Imamo enako sceno v družini – moja sestrična. Po OŠ je šla na gimnazijo. Pridelala tam ekstremno ukvarjanje s športom, anoreksijo/bulimijo in rezanje. Vpisala eden izmed težjih faksov. Naredila s povprečjem nad 9. Se odselila v tujino in prekinila vse stike z družino.

—

ta punca je tudi imela svoje cilje, je res?

starši so bili verjetno ponosni na njo. odlična, gimnazijka…

le kaj ji je, da se potem začne rezati po telesu?

govorimo o čustvih,

ne o ciljih in karieri in inteligenci.

govorimo o otrocih, ki trpijo!

veste zakaj se človek reže?

da vsaj za tisti trenutek čuti večjo fizično bolečino kot psihično.

zakaj je prekinila stike?

zaradi nasilja, ki se ji je dogajalo.

in to se dogaja v družini avtorice tega zapisa in v družini “zelo poznano”.

kaj naredite, da se izognete takim posledicam, pa je že napisano.

Ni nujno, da je v druzini, lahko je v razredu.

Moj sin je bil tak otrok, ki v razredu ni bil sprejet in tam nekje pri 13ih si je tudi zadal cilj imeti vse petice, ne samo vse zakljuceno 5,ampak tudi na testih vse 5, se bolje vse 100%. Edino da za ta svoj cilj ni porabil ure in ure po cele dneve, ampak je nekako dosegal z levo roko.

V srednji je pa dobil ful dobre sosolce, odlicno so se razumeli in ni imel vecpotrebe sam sebi potrjevati, da je dober. Solo je zdelal brez tezav, a ni imel vec same petice, faks do diplome tudi, zdaj dela magisterij in dela v svojem poklicu. Kot otrok je imel zeljo po tujini, zdaj ga ne vlece vec.

Se mu pa se vedno poznajo tista osnovnosolska leta, ceprav zdaj ze veliko manj in verjamem, da bodo s casoma izzvenela.

Meni se to ne zdi nič spornega. Jst sem bila ista. Ko sem prišla domov iz šole sem šla direkt nalogo pisat in se učit. Z prijatelji izven šole nisem imela skoraj nobenega stika. Ni panike. Se je že v srednji šoli obrnilo, ko sem začela po feštah hodit. Da ne govorim o tem kako sem na faksu 2 leti pavzirala. Prosim ne delat panike.

Tudi pri nas smo imeli podobno, par obiskov psihologa je pomagalo, pa potem čez par let spet. Je dobila na napootnico, na pediatrični kliniki. Gre za začetek perfekcionizma, psiholog malo otroku razloži metode kako naj ravna…tudi staršem razloži, pa veliko pogovarjanja…pa gre.

Pa spreglej tiste komentarje, da so starši krivi za to…če bi bili slabi starši, se verjetno ne bi sekirali za otoka v taki situsciji ;).

Ne vidim problema. Ne dela nič narobe. Bo pa zaminivo če je prfekcioniska kako bo imela fanta trikrat krat 666 6 inc, 6 fud, 6 mesna plača na leto, (prfekten izgled), z čem drugim nebo zadovolna, kar je 0,01% moških. Dejansko vzgajaš hčerko da bo imela fakulteto, dip, mag, doc. in lepo kariero, problem bo nastal, ko nebo imela časa za druzino in pri 35-80 bo osamlena, depresivna, sama brez druzine, no pa imela bo kariero in denar (čakaj ni to bila ponavadi naloga moškega (proveider) v druzini očitno imaš sina).

Vidim problem, ki bo nastal skozi leta. Zagotovo ga tudi ti čutiš, ker te skrbi za njo, ker ni druzbena in sama veš da ljudje potrebujemo dobro druzbo da smo srečni.  Moja izkušnja je da ocene so pomembne ali ne do te mere da bi morala imeti 100% vsaki test, imam ogromno sošolcev,sošolk ki so bili odlični par takih kot tvoja hčerka sedaj pa imajo dip. ali kaj več pa ne najdejo sluzbe ali so našli pa imajo pod 1100e plače in se mučijo ter so nezadovolni.

