Hrvaški Monsanto na slovenskih policah!
Na katerem planetu pa ti živiš? Tako kot je že napisano gor, veš kaj je PR korporacij? Nič drugega kot del naložbe v marketing deklariran kot “družbeno odgovorno”. Čez 10 let bodo prišli v Bosno z GSO in takrat se bodo spomnili dobrega Monsanta s čutečim srcem, ki jim je hotel pomagati in podariti semena za koruzo itd. Taki pa ja niso škodljivi.
Na katerem planetu pa ti živiš? Tako kot je že napisano gor, veš kaj je PR korporacij? Nič drugega kot del naložbe v marketing deklariran kot “družbeno odgovorno”. Čez 10 let bodo prišli v Bosno z GSO in takrat se bodo spomnili dobrega Monsanta s čutečim srcem, ki jim je hotel pomagati in podariti semena za koruzo itd. Taki pa ja niso škodljivi.[/quote]
Še bolj važno- kakšno seme so jim že podtaknili?
Na katerem planetu pa ti živiš? Tako kot je že napisano gor, veš kaj je PR korporacij? Nič drugega kot del naložbe v marketing deklariran kot “družbeno odgovorno”. Čez 10 let bodo prišli v Bosno z GSO in takrat se bodo spomnili dobrega Monsanta s čutečim srcem, ki jim je hotel pomagati in podariti semena za koruzo itd. Taki pa ja niso škodljivi.[/quote]
Še bolj važno- kakšno seme so jim že podtaknili?[/quote]
To ja:(
Pa saj verjetno tudi pri nas prodajajo GSO semena v vrečkah ROYAL Seeds, ki je Monsantova firma.
Še bolj važno- kakšno seme so jim že podtaknili?[/quote][/quote]
To ja:(
Pa saj verjetno tudi pri nas prodajajo GSO semena v vrečkah ROYAL Seeds, ki je Monsantova firma.[/quote]
gso je pri nas ferboten, torej royal verjento prodaja ne gso zadeve. Če pa je royal seeds v lasti monsanta to še ne pomeni, da bo prodajal nujno gso. Tud asko je v lasti gorenja, pa gorenj eza asko ne dela nič, kontra se pa precej dogaja. Drugačepovedano če kupiš asko ne kupiš gorenja, če p anpr kupiš gorenje+ pa lahko kupiš asko
Zakaj so prostotrgovinski sporazumi, ki jih Evropska unija sklepa z Ameriko in Kanado, pot v hlapčevstvo
TTIP, CETA in TISA so novi akronimi, s katerimi naj bi živeli. Kaj pomeni TTIP, vemo: Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Kaj pomeni CETA, tudi vemo: Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum. Prav tako vemo, kaj pomeni TISA: Sporazum o trgovanju s storitvami. To so trije tajni prostotrgovinski sporazumi, ki naj bi jih Evropska unija sklenila z Ameriko in Kanado. Če so tako dobri za Evropsko unijo (in za nas), zakaj se proti njim po vsej Evropski uniji vrstijo ogorčeni protesti?
Naj vam pojasnim, zakaj.
Leta 2012 je Vattenfall, švedski energetski gigant, tožil Nemčijo. Zakaj? Ker je Nemčija po fukušimski cunamijsko-jedrski katastrofi sklenila, da bo do leta 2022 opustila vse nuklearke, Vattenfall, ki je upravljal dve najstarejši nemški nuklearki (Krümmel in Brunsbüttel), pa je trdil, da bo imel zaradi znižanja knjigovodske vrednosti obeh nukleark strašno izgubo. Pri tožbi se je skliceval na multilateralni Sporazum o energetiki (Energy Charter Treaty), ki ga je Nemčija ratificirala leta 1997 in ki je tuje investitorje – tuje energetske korporacije – varoval pred »političnimi tveganji«, predvsem pred možnostjo diskriminacije ali razlastitve, zahteval pa je odškodnino 3,7 milijarde evrov.
