti si mati, ti glede na dane možnosti otroku omogoči, da razvija talent in usmerja energijo prav. Če je tako. Če to misliš, boš že našla pot. Me pa malo moti in se mi zdi, da svojega otroka le poveličuješ, kajti če bi bilo nasprotno, bi ti že poiskala drugačno rešitev. V tujini so privatne šole za otroke z večjimi potenciali oz, so šole ki otrokovo energijo usmerijo v njegov potencial, vendar je treba vedeti, da bo otrok moral tudi tam imeti disciplino, le odvečno energijo mu znajo obrniti v potencial. Če je tako se usmeri v to. če ni denarja, si najdi pot.Ti si mama, ne bodo drugi naredili, ti moraš zanj poskrbeti.. pri na ne vem, če to obstajajo take šole. Če so se obrnina njih, če pa želiš kar preko zakonodaje, se pa obrni na portal ministrstva,ne vem kako se že imenuje i…poišči n ainternetu in predlagajnov zakon o šolstvu. Ustavari pogoje, poišči rešitve, pa amu daj možnost. Ampak ti boš tista, ki bo v svetu možnost poiskala in ustvarila pogoje za otroka, ne bo se svet prilagajal tebi in otroku. Če je pa navaden razgrajač, pa rabi disciplino in ti tudi. Če se najdeš tu notri, potem ni več izgovorov za eno ali drugo. Je pa še tretja klasična varjanta, da ti otroka vpišeš nekam kjer bo izražal svoje potenciale in porabil odvečno energijo za neko ustvarjalno dejavnost, ki bi ga veselila.Krožki, dejaavnosti izven šole. Če ni denarja, ustvari pogoje ti. ne bodo se drugi tebi prilagajali niti podrejali. Da bi se morali pa sošolci njemu podrejati, da jih bo mlatil in tako sproščal usvarjalno energijo no upam, da ni tako, če misliš tako, si pa oba poiščita pomoč.

smo v nizjih razredih OS imeli podobno zgodbo. ko otrok enkrat dobi “etiketo” se je tega zelo tezko znebiti. je kot zacaran krog, ki na otroka vpliva samo se slabse in tone globje.

moj nasvet: najprej preveri vaso situacijo doma, kaj je ev pri vas narobe, kaj lahko sami korigirate v druzinskih odnosih itd. bodi kriticna

ostani podpornik svojega otroka. bori se zanj.

mi smo dali vlogo in dobili odlocbo za ucno pomoc, poleg tega je dobil Ritalin in ga se jemlje.

po 3letih, z vztrajnim delom z vseh strani je danes nas otrok neprepoznaven v primerjavi s prej. ucni uspeh odlicen, vedenjskih tezav ni, v soli je priljubljen… stratka obrnilo se je iz nocne more v super situacijo. se vedno rabi ucno pomoc in jo bo se naprej imel… skratka. ne obupat. borite se. sistema ne morete spremeniti, vi se mu morate prilagoditi.

Otrok, ki klepeta, se guga na stolu, teka po hodnikih, se ne more zbrati, ne more sedeti pri miru, brca svojo mizo, se igra s peresom, itd., je živahen otrok.

Otrok, ki udari, porine, ugrizne, uščipne, brcne, kriči na nekoga, zmerja, otipava, itd., je nasilen otrok.

Vidite razliko?

Kaj pomeni tendenciozen?

Fora je samo u tome da bi svi mogli biti isti, kak da kažem po reglcima.
I ako ko ne paše nutra odmah rezati …
A drugo je da je problem u slaboj uzgoju doma. To se vidi kod mamica samohranilkama.
A da ideš djetetu rinital- koliko sam gledao kokain ???

I onda se čudimo komo ide ta svijet.

A ste že nazaj s počitnic?

Nisem gledala prispevka in ga ne bom komentirala.
Berem tole in bom pokomentirala, kaj si mislim.

Če šola nekaj označi za ”nasilno vedenje” to pomeni zame, da je otrok s svojim ravnanjem in obnašanjem prekoračil mejo ”sprejemljivega vedenja in ravnanja”, torej prekoračil je nivo pričakovanega vedenja/ ravnanja, ki se od njega pričakuje v šoli.

