Gradnja hiše

Zdravo.
S partnerjem razmišljava o gradnji hiše. Imava povprečne slovenske plače (skupaj okoli 2500€). Privarčevanega denarja imava nekaj (okoli 80.000 €), nimava pa še niti parcele. To pomeni,da bi začela praktično iz nič.
Trenutno sva še sama, brez otrok, imava pa urejeno stanovanje pri starših. Problem je, da je to stanovanje res zelo majhno (40m2) in če bodo še otroci, je to res lahko stanovanje samo začasno, potem bo potrebno razmišljati o čem večjem.
Partner je zelo sigurna oseba, ki ne pusti, da bi vzela kredit in bi se odločila za hišo. On ves čas razmišlja o najslabših možnih scenarijih, kaj pa če…
Ok, avto imava en nov, enega starega (10 let), kar pomeni, da bova morala tudi slej ko prej razmišljati o menjavi enega avtomobila.
Ampak, kako mu naj dopovem, da bomo že, da začneva počasi (nakup parcele, urejanje dokumentacije…) in sproti še kaj privarčujeva. Saj vem, da gre pri tej dokumentaciji lahko vse počasi, in se obrne tudi leto, dve, tri…
No, v tem času, pa lahko postanemo družinica, nekaj privarčujemo in počasi začnemo graditi. Saj se nam vendar tako zelo tudi ne mudi, saj ne plačujeva najemnine pri starših.
Mislite, da na najino plačo sploh lahko dobiva kredit? Brez kredita definitivno ne bo šlo… Ampak, marsikaj sem se že naučila v življenju… Pravijo, da kjer je volja, tam je pot. Je sploh vredno začeti ali mislite, da nama ne bo uspelo?
Ne vem, počasi se preprosto sesuvam… Prijateljice imajo družine, nove avte… Jaz pa kar ne morem… Problem je ta, da sva oba s partnerjem študirala do 25.leta in nisva šla po srednji šoli v službo. Pa čeprav sva delala ves študij tudi razna študentska dela, da sva tudi že v tistih časih nekaj lahko privarčevala, privoščila si pa tak nisva, razen tistega enotedenskega morja poleti… In še zdaj je tako… Ne greva nikamor, ker varčujeva. Ne kupiva si ne vem kaj, ker varčujeva. Malico v službo nosiva s seboj, ne hodiva ven jest, raje skuhava sama in uživava ob domači kuhinji… Ampak, še vedno so dvomi, pomisleki… Nama sploh lahko uspe? Ker želja je res velika, ampak naju je strah neuspeha…
Hvala za vse spodbube, pozitivne misli, besede, predloge, komentarje…

Ne plačujeta najemnine, kar je luksuz! Midva sva na istem, edino da imava najemnino, tako, da gre skoraj ena plača samo za to. Iščeva parcelo, že kar nekaj let, ker so cene trenutno zelo visoke. Vmes sva že skoraj kupila, pa sva se “prestrašla” in predolgo preračunavala in so jo vmes prodali. Potem je vmes partner zbolel, sva spet dala vse na pavzo, zdaj je “kriza” saj sem jaz izgubila službo in se je vse skupaj spet ustavilo. Po eni strani ima tvoj partner prav, ampak je brezveze čakat na popolen čas, ker ga nikoli ne bo. Na tvojem mestu ne bi več čakala, začnita z iskanjem parcele, to bo trajalo, vmes lahko še varčujeta. Svetujem vama, da vzameta kredit pred otroci, ker se potem štejejo za vzdrževanega člana in težje dobiš kredit. Premislita, če lahko stanovanje v katerem zdaj bivata potem oddajata, in s tem lažje pokrijeta del kredita.
Kdaj je potrebna močna pobuda, saj tako vidim pri nama, partnerju je dovolj, če mu je toplo in ima dobr kavč in mene, druga ne rabi, zato nima neke velike potrebe po tem, da bi se takoj selila, pobuda je bila večina iz moje strani. Ne se bat, nikoli ne moreš vedet kaj se bo zgodilo. Skupaj dobita kar vredu kredit, vsakemu mora ostat po mesečnem obroku nekje 750e na mesec, če sta brez otrok. Pa lepo prosim, kdaj pa si le lahko kaj privoščita, vsaj kak izlet ali večerjo v dvoje, dokler sta še sama in mlada. Mogoče pa to potrebuje tvoj partner, da se malo odpre za nove spremembe, ne pa samo služba in domov celo leto in potem en bogi teden morja. Glede na to, da sta že kar nekaj časa skupaj, bi od partnerja pričakovala, da razmišlja o skupni prihodnosti, če ne imata velike probleme. To, da se mu ne mudi seliti na svoje kaže na to, da mu je več kot samo udobno bivat pri vas doma zastonj, meni bi se prižgali vsi alarmi pri taki pasivnosti in pričakovanju, da je vse zastonj. Pa tudi če je pri starših. Seveda pod krinko, da varčujeta. Upam, da ga spraviš v red:)