Sin gre v šolo v naravi. Danes sem rezervirala sobo v domu kjer bodo nastanjeni tudi oni. Enostavno ne zaupam učiteljem, da bo vse tako kot mora biti, Tako mi pravi instinkt. Bojim se tudi za sinovo varnost. Sinu tega še nisem povedala. Ne vem če mu sploh naj. Po moje bo vesel, ne vem pa kakšna bo reakcija učiteljev, ko me bodo videli. Ampak res me skrbi, da za mojega otroka ne bo poskrbljeno tako kot je potrebno. Kaj če bo imel domotožje in ne bo nobenega da ga potolaži. Ne želim, da se mu povzroča takšen stres, ga bo imel v odraslem življenju še dovolj. Je v petem razredu. Kako se soočate z odhodom svojih otrok od doma?

Naš je bolj neješč in zvečer rad vidi, da mu berem pred spanjem. Zjutraj velikokrat pride k meni v posteljo, da še poklepetava o dnevu, ki je pred nami. Nekako ni navajen »sam« hoditi po »svetu«. Meni se zdijo otroci do približno 8. razreda premladi, za take pustolovščine. Je pa to kar mater tudi za učitelje in ne vem, če so lahko 24 ur na dan fokusirani na toliko otrok na enkrat. Prosim za mnenja!

A boš z njim spala v postelji?

Še en psihično uničen semenkodajalec.

V kolikor si si pa izmislila zgodbico, pa si verjetno sama doživela neke stvari kot otrok v postelji in te zdaj te zlorabe preganjajo.

Beri forum in se čudi. Res za bruhat.

Sem dala nekaj otrok skozi. Če mu ni bilo za iti, ni šel, če si je želel, je šel. Potem pa se je pač moral soočiti z določenimi frustracijami. Lahko mi verjameš, da sem mama, ki je otroke težko izpuščala ampak je to tudi treba storiti. No v vrtcu bi vseeno ne bila za to, petošolca pa zagotovo ne bo konec. Prosim, da zaupaš učiteljem in sošolcem in storniraj tisto sobo, zadihaj vendar. Če bo karkoli narobe, te bodo poklicali, verjemi.

Control freak mora biti. Pojdi sama z njim na dooust, pa ga še tam zalezuj. Itak nikomur ne zaupaš. Kje je pa oče?

Poišči si strokovno pomoč zase, preden ti uspe uničiti sina.

Dolgo sem že na tem forumu, pa je tale zgodbica, priznam, prvič.

Dobra provokacija, čestitke.

Tole je pa tako trapasto, da ne more biti res. Vsaj upam? Včasih si je kaj tako neumnega že težko izmisliti.

Jaz bi pa kar verjela, da tako mnoge ženske uničujejo svoje otroke. Tudi če je provokacija, je tega je veliko. Ta oseba, ki je to objavila, ni zastonj objavila.

1.šola v naravi je bila katastrofa..on trpel tam,ja, doma. Prav čutila sem da ni ok.

Sva se pomenila..se je odločil sa gre spet..jaz doma super..neverjetno dober občutek se imela..pride domov..ma toppp..že par let je mimo in še vedno ne more pozabiti kako super se je ime.

Uglavnem..hočem reči da razumem tvojo skrb in daleč od tega da si edina. Jaz osebno bi tudi najraje šla kar tja in preverila da je vse ok..pa nisem. Ker sem mu želela dati izkušnjo..dobro, slabo..od obeh je nekaj odnesel,..no,in jaz tudi.  Zdaj vem da ni tako nebogljen..in sem ponosna nanj.

Ne naredi mi tega kar planiraš..daj mu priložnost..ali pač naj ne gre.

Od sošolke mama je bila zraven, samo je imela epilepsijo. To je drugače. Ostali smo pa preživeli.

To je tudi po eni strani sramota in stres otroka pred sošolci?

Dejte tudi če provocirate imejte v mislih da drugim otrokom škodujete, niste dober zgled . Otrok mora dobivat samostojnost in neko zaupanje. Kam bi prišli če bi vsi starši takole delali.