Na dan ima otrok 6 ur pouka, manj ali več, saj je vseeno. Če meniš, da ga šola spreminja v ”robota”, imaš na voljo doma še veliko ur, da ga oblikuješ v nekaj drugega- nerobotskega.

Vedi pa to, da posameznik (otrok ali odrasel), ki se ni sposoben v času šolanja ali pa v času delovne obveznosti vključevati v obstoječo skupino, tak, ki noče ali ne zna komunicirati z drugimi in z njimi sodelovati…..tak je problematičen za življenje nasploh.
Da mogoče ne obrnem zgodbe, tudi za druge otroke, ki so v razredu.
Mogoče pa so oni prikrajšani za znanje, ker mora učiteljica izgubljati čas z disciplinskimi ukrepi, namesto da bi lahko v miru opravljala svoje delo…..

Sicer je v tvojih očeh tvoj otrok lahko ”enkraten individuum”, vendar si zaslepljena.

Kriviti za to druge, da v tvojem otroku ne vidijo potenciala, da ga spreminjajo v robota in podobno…..je povsem neprimerno.

Naredi ga v človeka, kot se tebi zdi, da bo prav. Rezultate boš videla kasneje. Spomni se takrat, da bo tak individuum ostal tebi, ti ga boš gledala, ker se ne bo sposoben ali pripravljen v odraslem svetu: ukloniti šefu, poslušati drugo mnenje, izvrševati nalogo v skupini, živeti z nekom v sožitju, ne bo sposoben sprejemati kompromisov, opravljati službe………

Zdaj ne vem, kaj bi raje imela?

Odločitev je pri tebi.

Srečno!

D

Zanimivo, da pred 20timi leti nihce ni imel adhd.
Danes imajo vsi problematicni odlocbe, vcasih so sli na posebno solo.

Ker je vcasih pretila posebna sola, so tudi starsi otroke bolj “vzgojno zagrabili” in tako so potencialno odpadli vsi “soncki brez dejanskih moznih zdravstvenih diagnoz”.
Danes pa se za vsakega razvajenca isce neka odlocba, namesto da bi se najprej odpravilo vzgojne tezave….
Ne recem. Marsikdo je dejansko boln. Ampak to so bolezni nove dobe. Hranjenje s slabo hrano, nore kolicine sladkorjev, sladkih pijac, preve bele moke, dodatkov, zelenjave polne hormonskih motilcev!!!!
Je pa dejstvo, tudi ucitelji vedo povedat, da je vecina problematicnih otrok zgolj odraz odnosa starsev do vzgoje, do okolice in samega otroka. Zal na teh otrocih, ki so produkt starsev in kot taki le nevzgojeni, ne priznavajo nobene avtoritete, jim ni mar za nikogar in delajo kar zelijo. Kot taki so tudi nesrecni (ja, ker polna rit ne daje srece), kar vodi v ostale psihiatricne diagnoze.
Dokler pa se starsi ne zelijo soocit z zgoraj napisanimi dejstvi, pa so kljub zelji, da otroka scitijo in iscejo njegove pravice, v resnici lastnemu otroku najvecji sovraznik.

Sama nisem za tablete “kar tako” in takoj, samo da je otrok pri miru….do tam vodi veliko poti, kar pa ne pomeni, da mora zaradi trpljenja enega, trpeti 20 otrok.

Nasilje takšno ali drugačno tretirat z živahnostjo je totalno zgrešeno in nevzgojeno.

Moja necakinja je zivo srebro. Tudi od moje bestice hci je zivo srebro.
Nista pa ti deklici nasilni. Se nikogar nista pretepli ali mu naredili skodo.

To je bistvena razlika.

In ko govorimo o takem otroku, je treba nekje potegnit mejo, ker nekje se zacne nasilje.

Pri otrocih, ki imajo relativno dobro domaco vzgojo dejansko vseeno lahko pride do hormonskih motenj. Ampak resevanje slednjih z ritalinom ni vredu oz. Je le najbolj enostavna resitev za preobremenjenaga pedopsihiatra.
Zlomljena noga in zdravilo proti bolecini. Tezava pa ostane. Tko je s temi otroci….

