Pozdravljeni.

Tema bolj spada v kakšno drugo rubriko/forum, ampak gledam, da se v drugih forumih na tej strani zelo malo dogaja. Že na začetku lepo prosim brez obsojanja in nesramnih odgovorov.

Z možem imava 12-letno hčerko, smo urejena in čisto normalna družina. Doma imamo mir, se razumemo in imamo radi. Hčerko sicer že mečejo hormoni, tako da tipičnim najstniškim težavam se težko izognemo, ampak generalno gledano mislim, da dobro vozimo.

Hči je na pogled povsem normalna punca, v ničemer ne izstopa. Je luštna, vitka, nadarjena za šport, hodi na plesne, je prijazna in v glavnem nekonfliktna, ima tudi lepe ocene. Učitelji nikoli o njej ne povedo nič slabega, vse ok, prijazna, olikana, vljudna. Ima pa problem, ker se v razredu počuti osamljeno. V razredu je 11 punc, že to je problem, ker so neparno število in ko se je treba dati v pare, vedno ena ostane sama. V parih sedijo v razredih, najhuje pa je, ko gredo na izlet in potem se včasih zgodi, da na busu sedi sama. V razredu je skupina 6 deklic, s katerimi hči nima nobenih problemov, ampak nikakor ne sodi mednje. To so punce, ki jim ni mar za šolo in ocene, prihajajo iz bolj ali manj neurejenih domov, doma so priča neprimernemu vedenju staršev, imajo preveč svobode, lutajo po mestu same, ker staršem ni prav dosti mar zanje, na pametnih telefonih spremljajo neprimerne vsebine, kar dodatno vpliva na vedenje itd. Se tudi kregajo, govorijo slabeo ena o drugi, potem se pobotajo in objemajo, skratka ena sama drama. Niso slabe punce, ampak moja hči s takimi nimam nič skupnega, ne paše mednje, torej ta skupina odpade. Potem pa ostane še 5 punc, kjer je problem, ker so neparno število. Dve od teh sta zelo povezani, vedno sedita skupaj in se tudi izven šole veliko družita, sta kao najboljši prijateljici. S tem, da ena od njiju vsake toliko “spelje” družbo kakšni drugi, ker ima to moč (glavna zvezda v razredu, same petke, samozavest na višku itd.), ampak v glavnem pa se moja hči znajde med zadnjima dvema, torej v nesrečnem trikotniku, kjer je ena vedno “tretje kolo”. Lahko bi sicer bilo vse ok, če se ena od teh ne bi zelo agresivno grebla za pozornost tretje, ki je zelo pasivna in se ne bi rada nobeni zamerila, torej ne moji hčeri in ne oni drugi, ki je na mojo hčerko prav bolestno ljubosumna. Najbolje je, ko ena od teh v šoli treh manjka. Ko je ta, za katero se dve grebeta, manjkala, sta se moja hči in ona druga, ki je sicer na mojo ljubosumna, zelo lepo povezali. Celo zmenili sta se, da ne bosta več ena na drugo ljubosumni, ko pride tretja nazaj v šolo. Ampak, ko so bile spet vse tri v šoli, je ona druga po par dneh pozabila na obljube in dogovore z mojo hčerko.

Ker vedno ena trpi in je odrinjena, sem poklicala obe mami (vse tri mame se dobro poznamo) in predlagala, da se dobimo eno popoldne s hčerkami in poskusimo našim puncam pomagati s pogovorom, da bi deklice dojele, da so tudi vse tri skupaj lahko dobre prijateljice, in to brez, da se eno vedno izloči. Pa moram reči, da ni bilo nekega hudega interesa. Mislim, da po tihem njima paše, da je tako. Mami te pasivne deklice je vseeno, njena itak nikoli ne bo zapuščena in sama, ker se dve borita zanjo. Mama one druge pa po mojem po tihem navija, da bo njena močnejša od moje in da si bo že izborila svoje. Grebe se pa tako zelo, da je cel prvi teden šole, ko so se morali pri vseh predmetih posedeti, dobesedno laufala od razreda do razreda in se drla na ono tretjo, da bosta sedeli skupaj. Vedno ji ni uspelo sicer, ampak moja hči pravi, da se ji to zdi vse skupaj zelo naporno.

