GOVOR PREDSEDNIKA SDS JANEZA JANŠE NA 9. KONGRESU SDS
Cenjeni gostje,
Spoštovani kolegice in kolegi, dragi prijatelji!
Letošnje leto je v znamenju številke 20. Toliko let je namreč minilo od padca železne zavese, od padca berlinskega zidu, od majniške deklaracije in od ustanovitve obeh predhodnic Slovenske demokratske stranke.
Na naših dosedanjih kongresih smo vlekli črto pod doseženo in oblikovali naše poglede na prihodnost. Tudi tokrat ne bo drugače, kvečjemu so pred nami večji izzivi kot nekaj prejšnjih mandatov.
Tokrat smo se na našem 9. kongresu po 16. letih ponovno zbrali v Ljubljani, v slovenski prestolnici. Zbrali smo se simbolično na dan Evrope in na dan, ki ga tudi Ljubljana praznuje kot praznik. Ljubljana je danes ena izmed evropskih prestolnic, povezana v verigo evropskih mest, do katerih se lahko pripeljemo brez ustavljanja na mejah. Tukaj plačujemo z istim denarjem, kot v Rimu, Berlinu ali Parizu. Ampak Slovenija zmore več.
Naši državljani imajo v žepu manj denarja kot v drugih prestolnicah z Evrom. V zadnjih letih smo ob visoki gospodarski rasti dohitevali EU. Zdaj se je to dohitevanje ustavilo, napoveduje se celo, da se bo razlika med Slovenijo in povprečejm EU spet začela večati. Vzrok za to ni samo kriza. V krizi so vsi!
Kriza je neusmiljena in odpira vrsto dilem. Je globalna, domine so se začele podirati v razvitem delu sveta. Vpliva na EU in Slovenijo, zato nam ne more biti vseeno, kako se rešuje. Slovenija zmore več kot zgolj viti roke, stati ob strani in čakati.
Smo razvitejši del globaliziranega sveta in zato tako soodvisni kot soodgovorni za stanje v njem. Dolžni smo tako pomagati pri iskanju globalnih rešitev in sodelovati z drugimi kot iskati in uveljavljati svoje rešitve za vse tisto, kar lahko rešimo sami.
Že skoraj desetletje se svet zaveda izzivov okoljske krize. Nevarnostim podnebnih sprememb zaradi vse večjega onesnaževanja ozračja z izpusti ogljikovega dioksida je posvečeno veliko naporov na globalni ravni. Pred dvema letoma se je tej globalni nevarnosti pridružila še svetovna finančna kriza, ki je danes prerasla v gospodarsko in deloma tudi socialno.
Danes ugotavljamo, da je vzrok okoljske in finančne krize v bistvu isti.
Trošenje preko svojih zmožnosti. Več izpustov toplogrednih plinov, kot jih planet lahko prenese in več kreditov za nakupe, kot smo jih sposobni poplačati.
Na prvi pogled se zdi, da je odgovor preprost. Onesnaževanje je treba primerno podražiti oz. obdavčiti. S spremembo pravil finančnega poslovanja pa preprečiti finančne posle, ki nimajo ozadja in pokritja v realni ekonomiji.
V bistvu je problem veliko težji, kajti številni posamezniki, vplivne korporacije in države se niso pripravljeni odpovedati kratkoročnim, nacionalnim oz. generacijskim dobičkom. Zato nasprotujejo spremembi pravil ali preprosto iščejo načine za ohranitev svojega priviligiranega položaja, pa čeprav je takšno ravnanje očitno v škodo soljudem, nerazvitim državam ali prihodnjim generacijam. Svobodno delovanja trga brez dodatne odgovornosti jim gre pri tem na roko.
Odgovori na okoljsko in finančno krizo zato ne ležijo zgolj v ekonomski znanosti, ki, mimogrede, te krize ni napovedala, temveč tudi v večji odgovornosti in vrnitvi k vrednotam, ki smo jih v hlastanju za dobički in materialnemu blagostanju pozabili.