Tako kot je zgoraj pisala predhodnica, da so tezave s scitnico morali ugotoviti sami. Ščitnico!!!! Utroku pa so predpisali Ritalin! Ščitnica ki poganja dobro pocutje v telesu!!! Se sploh zavedate, koliko ljudi v sloveniji hujsa na vse mozne nacine, je depresivnih, vzkipljivih, apaticnih, nervoznih in dobijo pomirjevala namesto zdravil za scitnico???

Hvala, da si delila vašo izkušnjo.
Žal imam tudi sama občutek, da pri nas diagnostika ni ustrezna.
Odločbe dobivajo normalno živahni otroci, ki imajo zaradi pretirane uporabe elektronskih naprav nekaj motenj pozornosti in namesto, da bi se odpravljalo vzroke, dobijo “opravičilo”.
Vaša izkušnja pa je še slabša. Še dobro, da je imel vaš otrok dovolj vztrajne in razgledane starše.

Se eno misel bi dodala….

Starsi otrok, ki so nasilni tako verbalno in fizicno se nehajte sklicevat na pravice vasega otroka da hodi v solo in se znasa nad 20 sosolci.. ce je otrok nasilen, ogroza druge nima prednostne pravice nad pravico ostalih dvajsetih. Vsak od teh dvajsetih ima previco imeti v soli mir, se pocutiti varne….
To je isto, kot ce date v solo otroka z virozo. Ogroza zdravje in pocutje ostalih….bodite moralni… opravicite se za vse, kar so vasi otroci slabega naredili, poskodovali ipd., ne pa da tulite o vasih pravicah..ta napadaldost se preslikava na vasega ze tako problematicnega otroka. Vi pa iz sebe delate zrtve sistema…ker je to pac lazje?

Zgoraj je primer mame, kot je napisala, je za dobro svojega otroka naredila 98{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}vec, kot vsi ostali starsi problematicnih otrok…vzamite si za zgled in ukrepajte…ne pa le jamrat in iskat izgovore, prelagat odgovornost na vse ostale…

A lahko samo začetnico imena pedopsihiatrinje? Hvala!

Zdaj pa si zamisite učitelja v razredu z enim nasilnim, petimi zelo živahnimi, enim slabovidnim, eden dolgotrajno bolan, eden s spektroavtistično motnjo, dva popolnoma tiha in zadržana otroka, dva zelo nadarjena, pa recimo ostalih 10 “običajnih” – čeprav danes skoraj nihče od staršev nima običajnega otroka, vsi imajo radi posebne (pa v katerokoli smer gor ali dol, levo ali desno).
In ta razred različnih otrok je treba tudi naučiti in oceniti, ne samo krotiti.
In treba je sodelovati s starši, ki so tako kot otroci tudi zelo različni in vidijo samo svojega posebnega otroka in samo pravice svojega otroka.
Kako bi vam šlo poučevanje?
Običajno na teh forumih veste vse o tem, kako je treba učiti, saj ste vsi nekoč hodili v šolo.
So bili nekoč razredi tako raznoliko sestavljeni? So nekoč imeli starši tako ralzlične poglede na vzgojo? So bili nekoč otroci taki egoisti? So jih starši za vsako ceno branili in lagali zanje?

Kako bi vam šlo poučevanje?

jaz ne vem.
nisem se učil “poučevanja”.

tudi kuhanja ne.
vem pa kakšen je dober golaž…

jaz mislim da je to ključno … neprilagojenega otroka odkriješ že v vrtcu, otrok ne rata tak čez noč in če se težave nihče ne loti, ker ni usposobljen .. še večkrat pa, ker enostavno ne želi (se bodo že drugi s tem problemom uklvarjali) težava raste in raste, dokler ne zraste vsem čez glavo in otrok postane nevaren sebi in okolici, ampak še vedno nihče ne zna problema rešit oz. si ga inštitucije podajajo levo-desno.
sistem ne funkcionira, to je vse.

jaz mislim da je to ključno … neprilagojenega otroka odkriješ že v vrtcu, otrok ne rata tak čez noč in če se težave nihče ne loti, ker ni usposobljen .. še večkrat pa, ker enostavno ne želi (se bodo že drugi s tem problemom uklvarjali) težava raste in raste, dokler ne zraste vsem čez glavo in otrok postane nevaren sebi in okolici, ampak še vedno nihče ne zna problema rešit oz. si ga inštitucije podajajo levo-desno.
sistem ne funkcionira, to je vse.
[/quote]

Kako bo funkcioniral sistem, kjer lahko vsako strokovno odločitev starši otroka ignorirajo oz. zminirajo?
Če je potrebno za vsak ukrep soglasje starša? In če se (že en) starš ne strinja, to pomeni, da zato še naprej trpi cela skupina otrok?

