Šentjanževka je naravni antidepresiv, znanstveno potrjeno.
Se tega, seveda z omejitvijo, jemlješ in pavza, jemlješ in zopet pavza, nihče ne poslužuje? Ste vsaj poskusile?
Seveda, v času, ko sintetičnih še ne jemljete?
Ima še druge koristne lastnosti, poleg zdravljenja depresivnosti.
Za pomirjenje so pa še druge naravne rastline,učinkovite in brez stranskih učinkov,
Pasijonka, izvlečki, ter konopljini produkti- čaj, kapljice itn. Tudi ti ne zasvojijo, pa še zdravijo marsikaj.

Zdravijo in pomirjajo, preverjeno, tudi, povsem zopet naravni, makro in mikro minerali: magnezijev klorid, bor v boraksu, žveplo v MSMju, jod v lugolovi raztopini.
Dokler se tega ne poslužujemo, ne moremo niti približno vedeti, ne verjeti, kako dobrodejno delujejo na nas, fizično in psihično.
Uravnavajo hormone, ki so vir vsega, tudi delovanja naših možganov.
Delujejo namreč sinergistično, drug na drugega. To je pogoj!
Poleg ustreznih vitaminov seveda. D3, B kompleks.
1 jajce vsebuje skoraj vse, kar potrebujemo.
Zatem vodna kreša, preverite jo!

Danes berem o portulaku- na vrtu ga imamo za plevel!

Ljudje, marsikomu bi se že zdavnaj zmešalo, če bi čakal na psihiatra in na njihove sintetične naftne droge.
Naše telo in možgani potrebujejo našo zdravo kmečko pamet.
Kar pomeni inteligenco! In korajžo!

DAJTE ZAUPATI SEBI!

Priporocam vedenjsko kognitivno terapijo, ki je eden najbolj ucinkovitih pristopov pri razlicnih oblikah anksioznosti.

Še en tukaj z enakim problemom.
Ko me malo zaboli glava, konec je, če si malo nategnem kako mišico, konec je, ker bo roka ziher odmrla…Če me ne začne boleti isti dan, ko se recimo kam vdarim in komaj naslednji dan zaboli, to več ni povezano z tistim udarcem včeraj, ampak je sveže in od kr nekod prišlo in je ziher piz***arija.
Enostavno probam odmisliti in se zaposliti…ali se malo vležem in grem v svoj “happy place.”
Dobil AD, ampak jih raje ne jem. Jih imam zgolj za opomin kam me bo pot peljala, če tega ne rešim. Raje vzamem persene, ki so naravni, pa čeprav je zgolj placebo glede tega, pomiri pa me le malo.

Brat mi je umrl zaradi možganskega tumorja in od takrat me je groza, da se zgodi tudi meni. Najbolj me je groza, da oslepim. Včasih me je celo strah zaspati in zapreti oči. Vem, da je neumno, ampak jaz zelo trpim. Imam tudi antidepresiv, jemljem minim.dozo. Teh misli ne morem odmisliti, ker se mi stalno vsiljujejo.
Vsake zdr.težave me vržejo iz tira, boli me trebuh in že mislim, da imam raka.
Navzven sem družabna, komunikativna in nasmejana, nihče si ne predstavlja, kaj jaz doživljam.

Jaz sem pa najprej zares hudo zbolela. Tisti občutek, ko ti povejo… potem sem se za sili spravila k sebi in sedaj imam hudo hudo hipohondrijo. Bolezen mi je zlomila tisto navidezno varnost, da se mi ne more nič zgoditi….

Ja potem pa predlagam CBD smolo. Ne samo, da ti je ravno za vse, celo res pomaga proti raku. Dve muhi na en mah. Tudi jaz imam en kup fobij in anksioznih motenj, tele pa na srečo še ne 🙂

