govor poročne priče
pozdravljena.
lani poleti je bila meni priča moja sestra in tudi ona ni kakšen poseben pisec, še manj pa pesnik. pa mi je sestavila “pesem”, dolgo celih 11 kitic. seveda o kakšnih jambih in trohejih (ali kakorkoli se že temu reče) ni bilo ne duha ne sluha. ampak bilo je pa enkratno!! začela je z mojim rojstvom, in končala s poroko. vpletla je tudi družino in takrat še bodočega moža (prebrala jo je namreč pred obredom, ko smo se zbrali pri nas doma). res je bilo super. ni in ni mogla začeti, ker ji je šlo na jok. jaz pa sem tudi jokala kot dež, tako me je ganilo. brez veze, da ti pišem vsebino, ker je nemogoče posnemati. hočem ti samo povedati, da se vsedi, razmisli v katero smer se boš usmerila (bo resno, bo hecno) in začni pisati. ko enkrat steče, gre hitro. tako mi je tudi moja sestrica povedala, ki je pesnitev sestavila v avtu, na poti domov iz tujine (seveda ni ona vozila). kakorkoli se boš odločila, ti želim veliko pisateljske žilice. naj bo iz srca – potem ne moreš zgrešiti. in še en predlog: kar boš napisala, sprintaj na papir, daj v okvir (lahko samo steklo čez) in daj sestri kot darilce. meni se zdi super. ravno zdajle sem prebrala in mi je prav všeč.
srečno in lp
urša