hčerka in njen značaj
Delni odgovor rdeči streli.[/quote]
Otroka lahko vzgajas obojestransko – da ko potrebuje, je center tvojega vesolja in d ako ti potrebujes, da se zna prilagoditi, pa vmes se vse o deljenju, potrpljenju, dobroti, prijaznosti, ljubezni… To gre z roko v roki.
Z otrokom lahko sodelujes, ni ti potrebno vleci na svojo stran.
Absolutno se strinjam. Pod pogojem, da otrok hoče sodelovati…[/quote]
Zato si pa ti stars, odrasel in zrel, da znas otroka vpeljati v sodelovanje, tudi ko otrok ni zainteresiran.[/quote] Tle se pa ne morem strinjat. Žal. Otrok ločenih staršev (pri nas zakon ničen) največkrat ni svoboden, običajno pa se obnaša tudi prosto. Nikakor ne moreš otroka vključiti v sodelovanje, če se s tem ne strinja v dejanjih tudi sostarš. Žal imamo mnogi starši le izbiro manjšega zla…
O vsebini nebi. Želim ohraniti tudi hčerino dostojanstvo. Povem pa, da kot moški- oče, si kaj takega niti v sanjah ali blaznosti niti zamišljati ne morem.[/quote]
Ja, seveda razumem. Škoda zaradi odnosa. No, upam, da bosta uredila tako da bo najbolje za oba.
Si govoril o duhovnih vajah za razvezane z otroci prejle gori ,da se ti zdi fajn?
O vsebini nebi. Želim ohraniti tudi hčerino dostojanstvo. Povem pa, da kot moški- oče, si kaj takega niti v sanjah ali blaznosti niti zamišljati ne morem.[/quote]
Ja, seveda razumem. Škoda zaradi odnosa. No, upam, da bosta uredila tako da bo najbolje za oba.
Si govoril o duhovnih vajah za razvezane z otroci prejle gori ,da se ti zdi fajn?[/quote]Niso to duhovne vaje, temveč mix med duhovnimi vajami in aktivnim dopustom. Men je v redu, pa tistim mamicam ki kaj želijo narediti na sebi tudi.
Zato si pa ti stars, odrasel in zrel, da znas otroka vpeljati v sodelovanje, tudi ko otrok ni zainteresiran.[/quote] Tle se pa ne morem strinjat. Žal. Otrok ločenih staršev (pri nas zakon ničen) največkrat ni svoboden, običajno pa se obnaša tudi prosto. Nikakor ne moreš otroka vključiti v sodelovanje, če se s tem ne strinja v dejanjih tudi sostarš. Žal imamo mnogi starši le izbiro manjšega zla…[/quote]
No, glede na to, da si oce in da je otrokverjetno vec z mamo, kot s teboj, mogoce res tezje vplivas.
Gledam pa moje, ki so rastli ob starsih in babicah, vsak je imel svoj vpliv in vsak je pustil svoj pecat in to mocan, pa so recimo babice, ki naj ne bi imele velik vpliv na vzgojo, ampak jaz za moje lahko recem, da so taki kot so danes, tudi zaradi babic (pa tudi kaj slabega, ne samo dobro).
Zato mislim, da imas tudi ti kot locen stars lahko vecji vpliv. Ko smo konkretno pri sodelovanju, moji z mojo mamo sodelujejo s tasco pa ne. Pa ni zdja moja mama oh in sploh, samo potrudila se je in je znala poiskati tisti pravi knof pri vsakem od njih, tasca pa pac ni. Verjamem, da je za starsa tezje kot babico, ampak verjamem tudi, da si veliko bolj dojemljiv in razgledan ter da imas veliko vec energije kot moja 70 letna mama.
Ja, seveda razumem. Škoda zaradi odnosa. No, upam, da bosta uredila tako da bo najbolje za oba.
Si govoril o duhovnih vajah za razvezane z otroci prejle gori ,da se ti zdi fajn?[/quote]Niso to duhovne vaje, temveč mix med duhovnimi vajami in aktivnim dopustom. Men je v redu, pa tistim mamicam ki kaj želijo narediti na sebi tudi.[/quote]
Kakšen link, da vidim zakaj se gre? Hvala”!
rdeča strela: Žalost je eden izmed 5ih strupov ki so smrtonosni. Ubijajo na dolgi rok. Je škoda. Še večja bi pa bila, če bi me žalost prej ubila… (poglej si npr Nekrepove pri pokojnem otroku (Bora v nobenem primerune bo nazaj)) Kaj pomeni biti starš, resnično spoznaš šele, ko ti vzamejo žive otroke.(ukradejo njegovega duha) Je še upanje, dokler ohranim svoje dostojanstvo.