Odgovorno socialno tržno gospodarstvo je pravi odgovor tako na okoljsko kot na svetovno finančno krizo. Gospodarstvo temelji na trgu, kjer ljudje, kupci, odločajo, kaj je dobro in kaj ne. Podjetniki pa, kam se splača vlagati in kam ne. Socialne politike vzpostavljajo solidarnost med tistimi, ki so v tem uspešni in tisitimi, ki so imeli pri svojih odločitvah smolo. Odgovorno tržno gospodarstvo pa pomeni, da svoboda izbire, ki jo trg prinaša, ni cilj, ampak sredstvo. Sredstvo za boljše življenje ljudi in sredstvo za to, da ohranimo zdravo okolje in poskrbimo za druga živa bitja na planetu. O svobodi posameznika ne sme biti nobenih dilem, doseči pa moramo družben dogovor ravotežju med svobodo ter solidarnostjo med ljudmi in skrbjo za naravo.
Vedeti moramo namreč, kaj je in kaj ni na trgu. Kaj mora biti naprodaj po načelih proste konkurence in kaj ne. Vedeti moramo, da so stvari, ki niso naprodaj. Naprodaj so različni produkti in storitve, ne pa tudi ljudje, javne službe, človeški organi, otroško delo, volilni glasovi, zdravo življensko okolje, morala in etika. Vse to ne more biti naprodaj in pravni red mora varovati to ločitev. Še prej pa je o tem potreben trden družbeni dogovor.
Tudi zato smo v predlog našega političnega programa , ki ga sprejemamo danes, našim tradicionalnim vrednotam svobodi, pravičnosti, človekovemu dostojanstvu, solidarnosti in domoljubju dodali še eno vrednoto in sicer pozitiven odnos do okolja. Smo med prvimi strankami v Evropi, ki je pozitiven odnos do okolja povzdignila med svoje temeljne vrednote.
Naša vlada odgovarja na izzive krize na osnovi predvidevanja, da je kriza kot prehodna nevihta, ki bo slej ko prej minila in da bo v gospodarstvu po njej vse tako kot pred njo.
To je popolnoma napačna presoja. Slovenija zmore več.
Po krizi nihče ne bo v enakem položaju kot pred njo. Številna delova mesta bo kriza neusmiljeno odnesla na smetišče ekonomije za vedno. Če ne bodo vmes ustvarjena nova, bo huda socialna kriza neizbežna in postkrizno pobiranje predolgo. Zadolževanje ne more iti v nedogled. Že letošnje leto bo npr. Slovenija iz izjemno nizke zadolženosti leta 2008 prešla med visoko zadolžene države z rekordnim javnofinančnim primanjkljajem. Denar, za katerega se zadolžujemo tako mi kot nekatere druge države v podobnem položaju, zato ne sme biti porabljen neučinkovito, ne sme biti porabljen, če ne prispeva tudi k prenovi našega gospodarstva.
Solidarnost mora biti zato neposredna, usmerjena k ljudem v stiski in ne k institucijam ali celo lastnikom podjetij. Podjetjem je treba pomagati z ekonomskimi oz. fiskalnimi ukrepi in ne s socialnimi. V visoko zadolženih državah je nujna omejitev tako državne kot zasebne potrošnje, v manj zadolženih državah pa predvsem omejitev državne potrošnje.
Ukrepi, ki tega ne upoštevajo, ne samo da so nezadostni. Gredo tudi v povsem napačno smer. Slovenija zmore več. Slovenijo je mogoče voditi bolje.
Kriza bo neizogibno prinesla velike spremembe. Nekatere bodo boleče in od posameznih držav in tudi podjetij ter posameznikov je odvisno, v kolikšni meri jih lahko ublažijo. Druge bodo dolgoročne, usmerjene k rešitvam in tudi pri njih ne bomo vsi v enakem položaju. Zelo pomembno je pravočasno vedeti, kam gre svet, če hočeš nacionalna jadra obrniti v pravo smer.
Pred nami je nova, neizbežna institucionalna inovacija globalnih razšeznosti. Skupina najbolj razvitih držav G-8 odhaja v zgodovino, nastopa skupina G-20. Lisbonska pogodba, ki jo je EU oblikovala v času gospodarskega vzpona in ki še vedno ni ratificirana, bo ob verjetni uveljavitvi konec letošnjega leta že nezadostna in EU sama bo prisiljena k novi reformi. Tudi Slovenija brez obsežnejših institucionalnih oziroma ustavnih sprememb, o katerih bom več spregovoril v nadaljevanju, ne bo nikoli izšla iz družbenega in gospodarskega zastoja.
