Na žalost se je je včasih zlati očka, odpovedal. Zato je zame mrtev. Tega ne govorim pred njo. Nikoli. To jaz rečem ljudem, ki jih prvič srečam in se začnemo spoznavat. Ne ločena, vdova sem. In presrečna, da sem se znebila takega malopridneža in brezbrižneža. Ne poznate zgodbe.

Ta malo razganja….ali ni še fukala, ali pa ga že nekaj dni ni fasala.

Tudi pri nas je bilo zjutraj ozračje običajno napeto. Vsi sitni, vsem se je mudilo. Smo se tudi skregali, povišali glasove, načeloma pa trudili, da gremo drug drugemu čimbolj s poti. Nikoli pa ni bilo zmerjanja z grdimi besedami. Tega ne bi tolerirala in bi popoldne imela resen pogovor. Sledilo bi tudi obdobje zmanjšanja izhodov, žepnine. Včasih otroci sami iščejo meje in nujno jih je postaviti.

Pa ok. Tvoja hci reagira. Z njo se pol pogovarjaj. Da bo ona bolje reagirala, da ne bosta obe žalostni, da mat ne bi govorila, je je fotr mrtev, ampak, da je otrok kljub temu cenjen in ni nič kriv za sago mat. Kot sem rekla, da mi nekoga daš kot mrtvega, te pošljem nekam. In grem potem k njemu živeti. Tudi čudno je vse skupaj. Seksala sigurno nista in mogoče misli, da je sosedova. Vlečeš svoj kontekst z luknjami. Sicer, da bo vsaj hči mirna, dnk. Ce pa v osnovi go govriš, da je fotr mrtev, pa hči ve da ni, ne vem, kako bi ti reagirala, ko bi živega očeta srečala, vmes pa objokovala enga fotra pač. Bi bilo fajn, ko bi tamala kaj poksnila in umrli fotr, ko bi imel naenkrat dar govora. 😂☺️☺️☺️ Nekaj ne štima. Pač. Itak pa sprašuješ, kaj bi storili, zakljućiš pa, brez debate. 😂😅☺️☺️☺️ Kako naj pol ena hči ve, kaj bi ti rada.

Dve babi na kupu brez deda. Mladi kuri raste perje. Išče meje. Nima moškega, da bi ji postail meje, zato tebe nateguje. Ker ji nisi postavila meje na neki bolj nedolžni točki, je sedaj ji zrastel prekošati rep.

Hmmmm… v takem primeru:

“imela sem ji nekaj za naročiti in nekaj, zdajle sploh ne vem, kaj, in ko se ji je mudilo na opravke, začela zmerjati: shut the fuc.k up, bit.ch, pa vse sem bla , samo človek ne.

Sicer je zelo prijetna, prijazna, vljudna punca, vendar tole je pa pri meni preseglo vse meje.

No, vas prosim, če mi poveste, kaj bi vi naredili.

Res se zdaj zjutraj nisva veliko srečevali, jaz v službi, ona tudi, je blo vse ok.

Danes pa rafal, zmerjanje,…

Žalostna sem. Sem se zjokala na samem in utihnila, sem ji rekla, da se nimava kaj več pogovarjat…”

bi otrok tisti trenutek dobil eno okrog ušes. V trenutku. Ne z neko močjo, a vseeno toliko da se ustavi. Tu se NE zmerjamo, neglede ne situacijo. Potem bi bil neizogiben pogovor, kjer bi se razčistilo – a zmerjanje bi tudi v primeru, da s e ostalo razčisti imelo svoje posledice. Strogo korektno deljene delo doma – obveznosti – do pičice določen čas in mojo popolno neodzivnost na vse, dokler se zadeve ne uredi tudi čustveno. Nujno bi bilo tudi razčistiti če sploh želi živeti doma ali se želi odseliti – in potem to tudi izvesti.

Je pa zelo odvisno od tega, kako si se ti obnašala do nje in drugih v preteklosti. Če si se kdajkoli spustila z vajeti… potem samo žanješ kar si zasejala in je treba reagirati drugače.

Imam sicer sina. Če s histerijo prestopi prag spoštljivosti, ni šans, da bi plazila za njim in ga moledovala za pogovor. Ohranim mirno kri, a se samo obrnem in molčim,  dokler sam ne pogrunta, da ga je biksnil. Običajno je to dan ali dva. Šele po tem je čas za parlamentiranje.

Sicer pa vsaka mama zase ve, kako ukrotiti zaletavost pri mladičih.

