Hčerka propada
Pri 14ih imamo hude težave z njo. Ne moreva je več kontrolirat, žena dela nočne, jaz delam zjutraj in tist kolk časa nama ostane je ne moreva spraviti v red.
Domov hodi pijana, mogoče celo zadrogirana, ne posluša naju, grdo odgovarja, verjetno tudi kadi, ker sem včeraj zavohal cigarete in druži se s starejšimi.
V soboto me je zbudila policija ob 4ih zjutraj, da jo morem prit iskat na postajo, ker je brcala v vrata kioska in poskušala vlomiti s še nekaj njenimi prijatelji.
Ko sem zaspal je pobegnila ven. Od sobote zaklepam vsa vrata in je pobegnila skozi okno, dala sva ji ultimat in tudi brez uspeha.
Vzela sva ji telefon in izklopila internet na njenem računalniku.
Začela je izzivat, da če ne bo po njeno, bo pustila šolo in zanosila. Še mesec in pol nazaj ni bila takšna, bila je pridna v šoli, dobre ocene, poslušna, pomagala pri opravilih. Ko sem sprejel zaposlitev, pa se je spremenila. Klicala sva že sos in svetovali so nama, da greva na csd in jo pošljeva za nekaj časa stran.
Resno razmišljava, da jo pošljeva v vzgojni zavod do konca počitnic. Bi bila takšna odločitev pravilna, da pride nazaj k pameti? Kako je v takšnih zavodih, da ne bo na koncu še slabše? Res sva na koncu in nevem čemu sva se trudila z ženo vseh 14 let.
Uničila se bo še bolj kr tam so sami problematični mulci podobni njej in ji bo prav lepo. Jaz bi se zadeve lotil drugače, s spy programom na telefonu da se najde izvor, potem fizično primerno stopnji. Postopek bi ponavljal vedno bolj intenzivno ker za preobrat v tako kratkem času je 99.9{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kriva družba, mogoče celo ljubezen do kakšnega “bad.boya” in to se da hitro rešiti v temi, samo da ni prič.
To, da morda kadi, je še najmanjši problem, problem je, da imate bojno fronto, v kateri je ona tista, ki s svojim izsiljevanjem vodi situacijo. Treba bo skleniti premirje in vidva sta tista, ki morata narediti prvi korak. Torej zaklepati jo v stanovanje ni nobena opcija, ampak bo treba ubrati drugačen pristop. Torej vama želim mirne živce, ko grozi, da bo zanosila, ji povejta, da je to njena stvar, a da porod, dokler telo ni do konca razvito, ni neka lepa izkušnja. Pogovarjajte se tudi o tem, kako končajo ljudje, ki pustijo šolo, povejta ji, da je to, da vse pustiš, se napiješ in zakadiš, najlažja pot in da je to pot za šibke ljudi. Če greš po tej poti, dokažeš samo to, da za kaj drugega nisi, veliko več vredno pa je, če narediš nekaj kar ni tako enostavno, da se trudiš biti boljši človek.
Vzpostaviti morata spet nek odnos s hčerko, pa razmislita, zakaj bi jo nova služba tako razjezila. Je res to vzrok ali kaj drugega? O zavodu pa nehajta razmišljati ker tisto je za veliko hujše prestopnike. Raje pojdite vsi k nekemu psihologu – s tem, da greste vsi, ji pokažeta, da ni le ona problem, ampak imate težave kot družina in jih boste tudi rešili skupaj. Naj vam uspe!
Te stvari smo že dali čez in enostavno ne moreva se pogovoriti z njo. Odpeljal sem jo že v kuhinjo in sva sedela do 2:00 zjutraj, probal sem vse, obrazložil in ne posluša. Na koncu mi je rekla, če sem končal, da je zaspana. Noče jest kosila in ne večerje več skupaj. Probala sva, da gremo na izlet, da vzameva dopust in gremo na morje, pa pravi, da če bo kam šla, bo samo z njenimi frendi in če bo hotela bo šla, ne glede na to kaj midva rečeva, če jo bova silila, pa nama bo naredila sramoto. Takšen občutek imam, kot da jo ne poznam več. Žena je na koncu z živci in me je resno strah, da bo zbolela.