V prihodnjih mesecih in letih se bo na globalni ravni oblikoval nov kompromis med interesi kapitala, družbe in okolja. Kompromis, v katerem bo kapital spet stopil v službo družbe in okolja. Nekateri politični ekonomisti pišejo o tem, da se bo trg spremenil iz gospodarja v služabnika. Krize so katalizator sprememb, skozi katere se kapitalizem reformira in prilagaja času. Za razliko od socializma in komunizma, ki sta bila v stalni krizi in večni “stabilizaciji”, pa se iz tega nista nič naučila. Zakaj ne? V tržnem gospodarstvu tekmujejo gospodarske ideje, v demokraciji politične. Boljše izpodrinejo slabše. Zato kapitalizem iz kriz izhaja prerojen, boljši. Od oktobrske revolucije do danes je šel kapitalizem skozi mnoge krize, a je vedno izšel močnejši. Komunizem pa je v tem času skupaj s podobnimi totalitarizmi propadel. Vprašanje zato ni, kaj bo sledilo kapitalizmu, kar v nostalgijo ziba naše politične konkurente, ampak kaj nas o kapitalizmu ta kriza želi naučiti.
In eno sporočilo je gotovo. Vrača se nazaj k moralnim normam, k moralnemu kompasu, brez katerega ne more dobro delovati. Na praktični ravni se zaradi demografske slike razvitega sveta obeta večji premik od proizvodne in storitvene k podporni ekonomiji, k skrbi za ljudi in okolje.
Iz tega se vidi, kje so nove priložnosti in nova delovna mesta. To so vse tiste dejavnosti, ki so povezane z zeleno oz. trajnostno energijo, informacijsko tehnologijo, logistiko in komunikacijo, znanjem in ustvarjalnostjo v najširšem pomenu, okoljem, predelavo odpadkov, zaščito in obnavljanjem naravnih virov, zdravjem in nego starejših.
Veliko pravih razmislekov je v Strategiji razvoja Slovenije in Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih, ki smo jih v Sloveniji sprejeli že pred tremi oz. štirimi leti. Bilo bi dobro, da bi oba dokumenta ministri sedanje vlade vsaj prebrali. Kajti Slovenija zmore več.
Spoštovani,
Na našem 8. kongresu pred 4 leti na začetku našega vladnega mandata sem dejal:
»V prihodnjih letih nas nekateri ključni izzivi čakajo na gospodarskem področju, pri čemer pa kot stranka, ki ima po volji volilcev na svojih ramenih največjo odgovornost pri upravljanju z državo, ne mislimo in ne smemo zanemariti socialnih vprašanj mladine, zaposlenih in upokojencev. Naše želje in načrti so veliki, vendar izven možnosti, ki si jih sami ustvarjamo, ne bo mogoče živeti. Samo gospodarski razvoj na zdravih temeljih je lahko podlaga trajne blaginje. Zato bomo tudi pri vodenju države upoštevali, da sta tu ravno tako kot v gospodarstvu potrebni razsodnost, zmernost in odgovornost do sedanjih in prihodnjih rodov.«
Tako smo tudi ravnali. Sestavili smo koalicijo, ki ni bila lahka, a je bila prva v zgodovini države, ki je zdržala cel mandat. Slovenija se je v obdobju 2004 – 2008 razvijala najhitreje doslej. Imeli smo v povprečju 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} gospodarsko rast, najvišjo v zgodovini samostojne države. Po kupni moči na prebivalca smo ob koncu mandata dosegli 92{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} povprečja EU. Brezposelnost smo znižali iz skoraj 100 na manj kot 60.000. Plače in pokojnine so se v tem času povečale za četrtino. Uvedli smo brezplačni vrtec za drugega in naslednje otroke v družini ter brezplačno malico v srednje šole. Število rojstev je začelo znatno naraščati. Ustvarjenih je bilo 45.000 novih delovnih mest. Uskladili smo rast pokojnin s plačami. Močno smo znižali delež javne porabe in mandat končali kot druga najmanj zadolžena država v uniji. Težave, ki smo jih imeli z inflacijo, so se končale takoj, ko je padla cena nafte na svetovnih trgih. Leta 2007 smo prvič, odkar je slovenska statistika primerljiva z evropsko, zabeležili javnofinančni presežek. V pogajanjih za finančno perspektivo EU 2007 – 2013 smo Sloveniji izborili skoraj 5 mlrd evrov, štirikrat več na leto kot v prejšnjem obdobju. V pogajanjih s socialnimi partnerji smo se večinsko uskladili za davčno in delovno reformo. Zrasla je vrsta novih visokošolskih ustanov. Odpravili smo številne birokratske ovire, dobili prvo mesto in priznanje OZN za projekt VEM in močno izboljšali pogoje gospodarjenja. Izpolnili smo vse kriterije in kot prva nova članica EU prevzeli evro. Odpravili smo notranje meje v EU in ponovno fizično povezali matico z zamejstvom. Predsedovali smo OVSE in lansko leto uspešno vodili Evropsko unijo.
