Kdaj se vam zdi primerno, da otrok dobi gsm? Kdaj ste jih dovolile svojim otrokom? Moj je star 8 let in me prosi ze kakšno leto za telefon, nisem še povsem odločena, ali naj kupim ali ne…večina njegovih prijateljčkov jih že ima. Katerega operaterja oz paket naj izberem, če se odločiva? Kaj je najbolj ugodno za mulce? Izkušnje in nasvete prosim,…. hvala.

nikoli!!!

Moje mnenje: takrat ko ga potrebuje, oz. takrat, ko začne sam hoditi okoli.
Če vozite tako v šolo, kot na vse dejavnosti, potem ga definitivno ne potrebuje.
Če pa gre že kam sam, pa ja.
Samo za čvekanje s prijatelji, mu ga jaz ne bi kupovala.

Seveda ga večinoma še mi vozimo na redne tedenske obveznosti, kdaj pa kdaj pa je tudi kje sam, npr popoldan pri prijatelčku in nato njegovo mamo pokličem, kdaj pridem. Pa bi lahko kar njega..no, ne vem, a vaši jih torej še nimajo?

Naša ima tudi 8 let in zdaj sva se dogovorili (končno sem popustila, ha!) , da ga dobi za 9. RD, takrat bo v 4. razredu. Telefon ji kupim jaz, kartice si bo plačevala sama iz žepnine.

Joj ne tooookkk komplicirat. Če se ti zdi mu ga kupi. Delaj po svoji presoji.
Naša si ga je želela (stara je 7,5 let) in smo ji dali enega starega. Bilo aktualno ne vem po moje 10 dni, da se je naučila pisat sms-e, mal je koga poklicala zdej ji pa leži tam v sobi.
Tako, da naredi po svoje!

nehaj no, le kaj mu bo pri 8 letih telefon??? Moj otrok ga bo dobil, ko ga bo res potreboval, da me poklice ko bo konec treninga, ali kaj drugega, za nujne zadeve, resne pogovre, ne pa za frajarjenje…za sedaj ga še ne potrebuje, pa je star 10 let. Hci je 12 letnica in ima telefon na srečo v torbi le za trenutke, ko nas potrebuje, ji uide avtobus, ali je kaj nujnega, ni taka kot ene, ki nenehno visijo na telefonih, eni sms, klici za brez veze, mislim, da je to vse odvisno od vzgoje, telefon je za nujo, ne pa za dolgčas in tako sranje! Najhuje mi je, ko vidim familije in vsi ob nedeljah phone v rokah, ma bogi revezi, mar res ne znajo vec normalno zivet ali po restavracijah in podobno.. moj moz, ki je dr. ga ima vedno s seboj…muka, da bi to gledali pri otrocih…ni šans, ga ne nucajo! Svoj čas znajo preživeti tudi brez sms in afnanja na telefonu.

Da o tem, da zelo škodujejo niti ne govorim, sploh, če telefon ni ornk kvalitete… ampak neko poceni sranje in otrokom ponavadi kupujemo ravno to, ker ga itak slej ko prej izgubi, torej je še več sevanja in škode zanj. Mu res to želimo???

Pred 10 letom se mi zdi nepotreben.

Oj

Moje mnenje je, da dobi otrok telefon, ko ga potrebuje. Imam dva, stara 6 in 8 let, pa imata gsm, sicer iz samo enega razloga: nimamo domačega, stacionarnega telefona. In če se odpravim v trgovino ali na krajšo kavico, me lahko pokličeta in sem doma v parih minutah. Za klicarjenje prijateljv in prijateljic, pa je še prezgodaj. Naši ga ne uporabljata v druge namene, kot poklicati očija, mene ali babi. Ko smo vsi doma, ležita izklopljena na polici in se z njima niti ne igrata.

Lep dan

Pri nas si je očka privoščil nov gsm, starega pa je dobil sin za 10-i rojstni dan, jaz sem mu pa kupila novo številko. Vsak mesec dobi za kartico 5 € in če porabi je pač brez.

Ne dovolim da ga nosi v šolo, potrebuje ga le, ko gre h prijateljem, da ga imam pod kontrolo. Drugače ga skoraj ne uporablja.

Odkrito povedano, jaz sem bila dolgo proti, sedaj se je pač pokazala možnost in ga ima. Novega mu ne bi kupila pri teh letih nikoli, še svojega sem kupila od svaka, saj ga skoraj ne uporabljam.

Lani so v 2 razredu develetke morali v šolo prinesti gsm. Sem bila čisto šokirana, ko mi je otrok povedal. Nisem mogla verjeti, da od 7 – letnikov “zahtevajo” gsm. Sploh mi ni bilo jasno kaj naj bi z njim počeli. A v beležki je točno to pisalo. Seveda moj otrok ga ni imel in sem mu dala svojega, brez kartice. Popoldan pride iz šole ves objokan, ker se edini ni mogel dopisovati, ker pač ni imel kartice. V isti sapi je povedal, da so skoraj vsi imeli svojega in da si ga on tudi želi.

