hej-Ho,Hej ho…
Iz dela
zdej gremo….lenuhi in zaspanci pa naj spat grejo..hehehehe
No tko,šihta je konc,ljubo doma,kdor ga ima….
Zdej pa invazija na cunje pa peglezen pa juhej gremo v pegleraj….!!1
Tko zej spet dopust do ponedeljka,potem pa delo in še enkrat torek delo…pol paaaa frej do 6 juhuhu….
kaj naj rečem preživela pester službeni dan,otrok je dosti,da naute mislil….tud bolne vlačijo,tko da gredo lahko v šoopinge in take stvarce…dober da nas majo..dobro…:)))
Kje pa ste vsi??””’
Jest tuki, pravkar neki pesnim za eno mojo
ljubo milo frendico, pa vmes čakam na
gospodarja, da ga “vlečem” na veselico, žurko
po naše, gor v njihovo delavnico, pol ga bom
najbrž tričetr noči čakala, da me pokliče, da ga
pridem iskat …….. ampak vseeno boljše to, kot
tisto lani, ko sem ga za roko držala pa v spalnico
peljala, ko ni vedel, kje se gor gre, tolk je bil odključen od tega realy life!
Drgač pa, po …… starem. Boljšga počutja sem, to ziher drži, de bi pa blo že čist tko, k’t mora bit, pa le še ni! Ampak, bomo pregurali tudi to noč, jutr pa bo ziher boljše! Žijo, muca moja, nak, muck muj! Tako pravi naša Nobči, anede!
Ne ne, čisto tako je, kot je bilo, samo da letos
ga ne pustim z njegovim avtom, ker ga je lani
samo bog obvaroval, ne pravijo zastonj unga:
bog varje pjanca …. no, mož je bil tisti večer tak,
da ne vem, če se mu ni cesta kar zglihala in je
šlo, koker je pač šlo gori v klanec. Letos pa sem
udarila po mizi in dejala: če boš šel, te bom peljala jaz, če te ne bom peljala jaz, pa ne boš šel. Zdaj si to lahko pri meni doma v živo zamisliš. In potem smo stali drug ob drugem, se gledali bolj tako srepo in neusmiljeno, kdo bo prej odnehal. Jaz nisem in ne bom. In tako ga peljem na žur, potem pa zaradi mene lahko počne kar hoče, baje bodo šli ob ene štirih zjutraj tudi v disco, bojo fantje ateja peljali pogledat, kje se kadi …. ane, pol, ko mu bo zadosti, me bo pa spet zvrcnil in ga grem iskat. Tako. Obveljala je tokrat moja, ker ni bilo druge, saj veš, dvakrat se cesta ne nagliha! In dvakrat človek le ne more imeti enake sreče! Ne izzivajmo je, doker nekje ždi in čaka!
Tako. Res je leto dni od tega, ko sva šla po stopnicah navzgor in ko me je drugi dan, tam nekje opoldan vprašal, kako da je prišel iz kmečke izbe v spalnico, ko pa je vmes dvoje stopnic. Če bi mu dejala, da sem ga prinesla, mi ne bi verjel, pa sem se polužila edinega pravega orodja – resnice. In, bogme, verjel mi je, da sem ga za roko pripeljala v spalnico in da je od daleč padel na posteljo, obležal in ležal veliko veliko veliko ur, prej, kot je spoznal, kje in zakaj je, kjer je! Pa naj še kdo reče, da življenje ni rutina – le eno samo leto je vmes, ha, ha, ha!