Gor jemanje …
Dobro jutro, tukaj, na novi temi, še enkrat,
dragi prijatelji.
Tam spodaj nekje me je Lisjak spodbudil k
razmišljanju. Da, voščil na je lepo dobro jutro v našem sanjskem svetu, ker da se bomo morali kmalu spet vrniti v real live. Oja, resnični svet, svet, ki nas obdaja, svet, v katerem hodimo, bodisi obuti, bodisi v copatih, resnični svet, na katerega nas spomni jok otroka v dalji, odmeva zvona farne cerkvice, pasji lajež pred hišo, kup smeti, ki jih bo potrebno pripraviti za smetarje…. Resnično življenje, ki že ob tej zgodnji jutranji uri od mene zahteve razmislek, kaj bom danes pripravila za kosilo. Tisti razmislek, ki ga tako močno sovražim. Zakaj ni nekje nekoga, ki bi mi vsakokrat dejal: to in to pripravi, jaz pa bi potem z veseljem šla v napad s posodo in kuhalnicami. Tako pa posanem zamorjena ob tem, ko moram začeti razmišljati, kaj … Da, to je resnični svet, vendar, kdo mi pravi, da moram živeti samo v resničnem svetu, kdo mi pravi, da se moram dnevno spopadati s kupom umazanega perila, kot da je to res umazano perilo. Zakaj se moram dnevno spopadati s takim resničnim življenjem, ki mi je ponujeno? Mar ni od mene odvisno, koliko stvari v tem resničnem življenju bo dobilo drugačno podobo, drugačno obliko, drugačen smisel in bo potem postorjeno na čisto drugačen način?
Ko me je Lisjak spomnil na to naše real live, sem imela v rokah spet Z.Modreja. Nič nisem razmišljala, nič listala, samo odprla. Mar mi ni morda Usoda, ki sem jo tokrat napisala z veliko začetnico odprla knjige na strani 90, kjer Z.Modrej v modrosti, ki jo je poimenoval Gor jemanje piše tudi o naši zadovoljnosti z življenjem in nam ponuja možnost, kako ga živeti! Preberite, prijatelji, in razmislite:
“Na koncu koncev pa je naša zadovoljnost z življenjem vendarle odvisna tudi od tega, kako nam uspe kaj “gor vzeti”.
Skrivnost je v tem, da tudi v navidez neprijaznem udaru življenja iščemo globlji smisel, da pričakujemo skrito sporočilo.
Pri vsem uporabimo vso možno vero in zaupanje v dobro; uporabimo vso iznajdljivost in tudi smisel za humor. Ne jemljimo vsega samo resno; živimo radovedno in igrivo življenje. Včasih se malo poigrajmo z njim, tako kot se življenje poigra z nami.”
Da, poigrajmo se z njim, vzemimo ga tako, kot se nam ponuja, naredimo iz njega se in tja not real live, naredimo ga humornega, veselega, sanjskega. Naj nam kupi umazanega perila predstavlajo nekaj čisto drugega, naj nam kuhanje kosila predstavlja spet nekaj tretjega. In v življenju bomo tako tudi nekaj “gor vzeli”. Nasmejmo se tistim rečem, ki bi drugače niti ne terjale smeha? Zjočimo se v tistem veselju, ki nam ponuja življenje samo. Naredimo si življenje za kak dan pravljico. Zakaj ne bi z nasmehom na obrazu hodili po hiši, zakaj ne bi na jutrišnjo službo pomislili drugače kot na tisto obveznost, ki se ji ne moremo izogniti? Pa pomislimo na nekoga, ki nam je dovolj pri srcu, da bomo jutri zjutraj z njim spili jutranjo kavico, da bomo dan lepo začeli, tako, kot današnjega, ko še ni bila prisotna skrb za vsakdanjih!
Dobro jutro, življenje, dobro jutro prijatelji, dobro jutro svet, v katerem sem se našla in v katerem rada živim, dobro jutro!