Vattenfall je s tem le ponovil to, kar je storil tri leta prej: napovedal je tožbo proti Nemčiji. Zakaj? Dobil je dovoljenje, da pri Hamburgu – v Moorburgu, ob Labi – zgradi termoelektrarno, toda pod pogojem, da upošteva vse okoljske in vodne predpise. Predpise? Regulacije? Pa kaj še! Vattenfall je mirno in hladno oznanil, da hamburška okoljska zakonodaja krni in ogroža njegovo investicijo – in napovedal tožbo, jasno, spet zavarovan s Sporazumom o energetiki. Zahteval je odškodnino 1,4 milijarde evrov (plus plačilo stroškov, obresti ipd.). Strani – Nemčija in Vattenfall – sta se leta 2011, tik pred Vattenfallovo vložitvijo »atomske« tožbe, poravnali, toda skrivaj, za zaprtimi vrati, pod pultom, tako da nihče ne ve, koliko je dobil Vattenfall. Menda, pravijo insajderji, tako rekoč vse, kar je zahteval. V resnici je dobil še več: ne le da je dobil novo dovoljenje za gradnjo termoelektrarne, ampak so okoljske standarde spremenili, znižali in omilili – jasno, v korist Vattenfalla, tuje korporacije.
Koliko mu bo vrgla arbitraža, ki poteka pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov (ICSID), sicer arbitražnim tribunalom Svetovne banke, si lahko le mislimo, pa četudi obe nemški nuklearki, ki ju je upravljal, v času nemške odločitve za ugasnitev nukleark sploh nista delovali. To ni pomembno – pomembno je finančno »trpljenje«, ki je doletelo tujo korporacijo. Interesi tujih korporacij so nad interesi držav (in nad interesi ljudstva, če smo že ravno pri tem), v katerih delujejo in služijo. Država je tujim korporacijam le v napoto. In ljudstvo tudi. Hej, ljudstvo bo dihalo strupeni zrak in pilo strupeno vodo, samo da se bo tuja korporacija vsak kvartal odsmejala do banke. Država se mora prilagoditi korporacijam, ne pa nasprotno.
Prostotrgovinski sporazumi, ki jih vedno pišejo in sprejemajo v tajnosti, skrivaj, daleč od oči javnosti in brez javne razprave, so tajno neoliberalno orožje za množično uničevanje.
Leta 1997 je ameriška korporacija Ethyl tožila Kanado. Zakaj? Ker je ta prepovedala uvoz in trgovanje z aditivom za gorivo MMT, ker naj bi – predvsem zaradi vdihavanja manganskih nevrotoksinskih delcev – škodoval zdravju, pa tudi okolju. Ethyl ni zahteval le odškodnine za izgubo dobička, ampak tudi odškodnino za krnitev mednarodnega ugleda. Ha! Arbitražni postopek je stekel, toda še preden se je končal, sta se strani poravnali: Kanada je Ethylu izplačala 13 milijonov dolarjev. A to še ni bilo vse: Kanada je razveljavila tudi prepoved uvoza in trgovanja z aditivom za gorivo MMT. In tudi to še ni bilo vse: Kanada se je javno opravičila Ethylu, tuji korporaciji. Ter dodala, da ni nobenih dokazov o toksičnosti aditiva MMT.
Ethylova tožba ni bila posledica Sporazuma o energetiki, temveč še slovitejšega, razvpitejšega sporazuma – Severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma (NAFTA), ki je leta 1994 sprostil in liberaliziral trgovino med Ameriko, Kanado in Mehiko. Kot vemo, je ta »magični« sporazum ubil številna delovna mesta, poleg tega pa poslabšal delovne razmere in življenjsko raven delavcev. Toda korporacijam je dal neizmerno, tako rekoč nepredstavljivo moč: poslej so lahko tožile državo, v kateri so delovale, če so dobile občutek, da je tamkajšnja zakonodaja do njihovih dobičkov preveč nevljudna.
Ethylova tožba je bila prva tožba, ki je izhajala iz Severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma, pravi John Hilary, avtor knjige Revščina kapitalizma (The Poverty of Capitalism), toda ta »pionirska« tožba ni pokazala le, da lahko tuje korporacije po novem rušijo javne politike in zakonodaje, ampak tudi, da za dosego tega cilja sploh ni potrebna tožba oziroma arbitraža – zadošča že napoved tožbe. Dovolj je že to, da korporacija zagrozi s tožbo in arbitražo, pa države že spreminjajo svoje javne politike in svoje zakonodaje.