A bilo je tudi zelo veliko težav na tej naši poti. Teh smo se v veliki meri zavedali vnaprej. Dovolite mi, da vas spomnim na stavke iz mojega govora maja 2005 v Portorožu:
»Ko smo po lanskem 3. oktobru prevzeli največjo težo odgovornosti za upravljanje z državo v parlamentu in v vladi, si nismo delali iluzij in prav smo imeli. Tega, kar se je slabega nabiralo desetletja, ni možno osvežiti v nekaj mesecih. Tudi samo nekaj let bo premalo.«
Dejansko pa danes še bolj vemo, kako trdne so bile nekatere slabe ustaline preteklosti. Zaradi njih smo se srečevali z močnim odporom različnih monopolov, od kapitalskih do političnih in medijskih, pa s politično prestreljenostjo nadzornih institucij in s pravo paralizo našega sodstva, ko je šlo za pregon gospodarskega kriminala. Na začetku smo še naivno upali, da bosta nov evropski okvir ter nova večina v parlamentu sama po sebi vplivala na razgradnjo monopolov in prispevala k novim vzorcem obnašanja. Žal se to ni zgodilo, kajti moč ideološke inteligence, s katero je prepredena večina tako imenovane organizirane civilne družbe pri nas, je prišla do svojega polnega izraza prav v trenutku, ko so jo evropski in demokratični standardi prvič resno ogrozili. Centri moči, oblikovani za zaščito političnih in kapitalskih monopolov ter njenih nosilcev so se aktivirali v polni meri ravno v času, ko smo bili več kot polno zaposleni s pripravami in vodenjem EU, nato pa so še v sami volilni kampanji sproducirali različne afere, zaradi katere je iz predvolilne kampanje izostal vsak produktiven dialog o naši prihodnosti. Slovenska država in družba sta bili tako prikrajšanji za globlji razmislek o tem, kaj nas čaka v prihodnjih letih in katere ponujene rešitve bi bile boljše. Opozarjali smo našo politično konkurenco, naj ne jemlje naše skupne prihodnosti za talca.
Vse je bilo zaman. Njihov propagandni stroj je mlel dalje. Zato se na volitvah septembra lani niso odločilno tehtali ne naši dosežki in ne naše napake. Niso se primerjali ne programi za prihodnost in ne ekipe za njihovo uresničevanje. Politični konkurenci smo na začetku kampanje dejali, naj igra in zmaga pošteno, če želi prevzeti odgovornost za državo. A so poleg medijskih monopolov uporabljali tudi vsa druga sredstva. V ospredju volilne kampanje sta bila laž in prevara. Zmagali so s pomočjo laži in prevare, vanju so vložili vse svoje potenciale. Zato so ostali brez vsakih programov in idej za soočanje z izzivi gospodarske krize, kar Slovenijo vsak dan stane več sto izgubljenih delovnih mest. Samo prejšnji mesec je v Sloveniji delo izgubilo skoraj 10.000 ljudi. In kdor zmaga s pomočjo prevare, tudi vlada na enak način. Zdrahe in prepiri v vladajoči koaliciji ter medsebojno spletkarjenje vse od volitev naprej so glasna priča tej stari resnici.