Jaz se s svojo hčerko veliko pogovarjam in opažam zadnje čase, da se zelo zrelo izraža in zelo dobro razume, kaj se dogaja okoli nje, zakaj se nekdo obnaša, kot se ipd. Enostavno se ji zdi prenaporno in preveč neumno, da bi se borila za prijateljico, ki nima noben hrbtenice, da bi izrazila svoje mnenje. Ta tretja “pasivna” namreč samo skomiga z rameni, nima neke samozavesti, da bi povedala, kaj ona hoče in s kom bi ona bila raje prijateljica. Lani sta sicer bili bolj povezani, ker je ona tretja bila res zelo nesramna včasih do obeh, leto pa je ona malo obrnila taktiko in se je tehtnica malo prevesila proti sredini. S to “pasivno” sicer hodita skupaj na plesne 2x tedensko in tudi med poletnimi počitnicami sta se kar nekaj krat obiskali, a ko sta prišli v šolo, je ona tretja zmešala vse štrene. Menda je prvi teden pri vsaki uri že predčasno začela metati stvari v torbo (enkrat jo je ena učiteljica celo skregala zaradi tega), da se je čimprej zapodila iz razreda proti drugemu razredu, da je ja prišla pravočasno, da je dobila prosto mizo za dve in poskušala na vse načine, da bi sedela z ono. In ko ji je kdaj uspelo, se je moji hčerki prav hinavsko posmehovala. Vem, da hči o tem ne laže, ker jo prav posnema, kako ona to počne. Nesramno in zlobno. Takoj, ko one “pasivne” ni bilo v šoli cel teden, pa je obrnila ploščo in hotela biti z mojo hčerko prijateljica. Ker je moja pametna, jo je vprašala, zakaj se grdo obnaša do nje, ko so vse tri. In zaupala ji je, da se boji biti sama, torej ima isti problem kot moja. Zmenili sta se, da bosta odslej, ko pride tretja nazaj, vse tri ok, ampak je splavalo po vodi. To se sicer zgodi več krat na leto tako.

Skratka, moja hči je vedno bolj žalostna in pravi, da ji je težko biti v razredu tako zelo sama. Zdaj so že punce iz paralelke opazile, da je sama in jo včasih povabijo v družbo, če je prilika. Ena ji je celo rekla, da očitno nima sreče v svojem razredu, torej drugi vidijo, da z njo ni nič narobe, ampak pač ima smolo.

Meni in možu se dobesedno srce para, ker veva, da sicer izven šole nima težav z odnosi, je komunikativna, izjemno vljudna in prijazna do vseh (veliko pohval dobiva od zelo različnih ljudi, tudi učitelji pravijo isto). Imamo sosede, same družine, razume se tako z mlajšimi, kot s starejšimi otroki. Je pa res, da nima ene sovrstnice, s katero bi bili res dobri prijateljici, večina okoli nas so vsi mlajši. Če smo kdaj bili na dopustu nekje, kjer je bila prilika za najti družbo, si je ona vedno našla družbo kakšnega otroka ali več njih. Pa včasih niso govorili slovensko, ampak to ni bila ovira. Tudi z možem sva družabna, vesela in komunikativna človeka, imamo prijatelje, ljudje nas imajo radi. Seveda ne vsi, ker je to nemogoče in ker se ne trudimo biti vmes všečni, ampak s tistimi, s katerimi nam je prijetno.

Skratka, če se je kdo sploh prebil skozi to moje pisanje, bi bila vesela, če ima kdo idejo, kako hčerki pomagati.

V obupu si sem ji dala že nekaj nasvetov, na katere nisem ponosna, ampak kot včasih pravijo, v sili še hudič muhe žre. Nisem ponosna na to, ampak sem ji že tudi rekla, da če se tista njena “nasprotnica” tako grebe za to, s katero bi ona rada bila prijateljica, naj bo pač ona močnejša in se še bolj potrudi. Naj gleda, da jo bo prva vprašala, če bosta skupaj sedeli ipd. (v razredu, na busu, ko gredo na izlet ipd.). Ampak potem mi hči reče, da se ji to zdi neumno in prenaporno. Seveda ima prav, saj jaz to vem, ampak …

Ima kdo kaj več izkušenj ali idejo, kako pomagati otroku v taki situaciji?

Pa lepo prosim brez obsojanja. Hvala.

tudi fantje so družba

Mogoče je kakšna možnost, da bi šla vajina hči res v paralelko.Pojdite k šolski svetovalni delavki.Pa še to: imam dva sinova in povem, da med fanti nikoli ni bilo takih odnosov.Med deklicami pa so.Začne se pa že v vrtcu! Pojdi stran, ti se pa že ne boš z nami igrala….V glavnem: takoj v šolo k svetovalni.Upam, da uredite zadevo.Naj gre hči v drugo paralelko.Srečno!