Mene je zmotilo zgolj to, da je fotr mrtev za hči. Če je vam sprejemljivo.  To da laže mama, bo huje, ko otrok zve, da jo je mama nategnila. Fotr je pa njo, celo pokojni. Res, presenečenje za rojstni. 😅☺️☺️☺️

Mislim da samo ti tako razumeš – ker ni bilo točno tako napisano. Ženska pač ne vleče bivšega v to, ker se ne želi z njim ukvarjati. In najbrž ne razlaga hčeri, da je res mrtev, če v  svojem 3. postu piše da ga hči kliče, on ji pa ne odgovarja.

Sem dolgo razmišljala, naj odgovorim ali ne. Eni tako radi pametnjačite in napadate, pa prav brez znanja in izkušenj!

Sama sem močno trpela pod svojo materjo. V očeh vseh drugih, tudi učiteljev, sem bila “popoln otrok”. Neproblematičen, uspešen, trudila sem se, recimo primer: sama sem se naučila kuhati (s pomočjo knjig, očeta in babi), da je kdaj mamo pričakalo kosilo na mizi, s pecivom vred. Pa so prišli obiski, njeni sorodniki, in se čudili, od kje kosilo in pecivo, če je pa ravno prišla skozi vrata. Zabrusila jim je: imam svoje metode, sem ga pač naredila! Obiski so šokirani utihnili, a sprejeli, da je bilo njeno delo, čeprav je bilo na mizi sveže, še toplo pecivo, ki se je moralo peči eno uro. Potem jim je zraven mene razlagala, da kako sem jaz nesposobna in lena, pa grda, ker da sem podobna očetu: seveda sem morala biti tiho…. Od mame sem dobivala samo zaničevanje, izpade zmerjanja, tihih tednov: vse nepričakovano in brez povoda…

zakaj to pišem? Rodila se mi je hči. Moj soncek. Mogoče premalo postavljanja mej. Ko je bila majhna, smo jo zalotili, a le parkrat, da si je nenadoma, bog ve, zakaj, sredi vsega lepega izmislila neko laž, zaradi katere smo se v druzini hudo skregali.
Po prihodu iz vrtca je bila ponavadi takšna, napadalna, kot zgoraj pišete, kar sem uspela rešiti edino tako, da sem jo za 20 min posadila pred tv gledat risanke, potem je bila ok. Skozi vse najstništvo nobenega problema doma, vse povedala, kje je bila, s kom, kaj so počeli. Veliko časa sva preziveli skupaj, ob kakem delu, sprehodi, šopingu…
Potem kar nenaden preobrat. Šla je na izmenjavo v tujino, cele dneve sva si dopisovali o vseh dozivetjih, pošiljala fotke s prijateljicami. Potem sva jo šla z možem obiskat in zraven povabila tudi njenega fanta. Odgovor na povabilo je bil njen: kaj si pa mislita, da bo on hodil z vama?!? Pha! ??? Povabila sva ga, da bi prihranil stroške za pot….

Po najinem prihodu naju ni pričakala, ampak se je izogibala srečanju z raznimi izgovori. Sledila je izpoved, da so vse prijateljice čudne in “proti njej”. Mož si je drznil pripomniti: čakaj , vsi pa ne morejo bit čudni, da ti ne pretiravaš! Sledila je eksplozija, prekinitev stikov, izmišljeni očitki ipd… Bila sva v šoku…

Še študira, a do naju ima samo zahteve in očitke, če kdo drug kaj dobi od koga: pa čeprav dobi sama več. Totalno je sovražna do starejše sestre, do naju sploh. In ugotovim, da ji moja mati stalno telefonira in ji laze vse zivo ceš, kaj vse naj bi od naju dobila sestra, kar sploh ni res, pa kake krivice da delamo njej (moji mami), ki nas tudi samo finančno izkorišča, laze okoli, da te kap, ko ti kdo kaj pove, kaj govori. In kaj vse bi bila midva z možem dolžna še dati hčeri.

Zelo se bojim, da imata obe kakšno osebnostno motnjo, a takih seveda ne moreš spraviti k terapevtom, ker so za vse krivi drugi…

Tako da, prosim, ne žalite avtorice! Ker ne veste, če ne gre pri hčeri za kakšno motnjo ipd.

In ne zagovarjajte neodgovornih odsotnih očetov (ali mater): ti iz lastne sebičnosti povzročijo otroku traumo, te pa puščajo posledice! Avtorica je poudarila, da hčeri čez njega ne govori.

Avtorici pa: srečno! Od hčere se boš morala oddaljiti in ji pustiti, da sama spet pride, ČE bo. Tu ne moreš drugega, kot “biti tam”….