Nikakor seveda iz odločanja oz. postopkov starši takšnega otroka ne smejo biti izločeni, a moralo bi biti dopuščeno tudi, da se v primerih hujših težav določene zadeve izpeljejo tudi brez strinjanja staršev.

Kako bo funkcioniral sistem, kjer lahko vsako strokovno odločitev starši otroka ignorirajo oz. zminirajo?
Če je potrebno za vsak ukrep soglasje starša? In če se (že en) starš ne strinja, to pomeni, da zato še naprej trpi cela skupina otrok?

Nikakor seveda iz odločanja oz. postopkov starši takšnega otroka ne smejo biti izločeni, a moralo bi biti dopuščeno tudi, da se v primerih hujših težav določene zadeve izpeljejo tudi brez strinjanja staršev.
[/quote]

zgoraj mama piše, da so otroka označili za ADHD bolnika in se zmotili.
kako bi pa ti reagirala, če bi imela takega otroka, ki ga ti poznaš, strokovnjaki pač ne.

žalostno je, ampak ljudje v stroko zaupamo vedno manj, pa naj bo to zdravstvena ali katerakoli druga in za tak rezultat si je “stroka” kriva sama.

napisala sem, da se vedenjsko težaven otrok odkrije že v vrtcu in takrat je čas, za reševanje problema, ne šele kasneje v OŠ, ko je steroriziral že vse, ki so mu prišli blizu in v takih primerih bi bilo potrebno obravnavat družino, ne samo otroka, ampak kako je s tem, smo včeraj zelo dobro videli v Tedniku.
težave se pometajo pod preprogo, ko eskalirajo je pa otrok kriv. Nikoli ni kriv otrok! Krivi so vsi, ki so vedeli in nič ukrepali, skozi vsa leta …

Prevod prosim, ali pa vsaj Google translate

V svoje skoraj 20 letnem stažu, sem imela samo 1 učenca, ki je bil približek temu, kar se tu opisuje kot neka stalnica v razredih. In ja, tudi k nam radi prešolajo te agresivne učence, ampak nekak agresija pri nas popusti. Zakaj mislite?
Naš ravnatelj je pač tak, da zagovarja način dela, ki pravi, da učitelj mora biti otrokov 2. starš in zaveznik. Da se je z učenci potrebno pogovarjati in dogovarjati, ne pa ukazovati, da za delo z otroki moraš biti tudi sam malo otrok.
Veliko učiteljev je že odšlo iz naše šole, ker pri ravnatelju niso “slišani”, ampak ravnatelj ni tam zato, da bi poslušal o tem, kako so otroci vsako leto bolj nemogoči, podobno kot starši, in kako imamo učitelji zvezane roke, ker kdor je svoj poklic vzel resno in odgovorno, z delom nima težav.
Zdaj grem pa nazaj med učence.

zgoraj mama piše, da so otroka označili za ADHD bolnika in se zmotili.
kako bi pa ti reagirala, če bi imela takega otroka, ki ga ti poznaš, strokovnjaki pač ne.

žalostno je, ampak ljudje v stroko zaupamo vedno manj, pa naj bo to zdravstvena ali katerakoli druga in za tak rezultat si je “stroka” kriva sama.

napisala sem, da se vedenjsko težaven otrok odkrije že v vrtcu in takrat je čas, za reševanje problema, ne šele kasneje v OŠ, ko je steroriziral že vse, ki so mu prišli blizu in v takih primerih bi bilo potrebno obravnavat družino, ne samo otroka, ampak kako je s tem, smo včeraj zelo dobro videli v Tedniku.
težave se pometajo pod preprogo, ko eskalirajo je pa otrok kriv. Nikoli ni kriv otrok! Krivi so vsi, ki so vedeli in nič ukrepali, skozi vsa leta …
[/quote]

Izjeme potrjujejo pravilo. Vsi, tako strokovnjaki kot starši se učimo. Tudi stroke skozi čas napredujejo. Množično zdravljenje z elektrošoki, kajenje zdravnikov med posegi, neumivanje rok pred operacijami itd. je v določenih obdobjih bilo nekaj vsakodnevnega, danes pa popolnoma nesprejemljivega.