Spoštovani,
z današnjim kongresom se vsem organom stranke izteka redni štiriletni mandat, ki ste nam ga podelili na 8. kongresu v Portorožu. Izvršilni odbor stranke, ki sem ga v tem času vodil, je v iztekajočem se mandatu sprejel vse potrebne odločitve za rast in krepitev stranke. Prav tako vse potrebne odločitve, da je stranka zavzela pravilno držo ob korakih nacionalnega pomena, ki jih je v tem času pod našim vodstvom naredila Slovenija. O najpomembnejših smo se skupaj odločali na sejah Sveta stranke, kjer je IO redno vsake dva meseca poročal o svojem delu. Podrobnejšo statistiko dela IO imate priloženo v gradivu. Lahko rečem, da je bilo delo IO v tem mandatu resno in odgovorno. V IO so sodelovali kolegice in kolegi iz vseh regijskih organizacij, zato je bilo odločanje uravnoteženo, SDS je bila zavezana politiki enakomernega regionalnega razvoja. Vsem sodelavkam in sodelavcem iz IO, pa tudi iz Glavnega tajništva in poslanske skupine se za opravljeno delo v iztekajočem se mandatu iskreno zahvaljujem. Kljub obremenitvi z vladnim delom, ki so sicer terjale svoj davek, je SDS tudi v zadnjem mandatu kvalitetno in številčno rasla.
Zato smo se lahko danes zbrali na našem največjem kongresu doslej. SDS še nikoli doslej ni imela toliko članov kot danes in še nikoli doslej ni imela za seboj tako velikega deleža volilcev kot v tem mandatu. Vendar vse to ni dovolj, potrebujemo nadaljnjo rast in krepitev.
Pred nami namreč nastaja nov izziv, njegova velikost in obseg še nista popolnoma določljiva. Jasno pa je dvoje;
1. nastajajoče razsulo, ki raste pred našimi očmi zaradi nesposobnosti vladajočih po obvladovanju krize, bo nekdo hočeš – nočeš moral reševati.
2. za uspešen razvoj v novih okoliščinah bodo potrebne korenite spremembe, katerih podlago bo moral določiti nov ustavni okvir, tako, kot nove okvire iščeta tudi Evropa in svet.
Danes se svet čedalje bolj zaveda, da vseh ključnih svetovnih problemov ne moremo rešiti brez temeljitejših sprememb v najpomembnejših mednarodnih institucijah in vzporednih reform na nacionalni ravni. Prav tako pa tudi ne brez vrnitve k odgovornemu ravnanju na globalni ravni.
In popolnoma jasno je, da tudi temeljnih slovenskih problemov po vseh teh poskusih ne moremo rešiti brez temeljitejših sprememb ustave in brez moralnega kompasa. Ni mogoče prisegati na pravno državo in hkrati preprečevati ljudstvu, da neposredno odloča na referendumu. Ni mogoče obsojati zločina ob hkratnem malikovanju zločinca. Ni mogoče pričakovati, da ljudje ne bodo posegali pa nedovoljenih ravnanjih, če kot družba nismo sposobni kaznovati največjih zločinov in kraj. Potrebne so korenite spremembe. O njih govorijo naše kongresne resolucije. Rešitve družbenega in danes tudi gospodarskega zastoja pri nas so večinoma izven okvirov, ki smo jih uporabljali doslej.
Spoštovani kolegice in kolegi,
naš naslednji izziv je, da v prihodnjih mesecih, mogoče letih, zberemo dovolj glasov podpore za vsaj 10 vsebinskih dopolnitev obstoječe ustave:
1. Slovenija nujno potrebuje ustavno podlago za reformo sodstva. Danes imamo namreč največ sodnikov na prebivalca v Evropi in hkrati največ sodnih zaostankov. Ni problematično kar celotno sodstvo in vsi sodniki, toda v sistemu so močni centri, ki preprečujejo vsaj približno učinkovit pregon organiziranega gospodarskega kriminala. Kaj pomagajo uspešne predkazenske preiskave in pregoni, če pa na koncu dolga leta sploh ne pride do sojenja, če pa že, pa so krivci oproščeni. Se spomnite kakega primera v zadnjih desetih letih, ko bi naši sodniki sploh sodili komu zaradi velike divje privatizacije? Ali odmevnih tajkunskih prevzemov? Seveda ne, kajti gre za povezane centre moči z istim interesnim zaledjem. Te povezave mora Slovenija razbiti, drugače ne bomo nikoli zdrava družba. Ponovno je treba premisliti tako doživljenski mandat sodnikov kot samo organizacijsko strukturo. Nujna je ustanovitev specializiranega sodišča. Ne posebnega in ne izrednega, temveč specializiranega, ki bo sodilo v težkih primerih, oziroma obravnavalo zadeve, ki jih predloži posebna tožilska skupina. Obravnavalo prednostno, brez odlašanja.
