Imam hčerko. Brihtno. Ima same 5ice. Problem je, ker nas te njene petice ubijajo.

Če se NIČ ne uči dobi brez težav dobro 4ko.

Ampak ne – ona HOČE 5ko. Še bolje 100% petko.

In se dudla in travmatizira in jamra in stoka in se uči in jo moramo spraševat cele dneve snov, ki jo zna in o kateri jaz nimam pojma in nikam ne gre, ker se mora učit, če jo prisilimo, da kam gre je tam slaba volja, ker se mora učit in v glavnem meče življenje stran.

Vsi ji tupimo od prvih ocen dalje, da je štirka tudi ok ocena in trojka prav tako.

Sedaj ji že tupim, da je 4ka z eno uro učenja več vredna kot 5ka z 10imi urami in žnj živci vrženih stran pa nič.

Kaj naj naredimo?

Stara je 13 let.

Plan se ima vpisat v eno izmed težjih gimnazij. Če misli tam nadaljevat tako bo izgorela 🙁

Aja 2x tedensko se 90 min ukvarja z ekipnim športom – to jo veseli + tekme tu in tam.

1x tedensko ima individualni šport, ki jo prav tako zelo veseli.

Drugače pa je najraši doma in da je noben ne hodi motit. Kaki čvek s prijateljicami po telefonu – brez veze. Mogoče enkrat mesečno, da gre k svoji BF na obisk izven šole al pa da si zaželi, da ona pride k nam…

Ne vem kaj je namen tvojega posta? Samohvala? Ja, super, kaj naj rečemo.

Da je ne bo patološka nagnjenost k popolnosti enkrat odnesla na štrik.

Ravno to me skrbi. Kako jo naj ustavimo pri tem njenem norenju za peticami?

Ker se bojim, da bo na gimn padla za kakšno oceno dve ali pa bo res ekstremno grizla. Raje bi bila, da ima še kaj od življenja.

te notranje prisile se je naučila doma in nikjer drugje. Če ji bo šlo, se bo lahko vpisala na medicino, če pa ne bo pa psihična razvalina. a imate samo tega ubogega otroka?

kaj naj naredimo?

pojdi na pogovor k psihoterapevtu.

ampak res pojdi.

eno uro in nekaj denarja lahko “žrtvuješ” za hčerko,

ker se sicer ne bo dobro končalo.

vloga pridne punčke in perfekcionizem je znak,

da se ne čuti vredna, sprejeta, ljubljena od vas taka kot je,

ampak samo če je najboljša.

ne boste sami rešili tega,

ker eno so vaše besede: saj ni treba, da so petke…

drugo so pa njeni notranji občutki kako jo sprejemate.

tretje je vaša podzavest in itd.

ampak tega se ne da tu v par besedah razdelati.

še enkrat: na pogovor, in se boste že tam potem zmenili kako to rešiti.

Jaz pa ne vzamem posta kot hvaljenje. Imam eno tako doma, mlajšo sicer, a vem kako ji je kot staršu. Življenje je več kot ocene v šoli. Čeprav je prav, da so pridni v šoli, super za ocene, vendar je treba kaj tudi doživeti.  Najprej izgorijo zaradi pehanja za peticami in deseticami potem pa sledi še razočaranje, ker trg dela tega ne ceni tako kot pričakujejo.

Danes se moraš znajti in hitro razmišljati. Treba je biti delaven in znati razmišljati po svoje.

Kako otroku pomagat? Ne vem, mi veliko govorimo o tem. Veliko ji pripovedujem tudi  iz svojega poklicnega življenja kako do službe, kaj delam, o tem kaj se dogaja… čim več da dobi vpogled v službe.  Da se kljub temu, da ni bilo vedno vse 5, da uspeti…

Imamo še sina, ki pa je pravi luftar za šolo.  Hodi v 9i razred. Učil se bo ravno toliko, da bo dobil oceno v višini ki jo potrebuje. Toliko gleda, da je na koncu leta pravdober, da se bo lahko vpisal v željeno šolo, drugače pa lufta cele dneve (no kolikor mu pač pustimo – hišna opravila seveda mora opravljat, dosti se druži, ukavarja z raznimi dejavnostmi…po šoli obvezen ovinek na igrišče/kolegom….)