Milost in nemilost tujih korporacij
Primerov, ko je tuja korporacija tožila državo, v kateri gostuje, deluje in posluje, je bilo zadnji dve desetletji vse polno. Ameriška korporacija Metalclad je tožila Mehiko, ker ji mestne oblasti Guadalcazarja zaradi okoljskih razlogov in protestov domačinov niso dale obratovalnega dovoljenja za shranjevanje nevarnih odpadkov, ampak so območje smetišča razglasile za ekološko cono – Metalclad, ki je trdil, da je doživel razlastitev, je pobral skoraj 16 milijonov dolarjev, pa četudi je toksično smetišče postavil kar na lastno pest, brez dovoljenja.
Mehiko so številne ameriške korporacije tožile tudi zaradi davka na brezalkoholne pijače, ki so sladkane s koruznim sirupom. Mehika je skušala s tem zavarovati domače proizvajalce sladkornega trsta, ameriške korporacije pa so trdile, da gre za diskriminacijo, kršitev Severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma – in pobrale na desetine milijonov. Mehika je bila odlična žrtev tujih korporacij, kot ustvarjena za izsiljeno podružbljanje izgub tujih investitorjev, toda Argentina – stalno krizna, obubožana, depresivna, recesijska – je bila še boljša. Tuje korporacije, predvsem ameriške in evropske (recimo CMS in National Grid), so jo serijsko tožile, ker pesa, svoje valute, po letu 2002 ni več vezala na dolar, vse tiste silne privatizacije, ki so jih v prejšnji dekadi izsilile tuje korporacije, pa so predpostavljale vezavo pesa na dolar. Jasno, multimilijonske tožbe so gladko dobile.
Če bi Milivoje Novaković gole dosegal s tako lahkoto, kot so tuje korporacije dobivale tožbe proti Argentini, bi bila Slovenija svetovni prvak, priljubljeni Nova pa ne bi igral pri japonskem Šimizuju, ampak pri slovenskem Mariboru, v ligi prvakov. Samo pomislite: ameriška korporacija Azurix je leta 1999 v Argentini privatizirala vodo, natančneje, v neki provinci je dobila tridesetletno koncesijo za oskrbovanje s pitno vodo, toda po številnih pritožbah javnosti, češ da je voda okužena ipd., je po dveh letih sama odstopila od koncesije. Z eno besedo: Azurix je ugotovil, da ta voda komercialno ne drži več vode – in tožil Argentino, češ da njegova investicija ni bila deležna poštenega in enakopravnega varstva. Pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov je iztožil 165 milijonov dolarjev. Argentina se je pritožila. Ni problema: je pa čez nekaj let plačala še obresti, skupaj 235 milijonov dolarjev. In tako dalje. In tako naprej.
Prostotrgovinski sporazumi so korporacijam – heh, »sanjskim« tujim investitorjem – omogočili, da se poigravajo z državami. Ranljivejša ko je država, boljša je igra. In lažje jo je molsti. Toda te neverjetne možnosti za ožemanje države niso dobile le tuje korporacije, pravi Hilary, ampak tudi domače. Pazite: ameriška korporacija AbitidiBowater je pred leti tožila Kanado (ker so novofundlandske oblasti nacionalizirale žago, ki jo je AbitidiBowater pred tem že sam zaprl!), toda to je dejansko kanadska korporacija (bazirana v Montrealu!), ki se je registrirala tudi v Ameriki, da bi lahko imela v Kanadi status tuje korporacije in da bi lahko v skladu z dikcijo severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma tožila, izsiljevala in ožemala Kanado. Kar je kakopak tudi storila – in pobrala 122 milijonov dolarjev.
Tujim korporacijam sporazumi omogočajo ožemanje držav, obenem pa zakonodajo in direktive prirejajo tako, da do države, ki jih gosti, nimajo nobenih obveznosti.