Boste pa spet malo pozdravne kartice napisali. Brez tehnologije. Pustite zgolj list papirja s svinčñikom. Za znamko lahko pripisete Živela pošta haha. Vse je prišlo.  Drugače pa piše zgoraj, ko odpreš, če ni na mon, se ni zgodilo. Razen če kateri novinar kje ne zapiše . Potem je sigrno res.

Svetujem v tvoje in sinovo dobro, da v času šole v naravi obiščeš ustrezno psihiatrično ustanovo.

Osramotila ga boš in postal bo nič drugega, kot slabič, ki si ne bo mogel ustvarit druzine, ker bo brez mame cisto nesposoben. Raje mu daj telefon in naj poklice, ce bo hotel.

Saj to je hec ane?

V šolo v naravi sva šla vedno zravwn mož ali jaz.

Ampak zaradi spremljanja, vodenja kronične bolezni.

Vedno bila čim bolj v ozadju, bila zraven samo takrat, ko je bilo nujno. Obhodi ponoči, obroki.

Ampak se v delo učiteljev niti pod razno nisva vtikala.

V srednji šoli je potem hči šla sama.

To ni še nič… Moja sestra je morala prenašati na poročnem potovanju še taščo, ko je hotela po vsej sili zraven. Mlademu ženinu se to ni zdelo nič nenavadnega, saj

je od malega živel sam z mamo, oče je pobegnil ( I wonder why?).

Za čuda pa se je zakon obdržal do danes, imata dva odrasla otroka. Tašča pa še vedno najeda. Mati Zemlja res nosi vse živo!

A se hecaš?

Gledate kdaj oddaje na TLC-ju …Mama ve najbolje in podobne…?

To ne izpuščajo odraslih otrok , da zaživijo …grozno res, kam to nadziranje in helikopterstvo gre.

Aja, je bilo včeraj – na 24.ur- Fokus- Projekt otrok. Za pogledat.

Bolje bi bilo če bi si rezervirala posteljo na psihiatriji. Pa brez zamere.

Bedna in CENENA zgodbica…za pisanje komentarjev-.-.

Ok, razumela bi pri res kronični bolezni, kjer je treba redno spremljati ali dodajati kaka zdravila. In to pri mlajših otrocih.

Vse ostalo pa… dajte no.. otroci se morajo naučiti samostojnosti in prilagajanja. Iskreno – še pri pakiranjih nisem poleg.. samo potem greva po spisku in pove ali ima v torbi ali ne. Pa nikoli ni bilo nič narobe.

Ženska! A ti to resno??? Res da živimo v krutem svetu. Ampak v času naše mladosti ni bilo nič manj kruto. Pa nismo imeli očkov pa mamic uraven, ker pač ni bilo časa.   A si predstavljaš kako se bojo ostali otroci delali norca iz tvojega sina ker ga mamica varuje povsod? Vsi bojo sami in brez staršev samo za tvojega sinčka niso vzgojiteljice oziroma učiteljice dovolj dobre. Daj se zresni. Še ves učiteljski kader bo imel tvojega sinka za mamino mazo dokler bo hodil na to šolo.  Verjetno si ne predstavljaš kaj vse se bo govorilo o tvojem ubogem sinku.  Otrok se mora učiti samostojnosti od malega. Ti mu pri tem samo stojiš ob strani, da ve da ima starše za pogovor in da se na nekoga lahko zanese. Če greš zraven ga boš počasi vendar vztrajno delala invalida. A mu boš tudi punco našla??? Katera bo dovolj dobra zanj. Vendar on zanjo ne bo!!!

Vem da je malo kruto. Ampak pišem iz lastnih izkušenj. Pa še moj otrok je oseba z posebnimi potrebami. Tudi mora na tabor. Vsako leto. Mu kdaj ni da bi šel. Pride pa zmeraj vesel domov. Mi na konec pameti ne pride da bi sploh poklical, ali je dobro.  Sem se prisilil da vzgojiteljicami oziroma spremljevalkami zaupam. Imajo pa mojo številko in me lahko kadarkoli pokličejo.

Razmisli in vse dobro vam želim.