Kako otroku pomagat? Ne vem, mi veliko govorimo o tem. Veliko ji pripovedujem tudi  iz svojega poklicnega življenja kako do službe, kaj delam, o tem kaj se dogaja… čim več da dobi vpogled v službe.  Da se kljub temu, da ni bilo vedno vse 5, da uspeti…

—

če prav razumem hčerki MLAJŠI OD 13 let VELIKO pripovedujete o svojem poklicnem življenju, kaj tam delate, kaj se tam dogaja…?

živite sama z njo in ji razlagate tudi druge stvari o sebi?

to je psihično nasilje!

vaša hčerka je vaš otrok in edino primerno je, da jo poslušate in se z njo pogovarjate o NJENIH stvareh. da ona lahko svoje težave in dogajanje odloži na vas. primerno razmišljanje za najstnice NI BODOČA SLUŽBA!

OTROKU razlagati kaj se dogaja v službi, (tudi če je v imenu podučevanja) je narediti ga za partnerja, prijateljico, odraslega… to je težko, pretežko breme!

ne obsojam, vem da je iz nevednosti.

predlagam knjigo Po tihem zapeljani.

Imam tri najstnike. Z možem imava oba vsak svojo firmo. Valda da se pogovarjava doma tudi kaj o odraslih zadevah, poslovnih zadevah, financah, delu ipd. Otroci so zraven pri teh pogovorih, jih ne naganjva stran, mariskaj vprašajo, mariskaj jim razloživa. Kaj bi se morali s 13 letnikom pogovarjat samo o minecraftu in mozoljih?

Moja hči je enaka. Krc jaz sem bila enaka. Še v srednji šoli sem se razjokala kot dež, če je bila nižja ocena od 4ke.

Dosti se pogovarjamo o tem, da šola ni vse, da sva mi2 z očetom tudi imela slabše ocene, da so pomembne druge stvari in bla bla bla bla.

Aja seveda se pred otroci ne pogovarjava o temah kot so:” Joj me šef nadleguje pa rabim službo veš da smo reveži pa pač stisnem zobe ko me tu in tam pleckne po riti…če ne bi rabla plačevat 3eh vezav za vaše telefone bi mu povedala kaki pr je…”

Moja bo ista pri 13-ih, jo že vidim. Že zdaj v tretjem razredu se žene za šolo čisto preveč, če ne dobi pohvale učiteljice za domačo nalogo, se ji zdi, da jo ni naredila dovolj dobro itd. V šoli je tiho kot miška in se jezi na sošolce, ki klepetajo in ne poslušajo. Torej primer vzorne učenke, otroka, kakršnega si mnogi starši želijo, mene pa to tudi zelo skrbi.

Kako ji skušam pomagati? Tako da šoli doma posvečamo čim manj pozornosti. Po šoli gremo najprej ven ali počnemo kaj drugega, šele nato pride delo za šolo, naloge itd. Ker je takrat že malo utrujena od celega dneva, postane bolj površna in se malo manj žene, kar jaz v dani situaciji vidim samo kot plus. Za šolsko delo ima tudi omejen čas, ker zvečer igramo kakšne družabne igre ali počnemo kaj drugega, kar ima rada, kar spet noče zamuditi. Vikendi so pa itak rezervirani za izlete in druženja, zato takrat zaenkrat uspešno pozabi na šolo. Sicer jo potem v nedeljo zvečer ali ponedeljek malo zgrabi slaba vest, ampak na hitro naredi, kar je treba. Enkrat je šla pa do sedaj tudi v šolo že brez naloge – najprej sem mislila, da bo delala dramo iz tega, ampak je preprosto rekla, da bo povedala učiteljici, da jo je pozabila narediti: sem bila kar ponosna nanjo!

Za dosežke v šoli je ne hvalimo preveč, niti ji ne govorimo, da so nepomembni: njej so pomembni in to se mi ne zdi nič napačnega. Čisto prav je, da želi biti uspešna v šoli, le nočem, da se bi ji šola zdela najbolj pomembna v življenju, zato njen urnik prilagodim tako, da ima za šolo na voljo le omejen čas. Še vedno je perfekcionistka ter se pretirano trudi in verjetno bo vedno taka, tako da si res predstavljam, da bo pri 13-ih podobna opisu hčerke iz prvega posta v tej temi. Vse, kar lahko kot starš naredim, je pa verjetno samo to, da ji pokažem, da v življenju poleg šole obstaja še sto in ena zanimiva stvar ter s tem nekako sama pride do tega, da se lahko sama odloči, ali se bo učila za petko ali pa bo zadovoljna s štirko in bo imela tako več časa še za kaj drugega.