Skratka jaz sem bil dober, prav dober kasneje v poklicni odličen (prav dober) zaradi štipendije, da sem mel višjo ker smo bili zlo revni, nato sem šel 2+ tehnična in nato fakulteta ena med najtezjimi in sem diplomiral med tem sem delal vsak dan po 3-6 ur kot mehanik pri brati da sem lahko financiral študij. Dokončal sem diplomo ali sem prvih par let se lovil imel plačo pod 1000 e, a sedaj imam preko 5k plače na mesec(kot električar)  za tujo firmo in če pogledam vse sošolce sem najbolj priskrbljen glede plače pa nisem zmeraj bil odličen. Učil sem se koliko je bilo potrebno, v srednji malo bolj ker sem rabil povečanje štipendije. Skratka fakulteta je le naziv, in moznost da dobiš lepšo sluzbo ni pa pogoj da boš dejansko dobil sluzbo ali imel visoko plačo. Treba je gledat trg dela, kaj primankuje in tisti poklici bodo bolje plačeni. Tudi sam sem mislil da fakulteta to je to, da sem dosegel sedaj nekaj v zivljenju ali sedaj vidim da je to le moznost da bom kasneje mogoče delal kje v lepši sluzbi. Ni mi problem delat sluzbe z nizjo izobrazbo, ker imam delavne navade celo zivljenje, dokler je plača primerna in da sem zadovoljen z odnosom (to pa sem).

Lahko ti samo dam nasvet, da pojdite z druzino večkrat na izlete, sprehode, eksurzije itd.,  da bo spoznala da ni vse knjiga ter da je zivljenje zunaj in tam je dosti lepše kot samo v sobi, knjiga, internet, in brez socialnega zivljenja. Če je neboš naučila poslušat, discipline (kje je oče), potem bo imela velike tezave ko bo odrasla. Na ljudeh ki jih poznam in so bili po domače razvajeni, se pravi so bili razcartani zmeraj so imeli vse, odnos do ljudi slab, sedaj pa ko so odrasli so na dnu finančno, mentalno, psihično. Ne vsi ali velika večina.

tudi jaz imam 15 letno perfekcionistko in lahko povem, da se soočamo z velikiki tržavami z nezadovoljstvom ocen nižjih od 5ke. Predlagam, da čimprej poiščete psihoterapevtsko pomoč saj se vse skupaj lahko zavleče ne le do paihičnih težav ampak celo do prehranskih motenj. Srečno

Ce je lepa slank z dobrimi joski jo usmerite na fakulteto kjer bo nasla bogatega moza.

Ce je grda mozoljasta in zaspehana pa jo obvezno usmerit v poklic kjer bo lahko dovolj zasluzila da bo poskrbela zase.

Menjamnza sina, ki ga je treba na kolenih prosit in podkupovat , da se gre ucit, v soli dvojke in trojke. To vam bo sproscujoce 😁

jz sm jima reku naj kdaj namerno pišeta šus. pa da vesta da piflaraj nkamar ne vod in da je pomembno zgolj pravo znanje. tko da čim prej dejansko zastopta da 5 še ne pomen da sta vso pamet sveta pojedla.

Imamo enih par pridnih punčk tukaj v proizvodnji. Babe s triletnimi šolami jih scat vozijo.

Za uspeh potrebuješ zraven znanja še tisto NEKAJ, kar te žene naprej in navzgor in ali pa dober pedigre (prirojen ali priporočen), ki ti omogoči začetni zalet.

Pridne punčke ponvadi pristanejo v najboljšem primeru na srednje plačanih delovnih mestih, kjer jih vsi bolj ali manj izkoriščajo dokler ne izgorijo.

Glejte, da jo boste vpeljali v pravo družbo, da jo boste dobro poročili 😉

vprašaj se zakaj punca misli, da je nekaj vredna samo, če so njene ocene super…

Prav je, da se ti sprožajo alarmi, potencialno je tole lahko precej nevarna situacija.

