“HIŠKA”
Pejte pejte no. A morate res bit tako leseni?! Hiška ja. A ne razumete, da je to povezano s celim kupom čustev, obetov o lepi prihodnosti v najini hiški, najinem prvem projektu (najprej štalca, potem kravca), ljubezni … Lesene buče, no. Kakšna življenja imate to?
Ma ne no, meni to potegne čisto drugač, še posebej ker se serijsko govori in ni v ozadju nobene ljubezni.. ampak zgolj afnanje, ki je res že neokusno in, ko to govorijo mi res dvigne pokrov. No.. če bolje pomislim ta posiljenost in imenovanje tako velikega projekta ena kur…. “HIŠKA” in, da ne bo pomote te pomanjševalnice mi zvenijo kot, da hoče ta človek hišo kupiti s prilizovanjem. Odrasli ljudje se dajmo obna#ati odraslo, ker ne bomo s temi kur…. pomanjševalnicami nič mlajši.
Do sedaj sem formulacijo “hiška” res razumela v samo enem primeru.
Imela sta bajturino – hišo za 2 družini + klet, otroci so šli na svoje, bajturino sta prodala in si postavila novo hiško v velikosti za 2 starejši osebi, ki lahko prenočita kakega gosta. Velikost nekje 1/4 – 1/3 prejšnje. Tu mi je bilo preimenovanje iz hiše v hiško razumljivo.
@ROZIKA si pa kmetica. Z mojo rečema hiška, ker je dejansko daleč na okoli najmanjša. Imavacca 90kvadratov v 2 štukih. Spodaj je kopalnica+wc, bivalni odprti del, zgoraj mansardni del mini otroška sobica in mala spalnica. Povsem dovolj. Imam pomožni prostor Uto, kjer ima moja pralni stroj in jaz nekaj orodja. Nadstrešek za avto in igrala za sina. Ja hiška. Za več nimam denarja. To ni afnanje, je reala koliko sva zmožna. Ne bodi ljubosumna. Najdi si partnerja in ustvari kaj pa zapri gobec, ker pametna ravno nisi. Ko sm prvi avto vozil Twingota, sem ga klical Twingec, ne zaradi afnanja. Tako je. Sin je sinko, je še majhen, je fantek ne mož. Boš dojelo, kaj ti govorim?
po želji, 20.05.2021 ob 16:51
Tudi meni dvigne pritisk, ker ponavadi niti ne gre za hiško, ampak čisto normalno hišo, le da nima socialističnih 300 kvadratov.
Poleg tega mi je skrajno antipatično tudi nazivanje partnerja/moža/žene z moj ali moja in štajerska dvojina z živima, gradima, sma, hočema, morema …
Tale moj/moja ali še huje, naš/naša, je živa groza. Zdaj pa gobec zapiram, da vzdevek ne poči…