Hiše v Ljubljani so veliko vredne. Ampak ljudje v njih v večini nič ne vlagajo. Stare fasade, napušči potrebni barvanja, dokaj zapuščeno, ograje potrebne barvanja, strohneli les.  Redke so hiše, ki so tipi topi  zrihtane , več jih je v okolici Ljubljane kot v mestu Ljubljana. Zakaj je tako? Le kadar se lastniki zamenjajo, se zgodi večja prenova.

Tud jaz opažam, ko grem iz Lj, kolk imate lepo urejeno. Jaz priznam,da se mi ne da. Kar koli smo hotli popravt, smo se vedno načakal. Potem, če bi malo po malo popravil, sploh majstra ne dobiš al pa se mu ne splača, je bil komentar. Al pa konkretno ceno navijejo. Potem pa večina čaka na celoten remont.

Recmo garažna vrata smo hoteli malo popravt, pa dat prebarvat. Komentar: jah raje novo kupte. WTF? Pol pa večina sama štima kot ve in zna, kakšnega fušarja dobi in gre. Ni pa v nulo.

Razpadajoče hiše v LJ so rezultat skreganosti dedičev, torej zapuščinska razprava ni dokončana, zato objekti propadajo.

Običajno take hiše lovijo gradbeni mrhovinarji ali hijene, ki obvladujejo ljubljanski nepremičninski trg, v zadnjem času pa šipci in muslići, ki tako hišo hitro obnovijo in vanjo naselijo svoje družinske člane – naše nove zadekane državljane.

Takih hiš je samo v LJ na stotine ali tisoče, mnoge so zapuščene.

Jebem vam pomanjkanje stanovanj za mlade. Zoki bi lahko spisal lex specialis, zasegel opuščene bajte in jih obnovil za mlade družine. Ampak tukaj ne bi bilo provizije in z mladimi se politiki že ne bodo ukvarjali. Zato je Ljubljana podobna albanskemu Elbasanu ali Tirani. No ja, Tirana ima več obnovljenih hiš kot Ljubljana.

Jaz isto opažam. Vecina hiš je v original stanju. Moja sodelavka ima po očetu samostojno hišo v Ljubljani, ampak je vse v original stanju, le notri so par stvari morali prenoviti, kopalnica zaradi odtokov , parket ker jim je zgnil in par kosov novega pohištva . Na zunaj je še vedno hiša kot je bila leta 1950, ko je bila zgrajena. Druga sodelavka živi pa v Domžalah, Rodica, ulica samih novih hiš, ena bolj zrihtana od druge, tudi tiste ki so iz leta 80, 90, imajo vse novo prebarvano  fasado, lepe kovane ograje, lepe vrtove. Samo stojiš ob gledaš tako je lepo tam

Tudi po blokih je tako. Noter oprema in lustri iz časa Yuge. Resno, une bele kugle visijo iz stropov, sej jih vidiš, ko greš zvečer mimo. Da ne govorim o zavesah. Kuhinja iz Svee ali Marlesa je že napredek.

Oni pač raje vlagajo v bicikle in svoj pleh pred blokom. Da se čez vikend zapeljejo čimdlje vstran iz teh Jazbinškovih Yugo gravžnjin, kamor hodijo med tednom spat.

Raje v bicikle in aktivno preživljanje prostega časa kot v cegle in kartel z gradbenim materialom (Bauhaus, Merkur…).

Material za obnovo se je v zadnjih letih podražil 2-3x, mojstri pa so postali zlatarji.

A drugje so pa mojstri zastonj?

A zato se Ljubljančani tako radi povabijo k drugim na obisk? Medtem, ko nikoli ne povabijo k sebi? Zdaj mi je jasno.

Na parkirišče ali v kolesarnico pač ne morejo nobenga povabit na kofe 😂

Hisa v Ljubljani, stara 100 let. Notri prenovljena, kuhinja za 20 k, vse po narocilu. Zunaj pac stara fasada. Ne gre vse na enkrat. Za to rabis denar in ce ga ne serjes tezko prenovos. Zato!

Slovenski mansaederji ceprov vse podedujejo nemorjo zrihtat dedijeve hise zarad izletov na morje, ne dela itd…  ni samo Lj ampak cela Slovenija !

Prioritete. Raje kot v cegle, v potovanja, večerjice, morčka in instagram fotke.

Največkrat so to taki, ki so podedovali. Pravilo treh generacij: prva ustvari premoženje, druga ga ohranja, tretja pa zapravi.