2. Z dopolnitvijo ustave je treba zaščititi referendumske odločitve ljudstva. Danes lahko državni zbor z navadno večino že po enem letu spremeni zakon, ki je bil potrjen na referendumu, kar je popolna negacija ustavne določbe o vladavini ljudstva. Poleg tega lahko pičla večina ustavnih sodnikov na predlog oblastnikov prepove izvedbo kateregakoli referenduma, kar je v temeljnem nasprotju z duhom ustave. Potrebna je ustavna sprememba, ki bo določila, da brez referenduma ni mogoče spremeniti odločitve, ki je bila sprejeta z njim. Potrebna je ustavna sprememba, ki bo zaščitila ustavo pred možnostjo oblikovanja spolitizirane sestave ustavnega sodišča. Ustavne sodnike naj v prihodnje Državni zbor imenuje z dvotretjinsko večino. Kajti, če lahko ustavno sodišče zlorabi ustavo ter odredi izdajanje odločb izbrisanim brez zakona, nato pa klone še pred pritiski kapitalsko odvetniškega lobija in prepove referendum, s katerim bi lahko ljudje preprečili možnost drastičnega povečanja odvetniških tarif, potem parlamenta pravzaprav ne potrebujemo. Da ne bo pomote. Sprejemamo odločitev ustavnega sodišča, vendar si dovolimo ocenjevati, da je bila za ljudi katastrofalno slaba. Vsak kartel, ki opravlja javne plačljive storitve, ne more sam določati svojega monopolnega cenika. Če takšno pristojnost dobi odvetnišla zbornica, bo to z enako pravico zahtevala tudi zdravniška in nato še vse preostale. In od pravne ter socialne države bo v tem primeru ostala le še zveza kapitalsko interesnih lobijev in kartelov.
3. Z ustavnimi spremembami moramo povečati učinkovitost oblikovanja in delovanja izvršilne oblasti. Mandatarja naj imenuje predsednik republike, ta sestavi vladno ekipo, nato pa državni zbor glasuje o zaupnici celotnemu predlogu vlade. Mandatar sam imenuje in razrešuje ministre, DZ lahko glasuje o zaupnici celotni vladi. To je uveljavljena praksa večine držav EU.
4. Država mora dobiti enostavnejšo možnost razpisa predčasnih volitev. Izogniti se je treba situacijam, ko vlada preneha biti del rešitve in postane del problema. Tudi ta rešitev je običajna v večini drugih držav EU.
5. Z ustavo oziroma z ustavnim zakonom za njeno izvedbo je potrebno določiti obvezni enoletni rok, v katerem mora Državni zbor izvesti decentralizacijo države. Če Državni zbor v roku enega leta ne sprejme zakona o pokrajinah in drugih potrebnih zakonov, se zbor razpusti in se razpišejo predčasne volitve.
6. Takoj po ustanovitvi pokrajin se Državni svet preoblikuje v Svet pokrajin s pravico soodločanja o vseh tistih zakonih, ki urejajo pokrajinske ali lokalne pristojnosti.
7. Z ustavo se uvede obvezna srednja šola. 21 stoletje zahteva drugačen pristop k izobraževanju. Prepove se vsako oviranje svobodne pobude pri ustanavljanju vseh vrst izobraževalnih ustanov.
8. Po vzoru nekaterih drugih evropskih držav se 63. člen ustave, ki postavlja izven ustavnega reda vsako vzpodbujanje k neeenakopravnosti, nasilju in vojni, dopolni s prepovedjo javnega poveličevanja vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in simbolov.
9. 39. člen ustave se dopolni s prepovedjo monopolov na medijskem področju.
10. Odgovoren odnos do okolja in prihodnjih generacij se dvigne na ustavno raven. S to spremembo ustave se postavijo temelji za močnejšo medgeneracijsko solidarnost in podlage za zeleno davčno reformo.