Koliko enega oarlamentariziranja zaradi nevzgojene ženske. Tudi jaz bi najraje 4azbijala in preklinjalq zjutraj. Pa še zadržimo. Prav neverjetno kaj eni vse dovolite

Pa kaj, misliš, da visim ves čas tu, če se nekaj časa ne oglasim, kar ne debatiram? Prosim..

Ja, zelo skope info vam dajem, ker se ne mislim tu gor razkrivati.

No, če te že zanima, na kratko:

nasilen je postal (da me ne boste spet napadle, saj si vedela kak je, zakaj si pa mela otroka z njim itd.). Predvsem se je znesel nad mano, ko mu kaj ni bilo všeč (tudi udarci – ne klofute, ampak “bombe”) so padali, brce, porivanje sem in tja, stiskanje za vrat, celo zdravniško pomoč sem morala poiskati enkrat,ker me je skoraj oslepel.

Je bil prefrigan, vedno tako, da punca ni mela pojma, kaj se dogaja. Ne vem kaj se mu je zasuknilo, ko je bil miren sem se z njim poskušala pogovoriti v smislu, da bi si poiskala pomoč, čeprav sem že bila 99%, da ga bom zapustila.

Ja, kriva sem edino to, da nisem ob prvem udarcu spokala tamalo in šla, da sem čakala cca. 3 mesece.

Onadva sta se ful razumela, se imela rada, skratka, ko bi ga pogledal, bi ga za med kupil tisti, ki ga ni poznal.

Ko sva odšli, je bil po moje njegov ego tako prizadet, da se je odločil, da za njega tudi hčerka več ne obstaja. Rada bi imela stik z njim, se je popolnoma odrezal. Razumem od mene, ampak… Zamenjal telefonsko. Tudi, če bi se hčerki bognedaj kaj pripetilo, ne bi mogfla do njega, v bistvu sploh ne vem, če bi ga kontaktirala.

In potem se sprašujete zakaj je ZAME mrtev? In če dobro berete ZAME, hči tega ne ve, morda sem to rekla parkrat kakemu znancu, ko smo bili na kaki zabavi. Moji znanci, sodelavci seveda vedo, da to ni res…V bistvu mi je pa tudi vseeno, če je zanjo mrtev. Tak oče…… Verjemite, zelo rada bi, da ne bi bilo tako. A žal je.

Seveda je punca zmedena, lastni oče jo je zapustil, obiskuje tudi psihologa. Upam, da ji vse to ne bo pustilo trajnih posledic. Vendar da se pa do mene, ki ji nudim toplino in dom takole obnaša, me pa boli. In sem mal pojamrala. Saj vem, da ko bo prišla iz službe, se bova pogovorili.

A sem zdaj dovolj pojasnila?

In rok-1, pravilno si napisal Rezi*

Hvala, da  me vsaj približno nekdo razume.

Kako žalostna zgodba. Želim, da bi s hčerjo zopet vzpostavili lep odnos. Držim pesti.

Žejna Jana je napisala en stavek, ki bi si ga moral vsak starš vtisniti v srce: pustite otroku, da sam pride k vam. To je to! Kakšna pregovarjanja in zbliževanje stališč in neskončni pogovori!  Bravo, Jana!

Počakaj, da se ti opraviči. Saj ni bila mortus pijana, ko se je drla, da bi zdaj kar pozabila.

Ti pa bodi odslej pazljiva, sploh če je njeno obnašanje preveč prijazno, besede medene. Večinoma so take osebe čustveno nezrele in manipulirajo. Ne rečem zdaj, da je tvoja hči takšna, ampak nikoli se ne ve. Jaz nisem bila pazljiva, in se je moja pri 28 !!! začela iznenada dreti na mene s tako ihto in sovraštvom, da me je skoraj kap. Vedno je bila polna lepih besed, komplimentov itd., zato je bilo to toliko bolj presenetljivo. Ni več živela doma.

Čustveno nezrele osebe vedo, kaj je empatija na razumni ravni (odtod manipulacije, dokler te potrebujejo), ne pa na čustveni ravni, tu empatije ni. Ni jim problem popolnoma izbrisati iz svojega življenja ne le lastno mater, temveč tudi očeta in sorojence, celo prijatelje. Naenkrat partner nadomesti vse dotedanje odnose. Do kdaj ??

Ne mislim, da je pri tebi tako hudo in ti želim, da razrešita, saj je še zelo mlada. Napisala sem ti zgolj zato, ker bi meni bilo zelo prav prišlo, če bi bila vedela, kaj me čaka in da kaj takega sploh obstaja.

Vso srečo želim.

Za začetek bi jo dala enostavno na ignor, dokler se ne opraviči za izbruh.

JA a pol še ne boš čvekala doma no?