Ja res,sem z Rodice,ko se vozim z kolesom ob bistrici…res lepe hise…

Domzale Rodica je tudi  meni en najlepših naselij, same lepe hiše. Ljubljana je pa lokacijsko v redu, ampak kar se pa tiče zrihtanosti hiš, je pa v večini res revščina. Isto kar gledaš po stanovanjih, v kakšnem ljudje živijo. Smo kupovali kot investicijo in kar presenencea, kaj vse se prodaja, notri stanovanja porazna, stare kopalnice, kuhinje , samo za  ven. Kako lahko ljudje v takem živijo, mi ni jasno.  So Ljubljančani kar posebni ljudje, bolj leni, nič ne znajo ali nočejo sami narediti. Mi smo kupili stanovanje z pohištvom, dali so nam 10.000 e nižjo ceno, samo da ni bilo treba znositi njim ven pohištvo. Za 10.000 EUR z veseljem preselim cel blok, hahaha. Na smetišču nismo nič plačali, samo v prikolico sva nosila z možem, pa na smetišče. Od talnih oblog naprej sva z možem vse postrgala dol in znosila ven, prenovili smo od vrha do tal, na koncu je izpadlo stanovanje vrhunsko. Novo svetlo  pohištvo.

Po mojem je to tudi posledica načina življenja in navad ljudi na določenih območjih. Kot pišejo eni zgoraj: na podeželju oziroma izven Ljubljane je običajno, da se ob popoldnevih in vikendih prčka okoli hiše, ureja, kosi, obrezuje, pometa, vzdržuje, barva, štiha – ni da ni. V Ljubljani je tega bistveno manj, iz Ljubljane se hodi na izlete, na morje, v hribe. Doma se naredi samo najbolj nujno, to pa ni barvanje ograje ali menjava rolet.

Gris646

Drzi kar si napisala. Kar jih poznam, ki živijo v Ljubljani, ne vidijo nobenega dela, pri hiši ali stanovanju , zvečer pridejo domov, prespijo, čez vikende so okoli, izleti na morje, hribe. Mi ki živimo izven, pa uživamo v delu okoli hiše,vedno nekaj delamo , ker nam je to veselje. Na hiši se pa vse kar narediš pozna

Zelo  drži glede navad. Moj mož je iz Ljubljane iz bloka, jaz sem iz hiše iz primestja Ljubljane , ampak sem kot pravo kmečko dekle v primerjavi z njim. Kosim, barvam ograjo, pometam,  obdelujem vrt, plužimo sneg s frezo,  obrezujem drevesa, sfrezam vrt, tudi kaj zavijačim. Samo jaz delam okoli. Moj na žalost ne zna in mislim da tudi noče nič narediti, navajen je da je do praga naše, kar pa zunaj hiše, pa sploh ne vidi. Pospravi notri, ampak zunaj pa nič ne naredi . Kar ne znam narediti sama, pokličem kakšnega soseda za pomoč. Kar nekaj orodja znam uporabljati, ker sem se morala naučiti. Moj mož gre pa na kolo in v fitnes, pa ne zato ker sem tečna, ampak ker je tako navajen. Jaz se pa sproščam doma, na vrtu. Njegovi starši so imeli stanovanje  vse zastarelo, kabli za elektriko kar nadometno položene, ploščice so nove obložili kar na stare. Jaz bi lepše položila kot tisti keramicarji. Glede tega sva si čist razlicna.  Pri nas doma se je vedno delalo, okolico smo imeli zelo lepo urejeno, vedno smo nekaj delali , kosili, pometali, obrezovali,  barvali leseno ograjo.

Jaz sem sicer v večstanovanjski hiši, tako da lahko povem za tak primer.

Hiša pod spomeniškim varstvom (kar se tiče tudi enostanovanjskih hiš ali tistih, kjer je samo en lastnik), zaradi česar ne smeš čisto ničesar sam porihtat, tudi če bi hotel. Obnova fasade, strehe, česarkoli vsaj 3x dražja kot bi bila sicer, plus čakaš celo večnost, da se s tem sploh strinjajo in požegnajo. Plus seveda potem še težava, če vsi lastniki niso pripravljeni prispevat za obnovo.

Veliko hiš v Ljubljani je bilo pokradenih po vojni, lastniki pa so zginili brez sledu v raznih rovih ali so zbežali za golo življenje v Argentino. Hiše so bile nagrada gozdnim ovaduhom, zalopancem brez trohice sposobnosti, slabim gospodarjem, ki so zavladali nad narodom. Rezultati povojnih čistk intelektualcev je danes na dlani. Ne na dlani, v riti. Tam kjer smo.

Na podeželju je tako:  en prebarva fasado, med vaščani završi in vsi hitro prebarvajo hiše.  “Kaj bojo pa sosedje rekli” sistem.  Pa še v vaškem bifeju in cerkvi jih zato nihče ne vlači po zobeh.

V mestih pa se ljudje ne ukvarjajo toliko s tem, kaj ima sosed in kakšno fasado ima.  Drugačen folk.