“Been there, done that”, žal, to je na momente pekel, tudi mene potem potegnilo v anoreksijo potem v gimn, pa sport, vse je laufalo na polno, vojaski rezim domala.

Sem bila hb toliko zaj…do sebe, da sem jo premagala, čeprav mi je osebna zdravnica ze napisala napotnico za psihologa. Sama, se vem ne kako pravzaprav. No, zdaj vem.. z veliko brskanja po sebi, dvogim samozavesti, mnenje drugih sem se morala naucit odlozit, ipd…

No, zdaj imam hcer, ki ji dol visi in neskoncno sem srecna, da je tako. Se uci min. Za 4 in 5, hkrati pa pocne 100 stvari, ki jo zaninajo. Res lepo jo je gledat, kako odrasca mirno in uziva.

Skratka, preusmeri fokus s sole na druge stvari v zivljenju, takemu otroku lahko ze eno vprasanje o soli, ki je slisati zaskrbljeno iz tvojih ust, sprozi val dodatne tesnobe…v smislu, da napacno razbere, da te skrbi, da zelis max. Uspeh…pa ti sploh ves ne, da si kaj takega izrekla.

Pogovarjajte se o uspesnih ljudeh, drugace uspesnih, ne cisto po usu, ki so uspeli tudi brez formalne izobrazbe na dolocenem podorcju, razvili posel iz hobija…to so zgodbe zanjo.

Da vidi, da sola ni vse in ne nujno pot v uspesno profesionalno odraslo zivljenje. Treba si je upat in predvsem ne odnehat, to so bolj prave usmeritve. Zdaj, eni imamo tega v sebi vec,drugi se moramo tega se naucit. vse je ok.

Saj bo, je pa proces, cez noc rezultatov ne bo, ampak vsak vlozek v otroka se povrne, nic se ni zamujenega. Samo ob strani ji stoj. Ampak ne glej je zaskrbljeno, ker potem bo se bolj stisnila s solo, ker to je edino kar zna.

Bodi sproscena, pocnita kaj prijetnega skupaj, cetudi sta tiho in bereta, saj vedno tudi ni cas za neke globoke pogovore. Saj bos vedela, imas obcutek zanjo, se vidi.

Vama zelim, da se vse dobro iztece.

Ko bo pa šolo končala in ne bo dobila službe se bo pa tepla po glavi, zakaj se je toliko učila. Razen, če že ima vnaprej določeno, kje bo zaposlena.

Na gimnaziji bodo te petke postale trojke, posebej če se za petko mora veliko učit. V OŠ res brihtni otroci zdelujejo z odličnim čisto brez učenja. Samo s poslušanjem pri pouku, naloge naredijo že med poukom. Tisti, ki se morajo učit za petico več kot uro doma, so taki, ki bodo na gimnaziji imeli trojke in dvojke. Zagotovo.

Torej bo na gimnaziji morala biti zadovoljna s trojkami in štiricami. Se bo že navadila, brez skrbi.

Imam eno takšno doma. Zelo introvertirana, vedno je iskala potrditev v ocenah, tekmovanjih,… našla svoj svet v knjigah. Skrbelo me je kako se bo znašla, a se je. Tudi s pomočjo psihoterapevtke, ki ji je pomagala pri premagovanju strahu.

Danes zaključuje študij medicine, našla je svojo pot, še vedno se trudi za ocene, a se vidi da uživa v študiju, delu z bolniki,…

Včasih na koncu starši ugotovimo, da je naš strah odveč in da je dovolj, da jim preprosto samo stojimo ob strani.

No, moja 13 letna deklica je že dve leti nazaj pričela kazati takšna nagnjenja.  Povedala sem ji, da je vseeno, kakšne ocene ima, da je krasen otrok in da ji bo ne glede na ocene uspelo, da bo dosegla željeno izobrazbo in da bo zadovoljna v življenju.