Namreč vso uro matematike so spoznavali številke na tak način, da so tipkali v gsm telefonske številke. In še pri slovenščini so se dopisovali in na tak na način spoznavali male tiskane črke. Me je skor kap ruknala.

Čez nekaj časa sem popustila in mu ga kupila. Dva tedna je bil zelo aktualen, zdaj se ga skoraj ne dotakne. Občasno me pokliče, ko sem v službi, to je pa tudi vse. Kartico napolnimo takrat (za tisoč tolarjev, zdaj 5 €), ko nas opozorijo, da so pretekli trije meseci od zadnjega polnjenja.

Aha, tisti, ki iamjo svoj mobilni telefon, a so na karticah ali naročnini? Kako je s tem? Kje je najceneje?

Naša desetletnica ga nima, čeprav “ga imajo vsi”. Jo vedno prepričam z argumenotm, da ji tako zaupam, da ne porebuje mojega nenehnega nadzora in da vem, da se zna prav odločiti, četudi se ne more posvetovati z mano. Ima pa zato psa, in kadar jo vprašam, kaj bi izbrala, se valjda odloči za psa 🙂

Kakšna naročnina neki.
Za otroke so kartice, da imaš nadzor nad njihovo porabo.
Pa saj niti ne potrebujejo telefona. To je ravno tako, kot z igračami.
Kupiš,.. dan, dva je aktualno, potem pa leži v kotu in se na njih nabira samo prah.

No, pri nas je bilo to na sporedu letos.
Dobili so navodilo, naj prinesejo mobitel, ČE GA IMAJO. Edino pravilno. Od 15 učencev jih je svoj mobitel imelo 3 ali 4. Po mojem mnenju 3 ali 4 preveč. Mobitel so spoznavali, predvsem sestavne dele in način delovanja.
V primeru, da bi bil mobitel OBVEZEN in da bi še stroške delali s pošiljanjem brezveznarij, bi se jaz osebno uprla.
Moji otroci dobijo svoj mobitel, ko ga bodo potrebovali in niti minute prej. Dokler jih moram sama odpeljat na vse konce, ne rabijo mobitela, ker tudi tam ni otrok nikdar brez odraslega spremstva in me vedno lahko dobijo.
Ko bo hodil okrog sam in ko bo tak način komunikacije nujen, ga bo pa dobil. Družinske nujne zadeve bodo šle na moje stroške, čvek preko vseh razumnih meja si bo plačal pa sam.

Moji sta stari 11 in 8 let in ga imata obe (že več kot leto dni). Predvsem zato, da me pokličeta, ko prideta iz šole. Od starejše je vezan na očijevo naročnino, mlajšin pa na mojo naročnino.
V razredu (4 osemletke) od starejše hčere ga imajo vsi. Ta velika ga uporablja zato da pokliče mene, očija. babi, ali pa kak sms sošolki ali pa tudi klic. Ni problem. Mlajša pa ga prižge le občasno, večinoma z njim fotografira.. Tako ali tako so otroci pri teh letih čisto normalno dojemljivi za razlago o stroških, o pravilih zneskov… Ko ju bo pa razmetavalo bo pa verjetno druga pesem, pa tudi drugi ukrepi z moje strani. Tako, da meja 8 ali 14 let ni ravno tista z katero bi se obremenjevala. Ravno pri 14 letih nastane veselica pri računih in porabi, pri 8 ne.
Vprašaj sina zakaj si ga tako močno želi in zakaj ga bo uporabljal. Če ima res tako močno željo, mu ga pa podari za rojstni dan, na kartico najbolje, razen če imaš varianto preko sebe brez naročnine. Zakaj pa ne?! !!!
LP

Mulci v osnovni šoli sugurn nimajo kaj delat z mobitelom,sej ni čudno pol kakšni so ,če imajo vse .-

No, tale “predvsem zato, da me pokličete, ko prideta iz šole” je izgovor – ne vem sicer za koga, izgovor pa definitivno. Za to, da otrok sporoči, kdaj pride domov, ne rabi svojega mobitela, sploh pa ne vsak otrok svojega. Če ni stacionarnega telefona je pa lahko “hišni mobi”, ki je doma za take primere.

meni se zdi primerno šele pri 18 letih

Jaz se skusam drzati nacela, da ko kaj potrebuje, takrat dobi. Me je za mobitel najedal ene 2-3 leta. Nas mulcek se druzi s starejsimi in vsi starejsi so mobitel imeli, mi pa smo mu ga se nekako odrekali.
No, malo pred devetim rojstnim dnem je zacel ostajati sam doma, nekako v tem casu smo tudi odjavili stacionarni telefon, pa smo mu za RD podarili mobitel.
V solo in na trening ga ne nosi, ima ga le doma in uporabja ga ko je sam, da ce kaj potrebuje, poklice, ali pa ga midva pokliceva, da poveva, da zamujava ali da ga vprasava, ce kaj potrebuje (v bistvu cekirava ga).

Tako, nas mulc ima mobitel od devetega RD, ce pa bi imeli stacionarca, verjetno mobitela se ne bi imel (razen ce si ga ne bi sam kupil).