Nič ti ne zavidam. Kot je že nekdo napisal, verjetno hčerka išče na ta način da bi bila doma  ljubljena, sprejeta. Ne vem točno. Je pa to hčerkino obnašanje zelo blizu tega.

Ne vem kako bo, ko bo odšla v gimnazijo. Tam so merila malo strožja in če ne bo najboljša lahko nastanejo problemi.

Kaj ti svetujem: najprej poišči kakšnega strokovnjaka s tega področja. Ni potrebno da v začetku hčerka sploh ve za ta tvoj obisk. Strokovnjak ti bo svetoval, mogoče se bo pogovoril tudi s hčerko. V vsakem primeru pa ti bo svetovano kako še pravočasno ravnati, ko vse ne bo šlo tako gladko kot gre hčerki sedaj. In zagotovo se bo hčerki kdaj kje kaj zalomilo. In ti boš takrat pripravljena. To je bistvo vsega.

Veliko ji pripovedujem tudi  iz svojega poklicnega življenja kako do službe, kaj delam, o tem kaj se dogaja… čim več da dobi vpogled v službe.

Z možem imava oba vsak svojo firmo. Valda da se pogovarjava doma tudi kaj o odraslih zadevah, poslovnih zadevah, financah, delu ipd. Otroci so zraven pri teh pogovorih, jih ne naganjva stran, mariskaj vprašajo, mariskaj jim razloživa. Kaj bi se morali s 13 letnikom pogovarjat samo o minecraftu in mozoljih?

—

to sta popolnoma dve različni stvari.

eno je: veliko ji pripovedujem… o sebi, kaj se meni dogaja v službi… in to breme prenašam na njo.

drugo pa je: se pogovarjam z možem, ne nalagam na otroka. otrok razume, da ni namenjeno njemu, ampak odraslemu in, če ga kaj zanima, se vključi in vpraša. nič narobe s tem. se pa otrok zaveda, da lahko mirno presliši, se odstrani, ne posluša… ne doživlja kot da MORA poslušati in nositi neko breme, kot je v prvem primeru.

veliko ji pripovedujem…

čimveč…

da dobi vpogled…

v službo

otroku??

to pa je nasilje.

ki se bo kazalo s hudimi posledicami.

Ne ne govorim o nadlegovanju šefa ampak o naravi dela  – kaj delam, terensko/pisarniško delo.  In ne to ni nasilje. Veliko ve tako od mojega poklica kot od poklica moža. Želi si delati v podobni a čisto svoji branži, kjer moraš imeti res srečo za zaposlitev, a če jo dobiš bi bilo za njo ideal. S tem, da ve, da bo težko imela tipično družino saj poklic zahteva nenehne selitve po celem svetu.  Pač ni tipična najstnica, ki jo zanima tiktok, mozolji in fanti. Že po vprašanjih in zanimanjih vidiš, da bo drugače, da je bolj zrela.. drugi otrok je pa čisto tipičen – nogomet, punce in igrice. Briga ga kaj kdo dela, pomembno je, da si lahko privošči večino kar si želi.

lahko da je njen karakter tudi… ne gre kar tako napamet in na hitro ocenjevati zakaj določen vzgib, obnašanje pri nekomu… je pa res,da če jo to obremenjuje – in očitno jo, ker se žene za peticami… potem bo znalo biti težava zaradi zdravja prihičnega in fizičnega

Imam tri ze idrasle, vedno smo se doma vs epogovarjali, za otroke ni bilo nikdar tabu teme ali tisto, kao, joj, ne smem otrokom tega povedat, ker to ni za njih!

Pogovarjali smo se o vsem, vsak je povedal, kako je bili v vrtcu, soli, sluzbi, kako na potovanju, se babici sta vedno povedali, kaj sta poceli tiste dni, ko se nismo videli, res pa je, da nismo ena jamrajoca druzina, ampak znamo v marsicem najti zanimivosti in predvsem znamo resevati tezave!