Odličen odgovor, izhajaj iz tega. EFT pomaga, pa čeprav za kratek čas. Pomaga, ko delaš, pomaga mesec, dva, tri, pol leta, … kakor kje in kakor komu. Delaš, ko čutiš, da te je pričelo srkati nazaj. Saj tudi AD ne nehaš jemati po enem ali dveh tednih, ko čutiš, da popušča. Če postane terapija redni trening misli, ni hudiča, da se ne bi prej kot slej človek pobral. Nekako si mislim, da bi lahko vse skupaj izviralo iz strahu pred umrljivostjo. Morda je potrebno delati na tem, da ko umremo, nas ni več in nas ne boli, da nas ni več. Za mrtve žalujejo živi, samim nam ni treba. Enostavno bi se človek moral naučiti sprejeti sam pri sebi, da smo na tem svetu na posojo, da nekaj doživimo. Bolezni so del te poti, ki nam je namenjena in ja, če zbolimo, bomo pač umrli bolni. V čem je problem? Česa bi vas moralo biti strah? Nihče ne bo ostal na tem svetu, vsi gremo prej kot slej. Morda si je potrebno dopovedovati, da do smrti, ki bo ko bo, želite doživeti še to in ono in tisto, morda je potrebno narediti načrt, kaj vse še hočete od sebe, dokler ste živi, ker UMRLI BOSTE, to je nedvomno…. Evo, končati šolo, ker ste odnehali, pričeti zbirati znamke, kar ste opusitili, izkoristiti vsak trenutek za romarske pohode ali se iztrošiti do zadnje moči pri hoji v hrib, narediti vsak dan dvajset km s kolesom, se naučiti pet novih jezikov,…. karkoli, kar imate občutek, da še morate pred odhodom.
Smešno se sliši, vendar človek bi se moral zavedati svoje umrljivosti in minljivosti na pozitiven način. Morda vam bo pa ravno to največja uteha pred strahom, da na smrt zbolite? Morda je čas, da nehate hranit strahove, ampak da jih zagrabite za rogove. Umrli boste, umrli bomo…. to je naravna pot.

Če se nikakor s tabo zgoraj nisem mogla strinjati, lahko recem za tale tvoj zadnji post samo respect! Res je, se mi zdi, da imamo vsi hipohondri v sebi zakoreninjen strah pred smrtjo. Ampak to je tako globoko notri, da se večino časa ne zavedaš! Kako vem, da je res? Vedno ampak res vedno se mi poslabša, ko slišim, da je nekdo zbolel, da je kdo umrl, da je bil nekdo celo večkrat pri zdravnikih, zdaj je pa umrl… Ali je kakšnega med vami strah tudi za svojce? Mene zadnje čase popada tudi to….

Odličen odgovor, izhajaj iz tega. EFT pomaga, pa čeprav za kratek čas. Pomaga, ko delaš, pomaga mesec, dva, tri, pol leta, … kakor kje in kakor komu. Delaš, ko čutiš, da te je pričelo srkati nazaj. Saj tudi AD ne nehaš jemati po enem ali dveh tednih, ko čutiš, da popušča. Če postane terapija redni trening misli, ni hudiča, da se ne bi prej kot slej človek pobral. Nekako si mislim, da bi lahko vse skupaj izviralo iz strahu pred umrljivostjo. Morda je potrebno delati na tem, da ko umremo, nas ni več in nas ne boli, da nas ni več. Za mrtve žalujejo živi, samim nam ni treba. Enostavno bi se človek moral naučiti sprejeti sam pri sebi, da smo na tem svetu na posojo, da nekaj doživimo. Bolezni so del te poti, ki nam je namenjena in ja, če zbolimo, bomo pač umrli bolni. V čem je problem? Česa bi vas moralo biti strah? Nihče ne bo ostal na tem svetu, vsi gremo prej kot slej. Morda si je potrebno dopovedovati, da do smrti, ki bo ko bo, želite doživeti še to in ono in tisto, morda je potrebno narediti načrt, kaj vse še hočete od sebe, dokler ste živi, ker UMRLI BOSTE, to je nedvomno…. Evo, končati šolo, ker ste odnehali, pričeti zbirati znamke, kar ste opusitili, izkoristiti vsak trenutek za romarske pohode ali se iztrošiti do zadnje moči pri hoji v hrib, narediti vsak dan dvajset km s kolesom, se naučiti pet novih jezikov,…. karkoli, kar imate občutek, da še morate pred odhodom.
Smešno se sliši, vendar človek bi se moral zavedati svoje umrljivosti in minljivosti na pozitiven način. Morda vam bo pa ravno to največja uteha pred strahom, da na smrt zbolite? Morda je čas, da nehate hranit strahove, ampak da jih zagrabite za rogove. Umrli boste, umrli bomo…. to je naravna pot.
[/quote]

verjamem, da je vzrok hipohondrije izključno strah pred smrtjo – minlivostjo in ti si napisala to zelo lepo, hvala.
Smrt nas ne obide, nikogar.