Ullala: na zs.
Morski galeb: še zadnje upanje. In zaupanje v resnico. Za pravico pa mi ni več mar. Poznam pa ogromno takih zgodb. Slišanih od prizadetih otrok, in prav oni so me naučili, da moram za vsako ceno ohraniti svoje dostojanstvo. Neka najstnica mi je nekoč povedala: “Še dobro da je zdržal, kajti če nebi, bi za večno imela občutek krivde. Za mene bi bilo življenje neznosno. Tako pa sem največja srečnica”.
pri 9 letih še ni prepozno. ampak boš morala delati intenzivno. tu nebo noben tepež pomagal ker je takšno obnašanje že vkoreninjeno v njej ampak samo pogovor, pogovor, pogovor. vprašaj jo zakaj je takšna, zakaj se tako obnaša, povej da s takšnim obnašanjem odganja prijateljice, naj bo bolj prijazna… v primeru da ji tiščiš vse v tazadnjo moraš to NEMUDOMA PRENEHATI ker delaš več škode kot koristi. doma naj najprej naredi nalogo, nato naj ti pomaga pri kakšnem opravilu – vsak dan nekaj drugega npr. pomije po tleh, pomije posodo, pobriše prah itd. za pospravljanje svoje sobe naj bo odgovorna izključno ona. življenje ni igra in samo lepe stvari in če ni po njeno še nebo umrla. prej ko to uvidi boljše za njo. zato začni z PREVZGOJO že danes! pri 15 bo prepozno!
Saj ce ti je za nekaj zal, ni nujno, da se predas zalosti.
Sori, jaz sem Balkanka, grem v boj, pa ce je treba na noz.
Da bi mi nekdo vzel otroke! Ma, kaksna zalost, je ni stvari, ki je ne bi naredila, da jih dobim nazaj! Cimprej!
Dostojanstvo? Ja, vem kaj je to, imam kar nekaj tezav s tem, ampak ko zadeva otroke, ga ne bi ohranjala za vsako ceno.
Ne poznam tvojo situacijo, ampak uredi jo cimprej, skoda je, da deklica odrasca brez oceta.
Dobro jutro. Ja, Te polnoma razumem. Nikakor pa se ne morem strinjati s teboj. In še z marsikaterim staršem ne. Sploh pa ne s staršem, ki bi se boril na nož. Če je to res, kar si povedala o nekaterih svojih lastnostih v tej temi, Te doživljam kot osebo, ki o medsebojnih odnosih nima tri čiste, je povratno nasilna, osebnostno neizgrajena, in kot taka nevredna, da bi komuniciral s teboj.
Ampak to so izključno moji občutki, kar nujno ne pomeni da je to res, in bi bil zelo vesel da se motim.
Vse dobro.
Dobro jutro. Ja, Te polnoma razumem. Nikakor pa se ne morem strinjati s teboj. In še z marsikaterim staršem ne. Sploh pa ne s staršem, ki bi se boril na nož. Če je to res, kar si povedala o nekaterih svojih lastnostih v tej temi, Te doživljam kot osebo, ki o medsebojnih odnosih nima tri čiste, je povratno nasilna, osebnostno neizgrajena, in kot taka nevredna, da bi komuniciral s teboj.
Ampak to so izključno moji občutki, kar nujno ne pomeni da je to res, in bi bil zelo vesel da se motim.
Vse dobro.[/quote]
Ok, to je tvoje mnenje. In imas prav, ko gre za moje otroke (pa vcasih tudi tuje), sem pripravljena na noz in pusko in se kaj in sem se dejansko sposobna preleviti v levinjo!
Ce smo ze pri ocenjevanju karakterja preko parih besed v psotih, jaz tebe dozivljam kot pasivneza in strahopetca, kot nekoga, ki je bil nesposoben ustvariti odnos z lastnim otrokom, zdaj so mu pa vsi drugi krivi, ker z otrokom ne najde stik in se pod pretvezo, da bo ohranil dostojanstvo, v bistvu pa iz svoje lastne nezainteresiranosti in nesposobnosti, da stvari postavi na svoje mesto, raje umakne in vrze pusko v koruzo – pa bo, kar bo.