Mariči
Spet je to tisto, kar sem nujno potrebovala. Tvoj post ! Pa ne, da sem kaj slabe volje, nikakor ne, samo sama sebe ne najdem, že nekaj dni. Ne najdem notranjega miru, ne zadovoljstva, pa je doma vse oki . Samo enostavno se ne najdem in pika. Velika in debela pika, na koncu mojega stavka. Ne najdem odgovorov na moja vprašanja, ne znam več brati med vrsticami, skratka ničesar več ne razumem…
Hja, kosila so tudi meni včasih predstavljala problem. Če sem vprašala kaj kdo bi, je bilo še slabše. Okusi in želje so v enem dnevu različni. Pa sem cele debele ure porabila v premišljevanju, kaj sedaj skuhat. Na koncu sem ugotovila, da je bolje, da se kar sama odločim. Saj ne rečem, včasih vprašam, včasih povedo sami, kakor nanese. Pa zaenkrat zadeva laufa !! So tudi občasna negodovanja, ampak glej, danes ustrežem tebi, jutri meni..tako pač je…
Real life….zna biti lepo, ali pa tudi ne. Res je vse odvisno od nas samih. Nekdo je nekoč rekel, mislim da je bil pisatelj Johanes Mario Simmel ( by the way, obožujem ga ) vse nam lahko vzamejo, toda SANJ NAM NE MORE VZETI NIHČE ! Sanjati je menda dovoljeno ?
Lp, zajček
Oja, sanjati nam je dovoljeno in ves čar sanjanja
je prav v tem, ker lahko sanjamo nekaj, kar nam je
pogodbu, ker nam sanj ne more nihče brati, ker se
v sanjah preselimo nekam drugam, postanemo
nekdo drugi, ker nam sanje delajo življenje lepo…. Saj, morda se včasih tudi ni dobro zateči v sanje, ampak, tam najdemo svoj mir, tam najdemo tisto, kar iščemo, vsaj za trenutek ali dva. Saj se moramo vrniti v ta svet, kdo ne ve, včasih na našo in še na žalost koga drugega, pa vendar, prav sanje so tisto, kar soncu da lepšo oranžno svetlobo, prav sanje so tisto, kar nas popelje v dalj pozabe, v dalj …. kjer smo nekoč že bili in takrat seveda tudi …..sanjali, a ne tega, kar je tukaj in zdaj, takrat smo sanjali ….. in ta naš svet sanj se seveda vrti v krogu in samo od nas samih so …… te naše sanje ….. samo od nas samih ……….
M.
In sanje nam bodo vedno znova in znova
burkale našo domišljijo, zavile bodo naša
lica in oči v tisti prečudoviti nevidni lesk in ….
postali bomo lepi ……. ker nas bo delala lepo naša notranja lepota, naše notranje sanje. Da, svet, v katerega dovolimo le sami sebi in nikomur drugemu, le mi sami imamo vanj dostop in le mi sami lahko odklenemo in zaklenemo vrata naših sanj. Samo to si lahko rečemo: bog, da imamo sanje, kaj v tem krutem resničnem svetu lahko počno ljudje, ki nimajo sanj?
M.
Ja, strah, kaj pa, če je tiste, ki te lovijo, strah?
Uf, kaj sva midve pametni, a? Zakaj pa nekje
čepijo, pa samo govorijo? Izlivajo ljubezen tu
gor, a kakšna je ljubezen brez obraza, a? Nič
strahu, nič bojazni ……. samo ………….eh, klinc ………….
pol pa nič ……. če ……….
M.
He, he, je že tako. Lovimo drug drugega. Eni se bojijo tega, drugi onega, jaz bi se pa samo pogovarjala z nekom, ki dobro misli in lepo piše, nič drugega. Zakaj se vsak ustraši in pomisli na vse drugo, bemti….Kje so ostale nekaterim vrednote, take , ki sem jim enostavno čisto preprosto reče Prijateljstvo . Samo in zgolj le, prijateljstvo !!