Verjetno bo pobrisano, vseeno link – Vaš link. Ljudje ljubi, pomagajte si, to mora biti grozljivo, da si iz dneva v dan obsojen na fobije, ki tako drastično vplivajo na kakovost življenja. Vem, da je tehnika pomagala nekaj ljudem premagati notranje stiske in zakoreninjene strahove. In če kje, tukaj res ni izgovor denar, postopek je vsakemu dosegljiv v udobju doma, vsak sam in zase. Sploh ne razumem nekoga, ki reče, da ne verjame, naredi pa sam nič ali zelo malo. Če ne verjamete v moč uma in misli, potem se vprašajte, zakaj se vam dogaja to kar se vem. Ker to je vaša notranja moč uma, le koristite ga napačno. Pretvorite lastne misli v pozitivne afirmacije z enako intenziteto, kot si ustvarjate negativne. Če boste začeli dan s pozitivnimi mislimi, če si boste dovoljevali misliti na lepe stvari, potem ne bo več prostora za slabe. Imate en post med gornjimi, gospa vam opisuje, katere rastline so koristne. Upoštevajte, ampak z močno vero, da vam pomaga, da imajo te rastline moč, da odplaknejo skrbi, bolezni in da lahko ozdravite. Ker staramo se vsi, vsi gremo skozi procese počasnega upadanja sposobnosti in zdravja, mnogi med nami smo že ali še bomo kritično zboleli, umirali bomo, tako od poškodb, starosti in od bolezni. Vprašajte se, zakaj se samo nekaj vam dogaja to na tako milo rečeno neprijeten način. Moč misli je neverjetna, zapomnite si, gore premika!

Danes popoldne sem slučajno nabrala šentjanževko. Ves čas mislim nanjo. Pa sem jo našla na enem zapuščenem in zaraščenem vrtu, kar sredi mesta…
Jutri jo bom skuhala en čajček. Menda se jo sme piti tri tedne in teden pavze.
Bom poročala, kakšen bo učinek.

Kdor pije antidepresive, ne sme piti čaja iz šentjanževke.

razmišljaj o zdravju in samo o svojem zdravju.
Malo se druži z mano, da se nalezeš moje filozofije. Sem 58, že ene 6 let nisem bila pri zdravniku, sicer pa menim, da sem popolnoma zdrava in se počutim zdravo in mislim biti zdrava še zelo dolgo. Ko bom v penziji, bom začela delati vaje za dolgoživost in Qi gong, zdaj nimam časa.
Če že imam kak simpom, si rečem, to ni nič, bo hitro minilo in bom spet popolnoma zdrava.
Večkrat na dan sama sebi spontano in navdušeno rečem, popolnoma in čudežno sem zdrava, prekipevam od zdravja, in podobno. Nič se ne silim, res sem navdušena nad svojim zdravjem. Ne zanimajo me bolezni, ne prebiram o boleznih, ne pogovarjam se o boleznih.
Danes je poslovni partner bil globoko začuden nad mojjimi leti mi je pripisal manj.
Pri delu skačem kot frkljica in mi mlajši rečejo v službi, da me občutijo enake njim.
Poišči si družbo enega takega in se navzemi njegovega odnosa do zdravja.

Prosim, napiši kaj več o tvojem življenjskem stilu. Kdaj in katere vaje delaš, na kaj še posebej paziš, kako se prehranjuješ, uporabljaš kakšne posebne tehnike? Kaj počneš proti stresu?
Verjamem, da se da s pozitivno naravnanostjo ohranjati vitalnost, ampak v praksi meni in še marsikomu ne gre. Ko berem, mi je vse jasno, a v praksi se mi zdi, da če bi se hotela držati vseh prišoročil, bi za to porabila cel dan.
Hvala ti v naprej.

Kdor pije antidepresive, ne sme piti čaja iz šentjanževke.
[/quote]

To je za vse, ki niso na AD ali bodo z njih presedlali.
Kdo ve, kako pripravljati ta čaj?

Meni pomaga edino to, da TAKOJ neham z googlanjem, pregledovanjem. Ko želim pregledati bulico in si jo optipati, tega preprosto ne storim. Rečem si saj bo vredu. Moram reči, da mi ne uspe vedno. Veliko sem brala o zdravstveni anksioznosti, naj bi nastala zaradi travme v otroštvu. Bodisi smrt bližnjega, bodisi direktne zlorabe, bodisi bolezni v otorštvu….Kaj menite o tem?

Jaz jo pa samo namažem z lugolovo raztopino in mirno počakam. Izgine. Tudi na najbolj čudnih in neprimernih krajih. Edino oči si še nisem mazala.
Izgine. Pojma nimam, kaj je bilo v njej. Me ne zanima.

Btw, je katera pila čaj šentjanževke? Kako ga pripravljate?
Občutki po njem?

S šenrjanževko previdno! Vem, da je ne smeš jemat, če jemlješ kontracepcijske tablete….

Ne jemljem ničesar, hb. Zanimajo me izkušnje vas, če jo kdo uporablja.
Za opekline je odlična, verjetno še za marsikaj.

Kaj pa kot antidepresiv, ima kdo kakršnekoli izkušnje z njo?
Bo treba forum šentjanževke ustanovit.