Labilna oseba, ki je padla pod vpliv new age osebnostne rasti in kao posvecanja samemu sebi, beg pred realnostjo in odgovornostjo, pa spet prelaganje bremena na tuja pleca…
Ampak te razumem. Ko clovek pade pod ta vpliv, postane nekako tak, upam le, da ne podlezes do konca, ampak se enkrat poberes, poberes od teh naukov tisto dobro in se postavis na realne noge. To je pac faza, ki jo moras predelat, verjemi, nisi edini in podobno sem pred leti izkusila tudi sama, da ne govorim, koliko sem jih imela priloznost spremljati v tej tvoji fazi. Ampak mine in vecina jih je potem boljsih, kot so bili 🙂
Dobro jutro. Ja, Te polnoma razumem. Nikakor pa se ne morem strinjati s teboj. In še z marsikaterim staršem ne. Sploh pa ne s staršem, ki bi se boril na nož. Če je to res, kar si povedala o nekaterih svojih lastnostih v tej temi, Te doživljam kot osebo, ki o medsebojnih odnosih nima tri čiste, je povratno nasilna, osebnostno neizgrajena, in kot taka nevredna, da bi komuniciral s teboj.
Ampak to so izključno moji občutki, kar nujno ne pomeni da je to res, in bi bil zelo vesel da se motim.
Vse dobro.[/quote]
Ok, to je tvoje mnenje. In imas prav, ko gre za moje otroke (pa vcasih tudi tuje), sem pripravljena na noz in pusko in se kaj in sem se dejansko sposobna preleviti v levinjo!
Ce smo ze pri ocenjevanju karakterja preko parih besed v psotih, jaz tebe dozivljam kot pasivneza in strahopetca, kot nekoga, ki je bil nesposoben ustvariti odnos z lastnim otrokom, zdaj so mu pa vsi drugi krivi, ker z otrokom ne najde stik in se pod pretvezo, da bo ohranil dostojanstvo, v bistvu pa iz svoje lastne nezainteresiranosti in nesposobnosti, da stvari postavi na svoje mesto, raje umakne in vrze pusko v koruzo – pa bo, kar bo.
Labilna oseba, ki je padla pod vpliv new age osebnostne rasti in kao posvecanja samemu sebi, beg pred realnostjo in odgovornostjo, pa spet prelaganje bremena na tuja pleca…
Ampak te razumem. Ko clovek pade pod ta vpliv, postane nekako tak, upam le, da ne podlezes do konca, ampak se enkrat poberes, poberes od teh naukov tisto dobro in se postavis na realne noge. To je pac faza, ki jo moras predelat, verjemi, nisi edini in podobno sem pred leti izkusila tudi sama, da ne govorim, koliko sem jih imela priloznost spremljati v tej tvoji fazi. Ampak mine in vecina jih je potem boljsih, kot so bili :)[/quote]
Ne bom vaju vprašala, zakaj se je treba karakterno secirati na takšen način. Nekateri terapevtski ‘prijemi’ res temeljijo na tezi, da je treba drugega najprej sesuti v ‘podn’, da mu potlej podaš roko in se lahko odpre. Vaju pa na nek način ne vidim v tej luči …
Če v nekem hipu (še) ne moreš vleči ključnih potez, je bolje počakati na ugodnejši moment – a obdržati jasno vizijo. V vmesnem času ni smiselno ‘pestovati’ žalost, saj te ta – ja, se strinjam – razžira od znotraj. S tem, ko pomagaš drugim, marsikdaj preko njihovih izkušenj transformacije najdeš odgovore tudi zase. Tak čas posledično ni zapravljen …
Ok, to je tvoje mnenje. In imas prav, ko gre za moje otroke (pa vcasih tudi tuje), sem pripravljena na noz in pusko in se kaj in sem se dejansko sposobna preleviti v levinjo!
Ce smo ze pri ocenjevanju karakterja preko parih besed v psotih, jaz tebe dozivljam kot pasivneza in strahopetca, kot nekoga, ki je bil nesposoben ustvariti odnos z lastnim otrokom, zdaj so mu pa vsi drugi krivi, ker z otrokom ne najde stik in se pod pretvezo, da bo ohranil dostojanstvo, v bistvu pa iz svoje lastne nezainteresiranosti in nesposobnosti, da stvari postavi na svoje mesto, raje umakne in vrze pusko v koruzo – pa bo, kar bo.