Interesi tuje korporacije so pač pred interesi države. »Kar je dobro za General Motors, je dobro za Ameriko,« je leta 1953 rekel Charles E. Smith, novi ameriški obrambni minister, nekdanji direktor avtomobilskega giganta General Motors. Smith tega sicer ni rekel, vsaj ne v tem smislu, toda fraza se je prijela. Še vedno živi, le da zveni rahlo drugače: Kar je dobro za tuje korporacije, je slabo za državo!
Novi evropski nered
Tuje korporacije imajo očitno nadnaravno moč, toda v tej moči ni nič »magičnega«. Ne, ni padla z neba. Ta moč je posledica dolgega neoliberalnega križarskega pohoda, dolge liberalizacije trgov, dolge deregulacije trgov in korporacij, dolgega ukinjanja regulacij, omejitev in varovalk, s katerimi je država nadzorovala samopašne, pohlepne, despotske, destruktivne ambicije finančnih trgov in korporacij, dolgega globalnega prokorporativnega inženiringa in tržnega fundamentalizma, ki so ju podžigale in policijsko vodile mednarodne institucije (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija ipd.), dolgega razdavčevanja kapitala, dolgega vsiljevanja »novega globalnega ekonomskega reda« in »strukturnega prilagajanja«, dolgega razbijanja, sekanja in rezanja države, dolgih sanj o »vitki« državi, dolgega kleščenja socialnih programov in socialnih izdatkov, dolgega umikanja države iz gospodarstva – in seveda: dolgega vsiljevanja prostotrgovinskih sporazumov, ki so države – in družbo in ljudstvo in življenje in socialne standarde in javne politike in demokracijo – prepustili na milost in nemilost tujim korporacijam.
Države so tako postale talke tujih korporacij in prostotrgovinskih sporazumov. Še huje, pravi Hilary: korporacije – tuji investitorji, transnacionalni kapital – so zdaj pravno in moralno, če hočete, izenačene s suverenimi državami, ki morajo paziti, da tujih korporacij z zakonodajo ne užalijo ali prizadenejo. Najbolje je, da država kar sama preventivno – v izogib tožbam, arbitriranjem in pogubnim odškodninam – sprejme zakonodajo, ki je korporacijam pisana na kožo. O, še bolje: tuje korporacije naj državi kar same napišejo zakonodajo. Prostotrgovinski sporazumi so države prisilili, da so začele delati proti sebi, proti svojim interesom – in proti ljudstvu.
V zadnjih dvajsetih, tridesetih letih smo bili priče kopici globalnih trgovinskih shodov, summitov, zasedanj, konferenc in pogovorov, ki so se začeli leta 1986 s tako imenovanim Urugvajskim krogom pogajanj. Ta globalna, multilateralna pogajanja, ki so potekala v skladu s Splošnim sporazumom o carinah in trgovini (GATT), podpisanim leta 1947, in pri katerih je sodelovalo 123 držav, so merila predvsem na carine in druge »motnje«, ki ovirajo mednarodno trgovino, vključevala pa so tudi področji storitev in kmetijstva, ki sta še malo prej veljali za nedotakljivi, kar pomeni, da nista bili v domeni neoliberalnih globalizacijskih sil. Zdaj sta bili. Hej, osnutek Sporazuma o kmetijstvu, ki je nastal med Urugvajskim krogom pogajanj, je napisal Dan Amstutz, bivši podpredsednik mogočne ameriške korporacije Cargill, enega izmed treh največjih trgovcev s semeni!
Demonstracije proti sporazumom v Ljubljani 11. oktobra
Demonstracije proti sporazumom v Ljubljani 11. oktobra
© Uroš Abram
GATT, ki je do tedaj vendarle veljal za instrument države blaginje, je s tem segel daleč prek sebe, s čimer pa se je tako stegnil, da sploh ni mogel biti več GATT, zato je leta 1995 mutiral v neoliberalni WTO, alias Svetovno trgovinsko organizacijo, ki je šla na živce obojim, antiglobalistom in džihadistom Al Kaide. Džihadisti so 11. septembra 2001 zrušili newyorška dvojčka Svetovnega trgovinskega središča, antiglobalisti pa so dve leti prej, 30. novembra 1999, v času tretjega zasedanja Svetovne trgovinske organizacije v Seattlu, protest proti vse večji in kvarnejši politični moči korporacij pripeljali na naslovnice časopisov in v udarne termine televizijskih programov.