Te stvari smo že dali čez in enostavno ne moreva se pogovoriti z njo. Odpeljal sem jo že v kuhinjo in sva sedela do 2:00 zjutraj, probal sem vse, obrazložil in ne posluša. Na koncu mi je rekla, če sem končal, da je zaspana. Noče jest kosila in ne večerje več skupaj. Probala sva, da gremo na izlet, da vzameva dopust in gremo na morje, pa pravi, da če bo kam šla, bo samo z njenimi frendi in če bo hotela bo šla, ne glede na to kaj midva rečeva, če jo bova silila, pa nama bo naredila sramoto. Takšen občutek imam, kot da jo ne poznam več. Žena je na koncu z živci in me je resno strah, da bo zbolela.
[/quote]
Takoj jutri zjutraj pokliči okoli za psihologa za mladostnike in pojdite k njemu vsi skupaj. Ne čakaj na napotnico in kaj vem kaj, ker je brez veze vlečt vse skupaj.
V Zavod jaz svojegaotroka nikdar ne bi dala!
Da tako zamočim z otrokom, da postane delikvent pri 14ih, potem pa ga še spodim od doma???????? NE, ni šans!
Vzela bi v roke sebe in vzporedno tudi otroka! Nisem jaz dober starš, č se mojemu otroku tako fuzla! In moje je, da probleme rešujem!
Vajina naloga je predvsem, da ji postavita meje, povesta za ukrepe, ki bodo sledili, če jih ne bo upoštevala in se tega več kot striktno držita. Več žal ne moreta! Najslabše kar lahko naredita pa je, da popuščata in da permisivno vzgajata. Lahko probata različne prijeme, od sodelovanja s šolo, do zavoda … Na koncu pa je še vedno njena odločitev ali se bo spravila v red ali bo šlo njeno življenje v franže.
Puberteta seka na polno. Jaz sem bila podobna v teh letih, obupno uporniška, minus alko in cigarete, to je prišlo kasneje, tam pri cca 17-18. Razum odpove, staršev nisem hotela poslušat niti sekunde. Pomoje je zašla v neko sumljivo družbo. V najstniških letih si itak največji frajer, če najdeš neke gangster style kolege. Skupaj poglejte film Otroci s postaje Zoo. Jaz sem vesela, da so nam ga predvajali v šoli, v sedmem razredu. Tiste scene iz filma so mi dolgo ostale v spominu in morda celo rešile, da nisem nikoli posegla po kakšnih trdih drogah.
Izštekani najstniki in starši ki štekajo – dr. Albert Mrgole in Leonida Mrgole. Zelo znana knjiga, on pa psiholog, psihoterapevt. Mislim da delata celo oba z ženo. Priporočam tako knjigo kot družinsko psihoterapijo. Lahko pa se obrnete tudi na katerega drugega družinskega psihoterapevta, vendar preverite, da ima priznan status in res pravo izobrazbo. Do takrat pa lahko pokukate v FB skupino “Sočutno starševstvo …”, tudi tam so med komentatorji tudi različni strokovnjaki, tudi družinski psihoterapevti, ki svetujejo kaj in kako naprej. So sicer tudi laiki, vendar vseeno znate dobit zelo kvalitetne odgovore. Srečno!
Da jo najprej vprašata kaj se ji dogaja, kako ga žura, itd. Potem jo poslušajta in ji prikimavajta. Potem jo vprašajta, če kej doma pogreša, če ima kake probleme s sabo, z družbo,.. naj se najprej vama zaupa in podprite jo, da se vama popolnoma odpre. Potem pa naredita z ženo strategijo kako ji pomagati. Stvari se ne bodo rešile čez noč. To je proces. Dekleta se lažje odprejo kot fantje, potreben bo ženski pristop, brez očitkov, prepovedovanja, kazni, itd. Vse skozi pogovor na miren način. Ne prekinjajta je, samo poslušajta, naj pridobi vajino zaupanje, bodita ji več kot samo starša, bodita njena prijatelja, skrbnika, osebi, ki vama lahko zaupa, četudi se ne strinjata z njenim početjem, jo poslušajta in pokažita neko razumevanje, spomnita se na obdobje, ko sta vidva odraščala, kaj sta takrat potrebovala, ker je možno, da ima hčerka podobne potrebe in želje.