Možnosti za tako temeljite ustavne spremembe, ki simbolično pomenijo prehod v drugo republiko, se bodo marsikomu danes zdele nerealne. Dejal bo, da za spremembo ustave potrebujemo 60 glasov v parlamentu, imamo pa jih največ dobro polovico. Vse to drži, vendar ni pomembno.
Ko smo pred natančno 20 leti sestavili Majniško deklaracijo, v kateri smo zahtevali suvereno državo slovenskega naroda in demokracijo, nismo imeli nobenega glasu v parlamentu. Pravzaprav niti parlamenta še nismo imeli. Nekateri, ki smo sodelovali pri njenem nastanku, ob njeni predstavitvi na Kongresnem trgu nismo imeli niti svobode, ker so nas nekaj dni prej zaprli. Čeprav se danes zdi drugače, so le redki izven komaj ustanovljenih pomladnih strank takrat verjeli v hitro uresničitev Majniške deklaracije. Eden najbolj znanih slovenskih pravnikov je po njeni objavi cinično dejal, da iz nje ne bo nič in da za samostojno Slovenijo ne potrebujemo vizije, ampak divizije.
Danes vemo, da sta se obe ključni točki majniške deklaracije uresničili v dobrih dveh letih.Slovenija se je demokratizirala in osamosvojila skeptikom navkljub. Tisto, kar je bilo na začetku vizija peščice politikov in intelektualcev, je z meseci postalo večinsko hotenje naroda. Ker je vse več ljudi kljub nenaklonjenosti tujine verjelo, da Slovenija lahko postane samostojna, se je to tudi zgodilo. Ko smo bili nato napadeni, pa smo imeli tudi že divizije, s katerimi smo se ubranili.
Dva razloga sta bila pomembna za hitro uresničitev Majniške deklaracije. Začetek razpadanja komunističnega bloka, ker je komunizem moralno in materialno bankrotiral na celi črti ter pogum slovenske pomladne politike in dela civilne družbe, ki je omogočil vodenje procesa.
Pri danes potrebnih ustavnih spremembah gre za podoben položaj. Svetovna finančna in gospodarska kriza bosta prinesla institucionalne spremembe globalnih razsežnosti. Številne države, zveze in mednarodne organizacije bodo dograjevale in reformirale svoje temelje. V Sloveniji bodo politične posledice gospodarske in socialne krize zaradi nesposobnosti vladne koalicije večje in globlje, kot v nekaterih primerljivih državah. Z meseci bo postalo očitno, kateri so ključni dejavniki našega zastoja in samo po sebi se bo postavilo vprašanje, kako jih odpraviti.
Na voljo bosta verjetno samo dve poti. Ena demokratična, institucionalna, ki bo preko ustavnih sprememb in potrebnih reform vodila k odpravi družbenega in gospodarskega zastoja. In druga, skrajno populistična, razdiralna, lahko bi rekli nacionalsocialitična, ki bo vodila v kaos, izolacijo in tragično ponavljanje preteklosti. Prvo manifestacijo v to smer smo lahko ob udeležbi številnih oblastnih politikov videli na ljubljanskih ulicah 27. aprila letos.
Nobenega dvoma ni, kje se na tem razpotju vidi SDS. Ne samo, da bomo demokratično reformo oz. odpravo družbenega in gospodarskega zastoja jasno podprli, proces nameravamo tudi voditi. Vzpodbudili bomo oblikovanje strokovno močne skupine različnih profilov, ustavni pravnikov in drugih, podobne kot jo je pred 21 leti oblikoval Zbor za ustavo. Ta bo pripravila besedilo ustavnih sprememb za 2. republiko. Verjamem, da se bomo o potrebnosti sprememb v opoziciji kmalu uskladili. K sodelovanju bomo povabili tudi sedanje stranke vladne koalicije. Dialoški politiki se v SDS ne nameravamo odpovedati. Če bodo sodelovale, lahko nastane novo ustavno partnerstvo. Če bodo sodelovanje zavrnile, kar je glede na izkušnje pri Majniški deklaraciji pred 20 leti in današnjemu zavrnjenemu partnerstvu za razvoj 2+10 bolj verjetno, bomo šli pač v javno razpravo med ljudi ter predlog dograjevali. Ko bo nato kriza pometla s tistimi, ki bi morali biti del rešitve, v resnici pa so del problema, bosta prej omenjeni alternativi toliko očitni, da bo v prihodnjem slovenskem parlamentu dovolj glasov za 2. Republiko. In obstaja vsa večja verjetnost, da na nov slovenski parlament ne bo treba čakati naslednja štiri leta.