Teži k popolnosti. Riše čudovito, zvezke ima popolne- prepisuje jih po šoli. Ko travmira s šolo, ji rečem, da jo bom potolažila, če bo slaba ocena in da se mora navaditi tudi na trojke, dvojke in cveke, ki jih bo dobila v srednji šoli. Potem se orereka z mano, da jih ne bo 😉

Povedala sem ji, da sem v 6. razredu dobila prvo dvojko, pa me ni pobralo:) Nhen očka pa je ponavljal letnik in doštudiral ob delu. Izobrazba ni vse, nas ne določa, kaj smo.  Marsikatera frizerka ali vodovodar zasluži bolje kot jaz, pa imam nadpovprečno plačo. Prejšnji teden je dobila trojko. Menda se je jokala. Sem jo potolažila in jo vprašala, kaj bi jo razveselilo. Pa malo jo pohecam. Ne sprašujem je šolske snovi oziroma le izjemoma in ji povem, da je v mojih očeh brez petic odlična hčerka, popolna. Povem ji, da je pomembno, da ima člivek dobro srce, da je spoštljiv, da se imamo radi, da zdravo hemo in se gibamo na zraku,.. Spodbujam šport 2x tedensko, branje knjig, spanje pri prijateljicah, domača opravila, skrb za hišnega ljubljenčka, kino in šoping s prijateljicami, za vikend gremo v hribe ali k starim staršem tudi, če se želi ućiti, itd.. Ko smo hoteli iti za nekaj dni na počitnice med šolo, se je uprla, da ne gre zaradi šole. K sreči ima še dva sorojenca, ki vse skupaj malo nevtralizirata in sta jo prepričala, da naj ne bo nora, ker je smučanje res bolje kot sedeti v šoli.

Je deklica, pri kateri sem malo bolj pozorna, če dovolj je, kaj gleda po youtubu, da ne bi zapadla v kakšne diete .. . Letos ima kar veliko štiric, tako da je vse v redu;)

Ko mi razlaga, kakšne ocene želi na koncu leta, jo malo vprašam, zakaj si želi petice. Pogovarjamo se.O mnogih stvareh.  Povem ji, da je bistveno, da v šoli posluša, dela naloge sproti, malo ponovi snov, potem pa je doma čas za hišna opravika, prosti čas in hobije. Zelo vzpodbujam zlaganje perila, kjer lahko pri iskanju parov nogavic v popolnost izživi svoj perfekcionizem;) Če prepustim sinu zlaganje perila, smo vsi brez oblek in v moji omari se znajde kup moških spodnjih majc in dekliških spodnjic. Vsak ima svoje talente in področje, kjer lahko zablesti.

Pogovarjajte se, opazite jo, povejte ji, da v vaši družini ocene ne štejejo kaj dosti, vprašajte jo, kako bi si želela, da jo obravnavate, da bi čutila, da je v vaših očeh dovolj dobra. Ne postavljajte sodb in ocen v stilu: Štirica je dovolj! Ne hvalite se pred starimi starši z ocenami. Ocenam be dajajte vrednosti.

Pogovori naj potekajo v obliki vprašanj.

Npr. A bi bila zadovoljna s štirico? Kaj lepega je bili danes v šoli? A se je zgodila v šoli kakßna slaba stvar?  Zakaj misliš, da ti petice toliko pomenijo? Ali se rada primerjaš s sošolkami? Kako se počuti sošolka, ki ima učno pomoč? A misliš, da ona ne bo uspešna in zadovoljna v življenju? A ne bo bogata? A se ti zdi pomembno, da si pogat v žiljbennu? A če si bogat, si srečen? A če imaš nizko plačo si pa nesrečen?

Ko začne težiti s šolo, ne bodite oreveč zainteresirani. Preusmerite pogovor v domača opravila, realne stvari, ki jih je treba narediti doma in jo za to pohvalite enako kot za petice.. Pogovarjajte se o tem, da je treba zmanjšati odpadno plastiko, ali kaj pidobnega ..

Vse bo v redu, če bo z vami v redu;))