Labilna oseba, ki je padla pod vpliv new age osebnostne rasti in kao posvecanja samemu sebi, beg pred realnostjo in odgovornostjo, pa spet prelaganje bremena na tuja pleca…
Ampak te razumem. Ko clovek pade pod ta vpliv, postane nekako tak, upam le, da ne podlezes do konca, ampak se enkrat poberes, poberes od teh naukov tisto dobro in se postavis na realne noge. To je pac faza, ki jo moras predelat, verjemi, nisi edini in podobno sem pred leti izkusila tudi sama, da ne govorim, koliko sem jih imela priloznost spremljati v tej tvoji fazi. Ampak mine in vecina jih je potem boljsih, kot so bili :)[/quote]
Ne bom vaju vprašala, zakaj se je treba karakterno secirati na takšen način. Nekateri terapevtski ‘prijemi’ res temeljijo na tezi, da je treba drugega najprej sesuti v ‘podn’, da mu potlej podaš roko in se lahko odpre. Vaju pa na nek način ne vidim v tej luči …
Če v nekem hipu (še) ne moreš vleči ključnih potez, je bolje počakati na ugodnejši moment – a obdržati jasno vizijo. V vmesnem času ni smiselno ‘pestovati’ žalost, saj te ta – ja, se strinjam – razžira od znotraj. S tem, ko pomagaš drugim, marsikdaj preko njihovih izkušenj transformacije najdeš odgovore tudi zase. Tak čas posledično ni zapravljen …[/quote]
Se popolnoma strinjam.
Vcasih je potrebno pustiti casu cas, ne pa pretiravat 🙂
Ampak, moje mnenje je, da ko si stars, ne mores ziveti izkljucno svoje zivljenje. Mogoce se motim, ampak jaz starsevstvo tako dojemam.
In, da se bodo otroci nekoc vrnili, zveni casovno zelo dolgo obdobje.
Kaj je ta oce pocel prej, da ni ustvaril stika z otrokom, da z otrokom nima odnos, na katerem bi lahko gradil zdaj?
Mogoce je pa res bolje, da najprej podela samega sebe…
Ne bom vaju vprašala, zakaj se je treba karakterno secirati na takšen način. quote] Glej, ne gre za kakršnokoli seciranje, ocenjevanje…. Gre preprosto za način komuniciranja, ko svoje videnje, mnenje, asertivno podaš kot razlago za tvojo posledično reakcijo. Tako sogovorniku omogočiš da mu je jasno zakaj je tvoja kasnejša reakcija taka kot je. To se imenuje odprti dialog. Prednost le tega pa je, da sogovorniku ni potrebno postavljati podvprašajn, in posledično debata težje zaide iz teme. Slaba lastnost take komunikacije pa je, da se sogovornik ki le te ne obvlada, običajno počuti ogroženega, posledično pa asertivno mnenje vrne v stilu “napad je najboljša obramba”
Počutim se, doživljam te (tvoje lastnosti), tako in tako, zato bom naredil to in to. A je tak princip komunikacije res tako težko razumeti?
Oprostite, ampak debata v kateri se je potrebno vzporedno še sporazumevati o načinu komunikacije… Hvala.
Ni prvič, da se kasneje vprašam, zakaj nisem pustila dveh, da se zmenita po svoje … Še ena izkušnja, iz katere bi se bilo dobro česa naučiti.
A sama sem taka, da tudi v odprtem dialogu dovolim podvprašanja oz. sem mnenja, da so včasih nujno potrebna, saj ljudje ne moremo vedeti, kaj se plete v glavi drugega oz. si njegove besede interpretiramo po svoje (lahko tudi drugače, kot so bile mišljene).
Toliko v pojasnilo, obenem pa se opravičujem za vmešavanje.
Meni je prav super da si se pridružila, saj prav s tvojo pomočjo lahko iz teme kaj poučnega izplenimo, pa čeprav bi to (izplen) moral biti pristop k temi. Debatirati naprej o srži teme , pa kot sem že povedal mi je brezpredmetno, ker preprosto ne govorimo istih jezikov.
Toliko v pojasnilo, obenem pa se zahvaljujem za vmešavanje…