V vsakem primeru pa bomo nov evropski parlament izvolili že letos. Evropske volitve so izziv za SDS, ki je tik pred vrati. Naš današnji kongres je pravzaprav veliki uvod vanje. SDS je oblikovala močno kandidatno listo. Volilci lahko preko nje izbirajo kandidatke in kandidate, ki so se uveljavili doma in po Evropi na različnih področjih od gospodarstva, zdravstva, šolstva, varnosti, znanosti in športa. Ki so proslavili ime Slovenije v svetu, vodili svet EU v času predsedovanja ali že doslej zastopali slovenske in skupne evropske interese v EP in drugih organih unije.
Dr. Milan Zver, dr. Romana Jordan Cizelj, Zofija Mazej Kukovič, Dragutin Mate, Mirko Zamernik, Katja Koren Miklavec in mag. Anže Logar so ponudba SDS. So dokaz, da SDS tako slovensko kot evropsko politiko jemlje resno in da je za blaginjo Slovenije in Evrope sposobna prispevati najboljše.
So dokaz, da Slovenija zmore več.
Spoštovani!
Slovenska demokratska stranka je, če parafriziram Cankarja, zrasla iz ljudstva in vedno doslej delila njegovo usodo. V kriznih časih, ki se razraščajo, ne bo nič drugače. Ker tisti, ki so lansko leto govorili, da so pripravljeni prevzeti odgovornost za Slovenijo, ne ukrepajo, protikrizne ukrepe pripravlja naš Strokovni svet. Zmanjšujemo škodo, kolikor se da. Vemo pa, da to ne bo dovolj. Zato se bomo z današnjim dnem pričeli pripravljati na nov izziv, na Drugo slovensko republiko. Ne bo enostavno in ne bo se zgodilo čez noč. A čas bo prišel. Takrat bomo pripravljeni. Kajti zmoremo več. Vi zmorete več. Slovenska demokratska stranka zmore več. Slovenija zmore več.
Spoštovani!
(kdo temu tipu piše govore, jebelacesta!:)))))))))) oziroma od koga neki jih je prepisal.
Druga republika, tretji Reich in tako naprej – moram reči, da me taki navdihnjeni govori iz ust paranoidnih politikov navdajajo z blagim nelagodjem.
Vseeno se tolažim s tem, da je do naslednjih volitev še vsaj tri leta in pol.
In to pride iz ust človeka:
– ki je dal prodati Mercator Šrotu, zato da bi dobil politični vpliv na Delu
– katerega prva asistentka, Adrijana Starina Kosem, je nato skupaj s Slivnikom razmesarila Delovo redakcijo in nastavila svoje podrepnike in ritoliznike
– ki je izključno z namenom kupovanja volilnih glasov uvedel vinjete
– pod katerega vlado se je podpisala ekološka in pravna kriminalka, pogodba o nakupu Patrij
– v katerega mandatu je javno zdravstvo razpadlo do te mere kot še nikoli
– (da ne naštevam naprej, sicer me bo tožil kot Miheljaka)
… pa vanj vseeno ne trešči strela, hmmm, mogoče imate SDSjevci res boljše zveze tam zgoraj.
“Dr. Milan Zver, dr. Romana Jordan Cizelj, Zofija Mazej Kukovič, Dragutin Mate, Mirko Zamernik, Katja Koren Miklavec in mag. Anže Logar so ponudba SDS. So dokaz, da SDS tako slovensko kot evropsko politiko jemlje resno in da je za blaginjo Slovenije in Evrope sposobna prispevati najboljše.
So dokaz, da Slovenija zmore več. “
Če so pa zgoraj našteti ljudje dokaz, da Slovenija zmore več, potem si lahko samo rečem, ja Slovenija zmore Več, BREZ TAKIH LJUDI.
So pa nekateri to potrditev (brez takih ljudi), že dobili, ko so kandidirali na DZ.
Ampak, kot sem že večkrat napisala tem ljudem na čelu z J.Janšo gre samo za oblast. Oblast je slast. In pa za denar, brez dela.