Še enkrat: Takoj po počitnicah pokličite šolsko svetovalno delavko.Prosite za dan in uro za posvet.Tam ji povejte in vse skupaj utemeljite, da ti odnosi, kjer se vaša hči ne počuti dobro, vplivajo tudi na njen odnos do šole in da ji je težko, ker se v tem razredu ne počuti dobro.Sicer pa: Je hči tudi ZA, da bi zamenjala razred?

Ne vem, meni se zdi, da delaš iz muhe slona in to prenašaš še na hčerko. Namesto da jo siliš da se grebe za pozornost sošolke, jo nauči, da je sama s sabo zadovoljna in sama sebi dovolj. Ostalo bo že prišlo, če ne v šolskem okolju pa izven njega, če ne v osnovni pa srednji šoli. V vsakem primeru izsiljena prijateljstva niso nič vredna. S takim pristopom ji sporočaš, da je OK da svoje želje in občutke potlači, samo da bo sprejeta. To je recept za težave tudi kasneje, ko bo iskala partnerja (za vsako ceno?).

Pa ne misliti, da ne razumem, da je težko tako njej kot tebi. Imam trinajstletnico, ki je zelo introvertirana. Lani je končno našla družbo, ki pa jo je letos na zelo grd način izločila (ker se ni bila za vsako ceno podrediti najmočnejši v skipini). Tudi ni redkost, da na avtobusu sedi sama.

Sin je še na slabšem – je asperger, ki je odraslim izredno simpatičen, vrstnikom pa čuden. Do sedaj še ni imel pravega prijatelja.

Žalostna mama, to je pravilo pri puncah v razredu. Vedno neka drama, vedno neka borba med njimi. Vem, o čem govorim, imam dva sinova in dve hčeri. Pri sinovih nikoli nobenih težav, pri puncah pa non stop. Tako kot praviš, starejša hči je imela tudi tri “prijateljice”, ki so se pa ves čas med seboj dajale. Dve proti tretji, potem drugi dve proti eni, potem je ena odmanjkala, pa sta dve bili najboljši prijateljici, pa je una spet prišla, pa prepir. Tudi starši smo se dobili, ampak to nič ne pomaga, one imajo med seboj neko svojo dinamiko, neke svoje interese. Dokler ni resnično šikaniranje, pa da se spravljajo na tvojo hčero z grdimi besedami in dejanji, nimaš kaj.

Da bi jo premestili v paralelko, ker se pač ne razume z dekleti, nihče ji pa dejansko nič noče? Dvomim, da vas bodo uslišali na šoli. Če vam ugodijo, jih lahko zasujejo z zahtevami po menjavah oddelkov, ker ima nekdo v paralelki več prijateljev itd. Po drugi strani ti tudi nič ne garantira, da pa jo bodo une v paralelki sprejele. Lahko zdaj tako govorijo, ko ni pri njih, če pa bi bila, pa veliko vprašanje.

Saj to je vedno bilo med puncami v šoli, samo da se nekoč starši v to niso vmešavali. Pa tudi ni treba, da ti “srce krvavi”, če je pač malo bolj osamljena v šoli. Ni konec sveta. Konec koncev je tam zaradi učenja. Dokler je ne šikanirajo in jo pustijo pri miru… Pa tudi kak fant je lahko dober prijatelj konec koncev. Ali pa si najde prijateljice v paralelki in je z njimi med odmori. Med poukom naj pa itak sledi pouku, ne rabi nobene prijateljice tam, da z njo čveka. Če bo šla na gimnazijo, bo tam verjetno čisto drugačna scena, torej potrpeti do takrat. Jaz se namesto nje ne bi nič silila in se “borila” za neko sošolko. Ko jo šljivi, če noče biti z menoj, naj ne bo. Malo naj dela na samozavesti, predela, da drugih ne more spremeniti, pač pa samo sebe.

Pri nas imajo večino razredov klopi v otoke ali v U.

A k onima 2ema pa ne bi šla?

Pusti hčerki otroštvo in mladost. Ne moreš ji ti vse urejati.

Nism vsega brala, je preveč, pa vseen.

Ti matr no, pa sej to je punca 12 let stara noooo, obnašaš se pa kot da bi bla 3 leta. A jo boš cel lajf neki reševala? Se bodo že same zmenle, drugač so pa v razredu tud fantje, ane? Kaj mislš, da v SŠ pa ni skupin? Jo boš tud takrat TI reševala.

Pa da o teh bv stvareh govoriš drugim staršem, še slabš ji boš nardila.

A nisi zdej en dan glih ti pisala, kako ima njena sošolka že fanta….? Sm misla neki komentirat, pa sm se raj vzdržala.

Dej pust punco, se bodo že same zmenle.