Ja, prijateljstvo, kje je tisto, kar danes imenujejo
ljudje prijateljstvo? Kaj smo še vedno obremenjeni
s prepričanjem, da moški in ženska ne moreta biti
prijatelja, res prava prijatelja? Žalostno, če je še vedno
v nekaterih glavah prisotna misel, da sata moški in ženska lahko zgolj in samo ljubimca, ne pa tudi prijatelja? Kako pa smo lahko potem prijatelji svojim domačim dragim?
Prijateji in njihovo prijateljstvo je tisto, ki slišijo pesem v mojem srcu in mi jo zapojejo, ko me zapusti spomin. Tako so zapisale skavtinje v svoja pravila.
Prijateljstvo nas močno bogati in prijateljstvo, stkano iz pisane besede, nas lahko dviga iz globin in ponese tja gori v nebo, lahko nas naredi močne, lepe, zagotovo pa nam lepša naše dni. Lepo je brati, lepo je pisati in lepo je nekaj lepega tudi odgovoriti. Taka bi naj bila naša virtualna prijateljevanja – da se učimo, da učimo in da s tem vsi bogatimo – sebe in druge! Pri tem ni pehanja za denar, ni pehanja za prestižno mesto v službi, ni pehanja za naklonjenost, je zgolj in samo pomoč, želja po sodelovanju v tem prejemanju in dajanju, želja po nepozabnih trenutkih ……
M.
Vidiš Mariči, to je to. Tega se eni enostavno ustrašijo ( Vrag !!! ). Tu je on premalo dorasel situaciji življenja, ne glede na svojo starost, zato se tako hudičevo brani. Ker v vsakem pogledu, vedno vidi le ljubezen med moškim in žensko. Sama pa se upam trditi, da temu ni vedno tako!!!
Še več, upam si javno napisati, da je lahko prijateljstvo med moškim in žensko, veliko bolj pristno, pošteno in navsezadnje iskreno !!!!!
Verjamem !
Še danes sva prijatelja. Sicer se bolj poredko vidiva in slišiva, ampak ja, je tako, res. Nikoli nihče od naju ni tega izigral. Mi je lepo v njegovi družbi, veliko mu lahko povem, in me ni nikoli izigral, niti ničesar poskušal. Res !
Se hecava, se smejeva, pa tudi bolj resne teme obdelava. Pa ej, saj še sama ne morem verjeti, da je tako. Ampak je !! Jaz ga ne bom izkoristila, nikoli!!
Zajček, ne boš verjela, v to sem tudi sama
prepričana, močno prepričana, ker tako prijateljstvo
imam in ga skrbno negujem. Nenazadnje, pri tem
prijateljevanju se lahko izognemo (ne trdim, da stoodstotno, v veliki meri pa zgotovo) tistim lastnostim, ki jih ponavadi pripisujemo bolj eni vrsti ljudi: zvitosti, hudobiji, pretkanosti, spletkarstvu, močni jezi, ….. pa kaj vem, kaj še. Pravim, s poudarkom, v veliki meri, ker seveda noben človek na te lastnosti ni imun, vedno se človeka kakšna lastnost le oprime. Pa vendar, menim, da je veliko manj možnosti, da se te lastnosti pojavijo v prijateljevanju med moškim in žensko, kot pri prijateljevanju med dvema ženskama, kjer se kaj hitro pojavi ob določeni situaciji kakšen dvom, ki porodi ostala čustvovanja in neizgovorjena in postavljena vprašanja.
In potem seveda obstajajo tista moška, prava moška prijateljevanja, ki velikokrat ostajajo brez vsakršnih velikih besed, so občutenja, nepopisna, ko človek za človeka naredi popolnoma vse, kar se in kar se ne pričakuje od njega. To pa je tisto prijateljevanje, ki vzame dih in ki ga jaz marsikomu zavidam. Doživeti in živeti tako prijateljevanje je tisto, ko lahko rečeš: vse imam, kar potrebujem in dokler bom imel takega prijatelja, bom tudi imel vse, kar bom potreboval, kar bom želel in hotel imeti.
M.