Imel sem sošolko, ki je imela bolj izrazito raščen nos. Posredno, na izziv druge sošolke sem ji povedal, da mii je všeč toda bila je odlična odličnjakinja in se je nisem upal osvajati. Kasneje sva se srečala v zdravstvu, njen glas mi je bil znan in tudi sama mi je z nasmehom potrdila, da je ta prava. Obžaloval sem mladostno zadržanost.

Nisem Turkinja, niti Arabka, narobe si me ocenil. Morda me velik nos pri ženski ne bi motil, če ne bi bila povrh vsega še polna same sebe. Takšne obstajajo in veliko jih je. Kot da se ne bi zavedale, da so v resnici grde, četudi imajo poln tošl. Moški so pač vizualni tipi, najprej opazijo žensko od zunaj. Sama se niti najmanj nimam za lepotico, sem vse prej kot to, ampak vsaj nos imam pravilen, nedeformiran.

Tvoje provokativno vprašanje in trditev bom ignorirala. Namerno.

Se pa strinjam, da starševstvo ne bi  smelo biti nekaj samoumevnega, končana bi morala biti devetletka s predmetom Družina in otroci, kjer bi se otroci že kot majhni učili kaj sploh zaljubljenost je, kaj je ljubezen, pa vse do razumevanja in obvladovanja čustev, reševanja težav in konfliktov, do ravnanja v času bolezni partnerja, pa vse do skrbi za otroke. Sigurno bi se dalo skupaj strnit nekaj kvalitetnih učbenikov za gradivo. Tako pa imamo še za vožnjo avtomobila izpit, za družino, ki je najpomembnejša stvar v življenju pa smo v vsem prepuščeni sami sebi. Ko se samo spomnim svoje nezrelosti in naivnosti v mladosti, ki je bil vzrok tudi v pomanjkanju informacij… je razumljivo, da sem se ločila. Žal.

Kako pa lahko garantiraš, da bo otrok lepih staršev lep? Genetika je bistveno bolj zapletena, kakor jo nekateri dojemajo. Kar nekaj je primerov, kjer starši ne izgledajo nič posebnega, hči pa je naprimer lepotica… Je pa problem, ko se gonijo samo neumni, takrat gre svet v maloro.