Če se nihče ne norčuje iz nje in jo ne šikanira, potem se jaz v to ne bi vmešavala. In vem kaj govorim, je bilo pri moji hčeri enako, sicer v nižjih razredih. Ne moremo biti njihovih bitk, sami si morajo najti svoje mesto v tem svetu. Kaj pa boš naredila, ko ji bo en fant všeč, ona pa njemu ne in ti bo enako “krvavelo srce” zanjo?

Jaz moji 12 letni introveniranki recem “pusti ju same saj se bota spricake prej kot slej”.

Jaz bi ji svetovala naj se druzi in s prvo dvojico in z drugo.

Na avtobusu pa moja najraje sedi sama- sploh na kakih 14urnih relacijah s klubom, ker se lahko razkomoti in spi 🙂

To v našem razredu ne pride v poštev. Noben fant se ne druži z nobeno punco. Enim je nerodno, večina pa pač nočejo, ker ji je nerodno. Če bi na busu na izletu sedela skupaj ena punca in en fant, bi doživela s strani drugih otrok taki posmeh, da škoda besed. Fantje v hčerinem razredu so skoraj vsi zelo problematični ali pa potegnejo za sabo še tiste, ki sicer ne bi bili, ampak če hočejo biti sprejeti med “frajerje”, pač morajo ponavljati in sodelovati pri bedarijah. Nekateri imajo razne razgovore v svetovalni službi, tudi skupaj s starši, ampak brez vidnega uspeha. Potem so pa še oni drugi v manjšini, ki nočejo izstopati, ker so že tako šibkejšega karakterja in se ne znajo braniti. Tudi med fanti se kakšen počuti osamljen in izločen, ker pač noče spadati v nobeno skrajnost.

TAkole: najprej bi jo jaz fejst objela in ji rekla, da bo tudi to minilo. Povej ji, da bo OŠ hitro mimo in da pridejo v srednji šoli novi ljudje. Probajta najti zanimive cilje, kakšne plesne v pop času, da ne bo odvisna od teh sošolk. To je zelo hudo, da te izločijo in da si sam. Še odraslemu je hudo. Nekaj na silo skup vlečt je brez veze. Pogovor, pogovor, pogovor in dodatne aktivnosti. Pa ne prosi ljudi da se druzijo s tabo..

Najdita druge rešitve. Kaksne knjige, knjiznica, malo okrepiti samozavest, se več smejati, se posvetiti šoli in popoldanskim aktivnostim: kuhanje doma, branje knjig, ustvarjanje.

Reči ji, da bo minilo…

Hm. A to ti je tvoja hči razložila vse v detajle in zdaj čutiš, da moraš to reševati? Se mi zdi, da ona rabi pogovor, da pove kaj se dogaja in jo poslušaš. Ne moreš pa siliti drugih, da se z nekom družijo, če jim ni do tega. Od nekdaj obstajamo introverti. Vprašaj se, kaj išče tvoja hči pri drugih, kar ne najde pri/v sebi. A deluje nesamozavestna? Zakaj? Kateri vzorci jo bremzajo, da čaka na druge, da jo bodo “rešili”? Stoj za svojim otrokom in ga vzpodbujaj, ne pa vse namesto njega reševat. Saj cilj je, da bo samostojna, ne pa vsepovsod iskala podporo in “reševalca”, a ne? Ji lahko pri tem pomagata vidva z možem? Zakaj ne, če ne?

Razumem. Zna biti uničujoče za otroško psiho in tudi izgubi zaupanje v ljudi in zagreni otroštvo.  Jaz bi rekla, da jo vpiši na nek ekipni šport, ne individualni kot je npr. tenis, kjer morajo otroci sodelovati, npr. deliti žogo…., plesati..kjer bo lahko ustvarila normalne socialne stike in zaživela.

Ne glede na to, kaj ti drugi tukaj pišejo, situacija ni normalna in vzgojna – v šoli bi morali spodbujati all inclusiveness.

