Hana
Hm, ob takih tecnih strankah se mi zdi, da njihovo delce ni prav nic lenobno ;–))…
Jaz imam s knjiznicarji v glavnem, kot se vidi, dobre izkusnje, tecni pa smo vcasih vsi, kajne. Sploh pa bi bilo dobro, da se zavedamo, kako je biti uporabnik slovenske knjiznice precejšen privilegij, saj nam knjig, zlasti slovenskih, potem ni treba kupovati, in lahko veliko prihranimo…
Čestitke za vztrajno prijaznost, se strinjam. Ampak tista prej z lenobnim delcem in prevzgojo za tekočim trakom se mi je pa zdela le prehuda za ta čas in ta forum. Kot da je delo s knjigami pač vselej neka oblika prijetnega počitka, za katero so knjižničarji plačani iz krvavih žuljev proletariata… Pa nisem knjižničar, da ne bo pomote.
Saj nisem mislila tako hudo! Samo včasih me zagrabi, ko takole gledam slabovoljne ljudi, ki imajo luštne in komot službice ( ob petkih ob enih domov, vmes pa še kdaj na trg), pe še s temi niso zadovoljni…ja, ob tem bi res kdaj koga malce porinil med proletariat! Sicer pa so to knjižni molji, mar ne!
Super odgovor, Miha!
In še to:
Tudi jaz delam v knjižnici, pa me je tista o lenobnem delcu kar malo zmotila. Veš, navadno nimam časa, da bi tako debatirala po internetu, nevem kdo ima potem takšno lenobno delce… res, moje delo je komot, priznam, tudi preberem kakšno knjigo, grem v razred nadomeščat, imam ure v knjižnici in s srednješolsko izobrazbo imam 160.000 SIT plače. Za lenobno delce je to kar veliko, a ne?! Pa pejd tud ti na delo v knjižnico, pa boš tud ti ob enih v petek doma. Očitno sklepaš po enem primeru, da zdaj pa vsi nič ne delamo in smo vsi neprijazni. Tudi jaz ne bi uvrstila knjižničark iz Delavske knjižnice na kakšen tron prijaznosti, ampak spet NE MEČITE VSEH LJUDI V ISTI KOŠ!!!! Jaz delam tudi v petek do treh, pa tudi na trg hodim le ob desetih za pol ure, ko imam malico.
Uh, knjiga kaj se tako huduješ.
Kje je zdaj tvoja prijaznost?
Moram reči (posplošujem), da pri nas v Domžalah knjižničarji v glavnem pač niso prijazni.
Kako čudno, da imajo vsakič, ko sem tam, slab dan. In to kar vsi.
Je tako, da načeloma z njimi nimam kaj dosti opravka, ker znam stvari poiskati sama, pri izposojevalnem pultu pa imam pogosto občutek, da jih motim, ker jih prekinjam pri čveku/branju/ipd.
Poleg tega mi gre pa ful na živce tudi to, da si oni nove knjige izposojajo, ko pridejo v knjižnico, nimajo pa te “izposoje” zapisane v računalniku in ko bralci iščemo knjige, jih v Cobissu najdemo, ko pa jo želimo dobiti… “je pa ni, je napaka, je ravno nova, pa jo knjižničarji berejo,…bla, bla, bla…
Pa naj me kdo prepriča, da delajo iz veselja.
Moram pa reči, da so na oddelčni knjižnici na faxu vedno prijazni in ustrežljivi,…
Maya, tudi mene moti, da do novih knjig enostavno ne moreš! Če človek pomisli še na vse prijatelje in sorodnike, ki bodo knjigo še predelali, potem traja in traja……Je pa lepo, da lahko v službi še kakšno knjigo predelaš, ne pa da se doma boriš za vsak prosti momentek, da lahko kakšno stran predelaš. Sploh pa ni bil namen, vsaj moj ne, da bi se sedaj spravila na knjižničarje in njihovo delo.
No, res je, da jaz delam v šolski knjižnici in so tam stvari kar dosti drugačne. Jaz nadomeščam gospo, ki prav tako ni kakšen posebni primerek prijaznosti, vsaj otroci tako pravijo, in tako nimajo velikega veselja priti v knjižnico. Vsaj niso ga imeli, tako pravijo in otroci navadno ne lažejo, a ne?! Zato priti v tako knjižnico, s tako dediščino, je kar težko pridobiti zaupanje, da spet radi prihajajo. Zakaj naj bi se jim branje, ki je vsaj zame, ena velika sprostitev, priskutilo že v osnovni šoli, ker so pač naleteli na tečno knjižničarko. Saj če prav pomislim, tudi pri nas v Celju niso kaj prida prijazni knjižničarji. Moram priznat. Mogoče je problem v tem, da so v knjižnice včasih zaposlovali prav vsakega, ki jim je prišel pod roke, ker usposobljenih na tem področju ni bilo. Niso jih vprašali, ali sploh imajo radi knjige, ali sploh berejo, ali bi oz. radi delajo z ljudmi. Jaz imam zelo rada knjige, ne rečem, da sem knjižni molj, ker imam obdobje, ko nekaj časa ne preberem nič, pa potem non stop, z ljudmi (predvsem otroki) mi je užitek delati, tako da brez sramu rečem, da mi je delo v užitek. Tudi če je malo bolj lenobno, kot nekateri pravijo, ampak tisti, ki pridejo v knjižnico, navadno ne vidijo dlje od tega, ko knjižničar sedi na pultu in celi ljubi dan poteguje po črtni kodi. No, so tudi taki in tam bi se meni zmešalo, ampak če si pa sam “svoj mojster” npr. v šolski knjižnici, je pa to delo zelo razgibano. Vedno se kaj najde- od nabave knjig, brskanja po knjigarnah, do obdelave, izposoje, priprav bibliopedagoških ur za vse razrede, medpredmetno povezovanje z različnimi predmeti za naravoslovne dneve, projekte, bralno priznanje, šolsko glasilo… tako da, meni je fajn…
Pozdrav!
Ma moram priznati, da se mi ni niti ljubilo prebrati vseh vaših kreganj o neprijaznih knjižničarjih in ljudeh, ki imajo super službice, da lahko zabušavajo. Malo že, priznam. Želela pa sem napisati samo to, da hodim v knjižnico Prežihov Voranc in so vsi uslužbenci vedno zelo prijazni. Niti enkrat še nisem naletela na kakšnega sitnega ali črnogledega zaposlenega. Res prav za pohvalit so. Včasih ti privoščijo tudi kak nasmešek in moram reči, da je to na splošno prav prijazna knjižnica. Pojdite pogledat in se prepričajte na lastne oči in ušesa, so prav fajn!!!!!! Če ti nekje ni všeč, pojdi drugam – simpl a ne. Razen, če uživate v godrnjanju, to je pa drugo in priznam, da malo godrnjanja včasih tudi paše..
Ja res je. Knjižnica Prežihov Voranc je v Ljubljani edina, kjer so prijazni. Drugam sploh ne grem več! Aja, da ne bom pristranska. Najboljše je pravzaprav v Slovanski knjižnici, če ste seveda študentje (za mlajše ni), ker je super vzdušje in ti študijski čas mine en dva tri. Pa še vse knjige, ki jih rabiš dobiš takoj.