Jaz bi v takem primeru vzela mesec neplacanega dopusta in sla z njo nekam v hribe, proc od civilizacije… Me ne zanima, ce noce. Mora. Vsak dan hodit, svez zrak…hodit, hodit, hodit… Rekla bi ji, da bomo tako dolgo ostali in hodili, dokler se ne pogovorimo iskreno in odprto in zastavimo temeljev, kako naprej. Ne bi vrtala v njo, pudtila bi, da se pocasi povezem z njo, da se pocasi odpre, vzpostavi zaupanje. Na eni tocki bi verjetno povedala, kaj in zakaj se dogaja… Tako bi jaz…
Vse to smo mi že dali skoz tudi naša ga je pred leti biksala da ni kaj:
cigarete, droge, slaba družba, nočni izhodi ,policija na vratih, kriminalisti,kraja denarja zlatnine, CSD ,prevzgojitveni center.
Lahko ocenim da CSD nima pravihprijemov in vizij kako mlademu človeku pomagati.
Ni da ni ženi je se zaradi tega zmešalo tako da danes ni več pri pravi pameti.
Hčera je sedaj že polnoletna se je porihtala hodi na faks in trenutno in navidezno moram potrkat je stanje z njo vse Ok.
CSD naj opravlja nalogo staršev, ki so v 14- ih leti popolnoma zgrešili z vzgojo? Ali se hecaš?
Vse našteto zgoraj se ni zgodilo kar na lepem, ampak je zrastlo iz malega , začelo se je že prvi dan v zibki!
In vse to, kar našteva avtor/ica zgoraj, je zrastlo iz težav že v predšolskem obdobju.
Pa še to : problematični starši imajo problematične otroke.Stokrat in tisočkrat videno.
Kam po pomoč in seveda skupno sodelovanje : Marko Juhant ali dr.Bogdan Polajner.Imeli boste veliko trdega dela.Je pa treba najprej prevzgojiti starše in njihov odnos do potomcev.
CSD naj opravlja nalogo staršev, ki so v 14- ih leti popolnoma zgrešili z vzgojo? Ali se hecaš?
Vse našteto zgoraj se ni zgodilo kar na lepem, ampak je zrastlo iz malega , začelo se je že prvi dan v zibki!
In vse to, kar našteva avtor/ica zgoraj, je zrastlo iz težav že v predšolskem obdobju.
Pa še to : problematični starši imajo problematične otroke.Stokrat in tisočkrat videno.
Kam po pomoč in seveda skupno sodelovanje : Marko Juhant ali dr.Bogdan Polajner.Imeli boste veliko trdega dela.Je pa treba najprej prevzgojiti starše in njihov odnos do potomcev.
[/quote]
Ajajaj, nehaj obtoževati starše, lepo te prosim, to je več kot nesramno. Obstajajo res problematični ljudje s super otroki in super ljudje s problematičnimi otroki ter še vse nianse vmes. Nekateri imajo po več otrok, pa so težave na primer le z enim, kar pa ne pomeni, da je bila njihova vzgoja slaba, le očitno glede na karakter in značilnosti določenega otroka ni obrodila pravih sadov. Marsikdaj so krive tudi okoliščine, ki recimo otroka pahnejo v neko stisko, osebnostne lastnosti, predispozicije itd., šele potem je vzgoja. Poznam super človeka, katerega sin je naredil samomor in imaš polno ljudi, ki tudi v takih primerih obtožijo najprej starše, ki otroku v stiski niso znali pomagati. Pa nikakor niso krivi starši. Poznam dva brata, eden problematičen, drugi super, starša super – kdo je sedaj kriv presneto? Nihče!
Tako, da če nimaš povedati nič pametnega v pomoč staršema, ki iščeta rešitev, zadrži svoje izpade raje zase. Starša skrbi za hčerko, vidi se, da jo imata rada in da bi rada najboljše zanjo, zato iščeta rešitev, pomoč, nasvet, kako ravnati. V tej temi sta dobila že nekaj dobrih nasvetov, morda bosta še kakšnega. Bistvo je, da naj najprej ukrepata brez zavodov in CSD-ja, s pomočjo psihologa, doma pa naj skušata najprej samo umiriti situacijo, ki je postala nevzdržna, nikakor pa ne rabita nabijanja krivde, ker se že sama počuita kriva, čeprav je kriv pač nek splet okoliščin, vzgoje, osebnih lastnosti hčerke in staršev, kot sem že napisala.
Uničila se bo še bolj kr tam so sami problematični mulci podobni njej in ji bo prav lepo. Jaz bi se zadeve lotil drugače, s spy programom na telefonu da se najde izvor, potem fizično primerno stopnji. Postopek bi ponavljal vedno bolj intenzivno ker za preobrat v tako kratkem času je 99.9{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} kriva družba, mogoče celo ljubezen do kakšnega “bad.boya” in to se da hitro rešiti v temi, samo da ni prič.