Menjava paralelke se mi zdi skrajna opcija in riziko, da tam ne bo bolje, ker so tam že 7 let punce poparčkane, kakor so. Katera pa ni, pa niti ne kaže interesa. V tistem razredu v paralelki, kjer ima moja hči nekaj punc, s katerimi se kdaj rada pogovarja, ko je pač prilika, tudi ni vse idealno. Tam  je namreč ena, s katero sta bili dolgo časa zelo dobri prijateljici (bili sta v vrtcu skupaj), posledično smo se zbližali tudi starši, ampak je ona punca naredila enkrat tako bedarijo, da smo morali prekiniti druženje in stike. Fotografijo z mojo hčerko (pri nas je enkrat naredila selfi) je namreč oskrunila (na obraz moje hčerke napisala grde stvari in ga počečkala) ter pošiljala po Viberju dalje drugi sošolki. K sreči me je mama tiste tretje deklice opozorila, da se je zadeva končala pravočasno, preden bi tista grda fotografija dosegla bog ve koliko otrok, ampak žal ne upam tvegati, da jo dam v tisti razred, da bi se spet zbližala s tisto. Tista se namreč na vsak način tudi prikupiti eni deklici, ki pa je noče. Potem ima kakšno drugo za rezervo (kot je zgleda imela mojo hčerko) in ko ima priliko, to “rezervo” v pričo one ponižuje, da bi se prikupila oni, ki jo hoče… take bolne igrice, da bruhaš.

Dober nasvet ene od komentatork, da naj ne bo šola njen cel svet. Naj prijateljice dobi tudi kje drugje, ne samo v šoli. Tako se bo družila z različnim profilom ljudi.  se strinjam, da je smotano, ko mora sedeti sama, ampak lej malo bolj oster način grajenja osebnosti in karakterja. Super je, da ji poveš kaj vse ceniš pri njej in da ni  z njo nič narobe. Bo že našla svoje ljudi.

Poznam iz lastnih izkušenj introverta imaš kot mi . Tudi naša pridna mirna doma vse okej vse se zmenimo pri hiši ni alkohola ali kreganja ima vse kar ji srce poželi . Je pa umetniška duša rada riše zelo težko naveže stik z nepoznanimi je pa hkrati vesela , če jo drugi učenci pohvalijo in začnejo pogovor . Sedaj v srednji ji je lažje , ker je med samimi dekleti v razredu so samo trije fanti od 27 učencev . Upajmo , da bo zadeva izzvenela , ko bo šla puberteta mimo .

samo še to bi dodala, skupaj hodi na plesne z eno od sošolk. Morda bosta pa ostali prijateljici tudi po zaključku osnovne šole, to pa tudi ni slabo. Spoznava svoje meje in meje drugih, na koga lahko računa, kdo je hinavski. Nič slabega, dobra šola za nadaljne življenje. Verjamem pa,da ti je boleče gledat njene growing pains.

Nekatere stvari morajo otroci med seboj rešiti sami. Tako je bilo in bo. Misliš, da se zdajšnje starejše generacije v mladosti  nismo ravsali med sabo? Pa še kako! A da bi starši namesto nas reševali nesporazume – ne, niti slučajno ne! Dovolj je, da mala ve, da jo razumeš. Ne dovoli, da se bo prilepila nate, češ, mama bo vse rešila. Tudi ko bo na faksu ali že v službi?

Vse to smo naredili in delamo, vse našteto. Hodi na plesne, sicer tja hodi z eno od teh dveh sošolk in tam je vse ok, ker ko sta sami, sta super. Tudi doma ima dovolj pozornosti in ljubezni. Ampak še dve leti in pol poslušati, kako je hudo biti v razredu sam, je srce parajoče. Zame je dve leti in pol nič, bo hitro šlo mimo, zanjo je to cela večnost.

….čez kakšno leto je punce ne bojo zanimale več, samo še fantje In misli ji bojo vse bolj uhajala na to, kako bi sem čim prej dala dol…..

Pri nas v razdredu tavečje je sicer 12 punc. 4 se druzijo med sabo. Potem imamo peto, ki se hoče po vsej sili družiti s temi štirimi. Sicer jim starši govorimo, da jo naj sprejememo, več kot vas bo bolj bo veselo pa kaj, ko dobim nazaj povratno informacijo: ” samo se joče, samo teži, samo bi komandirala, me se nekaj zmenimo, da se bomo igrale, pa potem ona hoče nekaj drugega potem pa je užaljena in se gre jokat in potem nas učiteljica krega in bla bla bla bla bla…”

Kot mati treh hčerk, sem že hitro se naučila, da zadeve niso vedno čisto takšne, kot nam jih otroci prikažejo in da se nima smisla vtikovat v otroške zadeve.

Najbolj vplivajo pa na hčere in se vtikujejo vanje matere, ki imajo edinko.

A imaš samo enega otroka? _Službo 10ur? A kosilo in vrt ima babica prek? Nekam dosti veš o dogajanijih in tračih v razredu, paralelki in nasplošno o šoli  – o to ti tamala trača doma? Ni čudno, da ni nekaj priljubljena med sošolkami….

Pišeš, da hodi na plesne vaje. S sošolko iz razreda.

Gre se za to, da naveže stike z drugimi otroci, ne samo tistimi iz razreda.