Gobe, ciklame …
Najlepši nedeljski pozdrav.
O kako lepo. Kaj takega pa ne bi pričakovala………ne najdem besed
zahvale Marički , pa Barbi , pa gmajnci… HVALA.
Glih taka rožca u teglcu mi je prejšnji mesec cvetela in ko sem sedaj
malo žalostna,ker vem,da mi letos ne bo mogla več pokloniti svojih
lepih cvetov, jo najdem tu. Hvala,to bom pa shranila za spomin,če mi slučajno uidete .
Barbi ,Mariči LUPČKA !
Nioba moja, uf, uf, ma bela cesta, saj ne znam
od sreče nič več povedati. Okej, grem znova:
Nioba, lepo nedeljsko jutro. Tudi če je deževno,
nič ne de. Podaj mi ročico in sprehodiva se po
gmajni!
Sem šla pogledat,kaj vas je tako iz tira vrglo………..
Ah,Mariči,kaj se razburjaš. To je le še en izmed očkov,
ki so do plafona skakali ob nogometu,ki na daleč prav obožuje te ić-e,
ko mu pa kdo izmed teh pride v njegovo hišo,se pa prebudi v njem
spet šovinizem,sovraštvo,strah in ne vem kaj še vse zaničuje
in misli,da s tem sebe povelučuje.
Se strinjam , čist , z Marijinim in Janijevim mnenjem na unmu forumu,
pa še to bi dodala…koliko slovenskih priimkov ima končnico ič !
Je kdo prepričan, ima dokaz,da niso bili nikdar v zgodovini ti ć pa č
že tako ali drugače spreminjani.
Sicer pa se na take teme zelo nerada oglašam,ker me
kakršna koli nestrpnost razočara !
Vsi smo samo ljudje , ki iščemo zavetja na tej zemlji.
Ana Frank :”Se pisker loncu roga, pa sta oba enaka.”
Hvala ti, Nioba, a žalost ob tem me še vedno
odeva v plašč jeze, verjemi. Bom skušala to
pozabiti, vendar mi je danes zjutraj prav razrvalo
mojo razboljeno dušo, resnično. Nikdar, nikdar
v življenju nisem bila do ničesar nestrpna, do
nobenega drugačno mislečega, do nobenega
drugačno delujočega. Eden mojih prijateljev ima
drugačno življenje kot jaz, izbral si je nelahah način
življenja v današnjem času, v času nestrpnosti in …nikdar ga nisem vprašala, zakaj se je tako odločil in nikoli ga tudi ne bom vprašala, njegove težave in trpljenje včasih sprejemam kot svoje in zelo lepo mi je z njim, tako uživam v najinih pogovorih, tako me zna razumeti, tako človeško deluje na mojo bit. In zjokala sva se drug drugemu, ko mi je nekoč pripovedoval o svoji stiski, o težavah, s katerimi se iz dneva v dan srečuje, ker je to, kar je! Zakaj, ljudje božji, se včasih vprašam, je potrebno to, zakaj trpljenje dodajati in kopičiti nekomu, ki ga že tako ima preveč? Zakaj nestrpnsot, nerazumevanje, zakaj razlike, zakaj nepotrebna bolečina in žalost? Ljudje, ali nismo v resnici vsi le ljudje, ki so bili in so in bodo na tem svetu, toliko časa in tako, kot jim je usojeno in dano? Zakaj si ta kratki vek našega bivanja otežiti še s takimi in podobnimi ničevostmi? Biti človek je naše poslanstvo, samo to – biti človek! In seveda – biti srečen, kar žal ne uspeva vskakemu. Zato ne bi smeli zadajati ran ljudem, ki so si jih zaradi svoje mislenosti in jemanja življenja tako ali drugače zadali že sami!
Evo me, pa popestriva tale večer. Pravkar sem bila
na vezi z našo Muco, ki nas BLAZNO, GROZNO
GROZNO pogreša. Danes je tudi priprava na prvi
dan v službi, prvi dan v šoli, prvi dan v jaslih in …..
bogme, ni ji ravno lahko, pa še brez PC-ja še vedno!
Lepo vas pozdravlja, pocmoka in poobjemčka – vse!