[/quote]
Točno tako če nje ne moreš losat njene družbe potem njeno družno losaš nje (batine delajo čudeže ampak morajo padit na pravo mesto) 
Najprej bi moža prosila naj vzame en mesec dopusta, nege ali bolniške. Najbolje kar nege, bi pediatrinji razložila situacijo in jo prosila, da mi to napiše. Naj ostane z njo doma in gre z njo v hribe za 14 dni. Potem pa še peš poti po Sloveniji za 14 dni. Ta mesec bi jo imel 24 ur pod nadzorom. Lahko bi vzela s seboj prijateljico .. Mogoče je bolje, da to stopi oče, kot mama. Potem pa narediti urnik obveznosti, uporabe elektronike in skupnega preživljanja prostega časa. .. metode, ki ste jih ubrali verjetno ne bodo pomagale. Ona želi biti slišana, poslušana, razumljena, sprejeta… Ne pa zaklenjena, odklopljena od prijateljev. Iskreno ji povejte, da vas skrbi zanjo, in da ste obupani, ampak da se boste te težave lotili skupaj. Naj ona predlaga, kako bi moralo potekati družinsko življenje po njenem. Če bo nesramna in jezikava, ji pa tudi ena čez usta ne bo škodovala. In potem, ko se strasti umirijo pogovor, zakaj je do tega prišlo. Ko v družini ni pogovora, smeha, medsebojne podpore, skupnih ciljev in preživljanja prostega časa, najstniki vse to iščejo zunaj družine pri prijateljih. kakšen odnos imata vidva kot starša? Je napeto, so obdobja tišine, kuhanja mule, so med vama velike zamere? Razmislita in si iskreno odgovorita o tem. Prevzgojni dom ni rešitev, tam bo šele zapadla v slabo družbo in druge in njena hipoteza, da je ne marate in da vam ni mar zanjo bo potrjena. Če pa mamila že jemlje, jo je pa treba dobesedno privezat na očeta in naj bo z njo 24 ur na dan. Se sliši butasto, a ena redkih učinkovitih metod.
Sicer nisem nikoli bila tako uporniska, ampak ce bi mi to mama naredila, ko sem bila stara 15 let, bi po 150 metrih “padla”na tla in rekla da ne morem vec. In potem magari do vecera sedela tam.
[/quote]
Tudi jaz bi tako…
Ampak ne bi sedela do večera, sedela bi 5 dni, če bi bilo treba.
Potem bi pa popustila, ker sem kljub temu, da znam delat tudi v svojo škodo iz inata, le vsaj malo pametna, da ko se ohadim, popustim.
CSD naj opravlja nalogo staršev, ki so v 14- ih leti popolnoma zgrešili z vzgojo? Ali se hecaš?
Vse našteto zgoraj se ni zgodilo kar na lepem, ampak je zrastlo iz malega , začelo se je že prvi dan v zibki!
In vse to, kar našteva avtor/ica zgoraj, je zrastlo iz težav že v predšolskem obdobju.
Pa še to : problematični starši imajo problematične otroke.Stokrat in tisočkrat videno.
Kam po pomoč in seveda skupno sodelovanje : Marko Juhant ali dr.Bogdan Polajner.Imeli boste veliko trdega dela.Je pa treba najprej prevzgojiti starše in njihov odnos do potomcev.
[/quote]
Ne morem se strnjat s tabo. Midva z možem sva imela oba zelo burni puberteti, turbulence na kubik, jaz nisem imela težav z zakonom, mož pa tudi to. Lahko rečem, da sva bila zelo problematična. Najini starši popolno nasprotje.
Najini trije sinovi so imeli popolnoma neproblematične pubertete, komaj opazne.
Velikokrat rečem, da je naju puberteta razmetala še za najine pravnuke :))
Točno tako če nje ne moreš losat njene družbe potem njeno družno losaš nje (batine delajo čudeže ampak morajo padit na pravo mesto)
[/quote]
Nisem pristaš batin in bi naredila ravno obratno. Družbo bi povabila domov na druženje, večkrat, bila prijazna z njimi, se pogovarjala odkrito in brez obtoževanj, razumevajoče, tudi zabavno, povedala kako svojo dogodivščino iz obdobja najstništva, navezala bi neke odnose s to družbo…
Ko pokažeš, dajih sprejemaš take kot so, se ni več zanimivo upirat.