Ko otroku poves, da ti recimo v sluzbi en projekt ni uspel, mu das vedet, da nihce ni vsemogocen, ko mu poves, kako si ga reseval, ga ucis, kako se spopadat s tezavami, kako dat vse od sebe in ce ga ne resis in jasno prezivis, mu das do znanja, da se tudi z napakami zivi!

Moji so zdaj odrasli, jasno, da jim manjka zivljenjskih izkusenj, saj so komaj na zacetku 20ih,ampak si jih pridno nabirajo in se znajo obrnit okoli sebe.

Pa še to… seveda se pogovarjamo različne stvari. Saj to tudi vpraša. Ne gre pa tu za prelaganje bremen in težav – o tem niti ne govorim. Ampak nje pač ne zanimajo igrice, tiktok…(pa ima pameten telefon), zanima pa jo kaj dela novinar, učitelj, znanstvenik, kakšno znanje potrebuje univerzitetni profesor, kakšna zaposlitev bi imela, da bi združila potovanje in službo…

Redno jo zanima tudi zgodovina, zakaj je tako, zakaj različne kulture, kje so razlike v kulturah, zakaj so muslimanke zavite, zakaj so nastale vojne, kako se je razvijala medicina – kako vedo kako je sestavljen človek itd… Boš v  temah, kjer oceniš, da je še premlada zamahnila z roko in rekla naj gre gledat risanke ali ji boš poskušala razložiti tako, da zajameš bistvo in razložiš letom primerno?

Veš prav je, da razmišlja čim širše in ima svoje  mnenje. Svoje mnenje pa si pridobi samo s tem, da ji pustiš svobodno razmišljati in ji poveš čim več dejstev.

S svojimi otroki se nikoli nisem pogovarjala kot se nekateri, ko se spakujejo in pomanjšujejo. Vedno normalno in čim bolj splošno a prilagojeno letom.

Tudi jaz sem zaznala stisko, ne samohvale… Da, nekateri otroci so prfekcionisti. Tvoja očitno sodi v to skupino. Žal tej obsesiji sledi mnogokrat, da se zlomijo, ko lastnega standarda več ne dosegajo.

Od te obsesije je ne boš zlahka odvrnila, pa tudi ne verjamem, da ima smisel. Počasi jo odklapljaj od tega, da jo vprašuješ. Poskusi s pogovori v smislu, da verjamete v njo, da se je naučila najbolje kar je znala. Da še to leto, če potrebuje, ji boš pomagala xxx toliko ur na teden, nato pa se bo morala počasi naučiti zaupati sama sebi. Bi pa priporočila, da se skupaj vpišeta v neko obliko meditacije. Morda k jogi, saj tudi tebi ne bo škodilo. Pač nekaj, kar vaju bo družilo, zbližalo, da boš jo lahko prestregla, če se ji začnejo sanje sesuvati.

Imamo enako sceno v družini – moja sestrična. Po OŠ je šla na gimnazijo. Pridelala tam ekstremno ukvarjanje s športom, anoreksijo/bulimijo in rezanje. Vpisala eden izmed težjih faksov. Naredila s povprečjem nad 9. Se odselila v tujino in prekinila vse stike z družino.

moj sin tudi, želi in ima same petice v osmem, ampak s to razliko, da on se za petko uči eno uro max, recimo za test..Če bi potreboval za te petke več časa, sploh toliko kot tvoja, ali pa da bi ga mogla še jaz spraševati, ni šanse, se ne bi strinjala, bi ga vlekla stran od knjig..So pa na splošno v razredu zelo zagnani učenci/sopolci, sploh fantje, kar me čudi.

bulimija, rezanje, selitev in prekinitev

NASILJA.

točno o tem govorim.

 Veliko ji pripovedujem tudi  iz svojega poklicnega življenja kako do službe, kaj delam, o tem kaj se dogaja… čim več da dobi vpogled v službe.

in to otroku mlajšemu od 13 let.

to JE nasilje.

če vam je to prehudo dojeti, ne verjamete… predlagam posvet pri psihologu, psihoterapevtu,

lahko pa tudi zaverovana v svoj prav nadaljujete do posledic.

O čem ti to blutiš?

Vsak ima svoje cilje! Ne preprečujte ji doseganja.