Ja, tudi jaz sem šla skozi sistem, kjer motnja pri otroku ni bila pravočasno prepoznana s strani strokovnjakov in odpravljanje posledic traja več let, morda ne bo nikoli rešena. In sva starša vztrajala, da je nekaj narobe ter da je potrebno ugotoviti vzrok. In ja, tudi vzgojiteljem smo potem povedali za opažanja, da lahko to prej opazijo pri drugih otrocih in njihovim staršem povedo svoja opažanja.

A, prosim, beri, o čem pišem. Ne o tem, da starši ne bi smeli sodelovati pri tako pomembnih odločitvah, kot je pomoč oz. drugačno delo z njihovimi otroki. Pišem o tem, da nekateri starši (neupravičeno) zavračajo tudi utemeljeno zunanjo strokovno podporo ali smiselne prilagoditve za svoje otroke ter da zaradi tega lahko trpi cela skupina otrok in odraslih v njegovi okolici. Takšnih primerov je zadnje čase vedno več, nekateri so medijsko znani, drugi pač ne.
Tega nesodelovanja staršev je vedno več. Utemeljevanje, da ima takšen otrok pravico do določenih zadev, po mojem mnenju, prevečkrat preseže pravice ostale skupine do uveljavljanje njihovih pravic.
Ja, starši praviloma najbolje poznajo svoje otroke. Ja, velikokrat starši iščejo in tudi najdejo boljše rešitve, kot so uveljavljene strokovne smernice in jih uspešno uporabijo. Ne pa vedno. Niso vse takšne ‘solo akcije’ uspešne, a o teh se ne govori, starši se z njimi namreč ne hvalijo.

Opažam, da starši prepogosto na svoje otroke gledamo preveč subjektivno, ne znamo sprejeti (konstruktivne) kritike na naš oz. na njihov račun ter od drugih pričakujemo čudeže, brez našega zadostnega in predvsem pravočasnega vložka v njihov razvoj in odpravljanje težav.

In med temi, ki si prepogosto zatiskajo oči, so v zelo veliki meri tudi starši takšnih otrok!

Če bi bilo tako enostavno …Ampak dejstvo je, da so zdravniki specialisti na svojem področju in prepoznajo različne motnje in na osnovi teh postavijo več ali manj čisto realno diagnozo, s katero se pa starši težko sprijaznijo – roko na srce. Skorajda sem prepričana, da otroci ne delajo samomore zaradi teh zdravil, če ga že kdo naredi, bi ga vrjetno tako ali tako, ne pa zaradi zdravil
V mojih letih so takšne nemogoče otroke dajali v posebne šole, kjer je bil znižan normativ, da se je učitelj lahko ukvarjal s posameznikom. Tudi danes bi moralo biti enako, ker ti otroci so drugačni, so moteči, nekateri zelo nevzgojeni in uničujejo ure pouka učiteljem in ostalim učencem.

Moja necakinja je zivo srebro. Tudi od moje bestice hci je zivo srebro.
Nista pa ti deklici nasilni. Se nikogar nista pretepli ali mu naredili skodo.

To je bistvena razlika.

In ko govorimo o takem otroku, je treba nekje potegnit mejo, ker nekje se zacne nasilje.
[/quote]

Ja… zdaj ste samo na drugačen način napisali, kar sem napisala jaz. Meja je dosti jasno postavljena. Nasilno vedenje sem naštela v objavi, ki jo citirate: udarci, brce, porivanje, grizenje, ščipanje, kričanje, zadiranje, zmerjanje (tudi trpinčenje oz. bullying), otipavanje. To je nasilje, kakor koli obrnete. Skoraj vsak otrok bo kdaj nasilen, to je normalno in pravzaprav nujno, da ga lahko naučimo, da to vedenje ni primerno. Ko pa se to stalno pojavlja, ne izboljša ali celo poslabša, je to nasilen otrok. Ta nasilen otrok je lahko živahen (ima tudi sicer ogromno energije), ali pa umirjen. Živahnost ni opravičilo za nasilje, niti ni predpogoj zanj.