In antiglobalisti niso puščali nobenega dvoma: deregulacija finančnih trgov in vsiljevanje prostotrgovinskih sporazumov sta dvojčka – kot tista newyorška dvojčka Svetovnega trgovinskega središča. Svetovna trgovinska organizacija, ki je nastala leto po uveljavitvi Severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma, je postala motor neoliberalnega preurejanja sveta, osvoboditeljica trgov in stroj za vsiljevanje multilateralnih, bilateralnih in regionalnih prostotrgovinskih sporazumov.
Prostotrgovinski sporazumi, ki so nastajali predvsem pod hudim, agresivnim pritiskom ameriškega finančnega sektorja in ameriških korporacij, so stalno določali nove in nove segmente nacionalnih ekonomij, ki jih je treba nujno odpreti privatizaciji in prostemu trgu, stalno so določali nove in nove trge, ki so premalo odprti in preveč regulirani, državo so vedno bolj umikali iz gospodarstva ter jo bolj in bolj omejevali, stiskali in disciplinirali, javne interese so vedno bolj podrejali interesom korporacij in finančnih trgov, vse bolj so ustoličevali moč in pravice korporacij, ki so zlagoma dobile tak mednarodni pravni status, kot ga imajo suverene države. Korporacija lahko zdaj državi napove vojno. Lahko jo napade. Okupira. Država ima po tej neoliberalni viziji le še toliko suverenosti, kot ji je priznavajo in dopuščajo tuje korporacije. Korporacije in finančni trgi so prišli do točke, ko lahko države in ljudstva ustvarjajo in predelujejo po svoji podobi.
Tajno orožje za množično uničevanje
Prostotrgovinski sporazumi, ki jih vedno pišejo in sprejemajo v tajnosti, skrivaj, daleč od oči javnosti in brez javne razprave, so tajno neoliberalno orožje za množično uničevanje. Tujim korporacijam omogočajo ožemanje države, ki jih gosti, obenem pa zakonodajo in direktive prirejajo tako, da do države, ki jih gosti, nimajo nobenih obveznosti, niti finančnih niti socialnih, kaj šele okoljskih. Tuje korporacije lahko zrušijo ali pa zdisciplinirajo vsako javno politiko, vsako zakonodajo države, ki jih gosti – na škodo družbe, delovne sile, delovnih razmer, življenjske ravni, okolja in demokracije.
Ključno – in najpogubnejše – v teh prostotrgovinskih sporazumih je vedno poglavje o »pravicah investitorjev«, ki tujim korporacijam daje možnost, okej, »pravico«, da tožijo državo, v kateri delujejo in poslujejo. Korporacija, ki investira, lahko zaradi izgub toži državo, v kateri posluje – vedno bo našla kak zakon ali predpis, ki jo je spravil ob dobiček in nasmeh.
Da lahko tuja korporacija zaradi svojih izgub toži državo, v kateri deluje, je noro. Še bolj noro je, da lahko korporacije skačejo sem ter tja in spreminjajo svojo nacionalnost.
Prostotrgovinski sporazumi pa presojo prepuščajo mednarodni arbitraži, zasebnim forumom in tribunalom, recimo Mednarodnemu centru za reševanje investicijskih sporov, Stalnemu arbitražnemu sodišču v Haagu in drugim »kengurujem« (sodnike določajo za vsak primer posebej, nikomur niso odgovorni, od primera do primera pa kroži prgišče istih sodnikov, klika dobrega ducata »superarbitrov«). V resnici je še huje: korporacija sama določi, kje – pred katerim tribunalom – bo potekala arbitraža, obenem pa lahko tožbo na mednarodnem tribunalu vloži takoj, ne da bi prej izčrpala vsa pravna sredstva v državi, ki jo gosti. Kar je zelo perverzna neoliberalna inovacija. Arbitraže potekajo v tajnosti, za zaprtimi vrati, pač tako kot pisanje prostotrgovinskih sporazumov. Ja, arbitraže – nepregledne in nelegitimne – so poslovne skrivnosti, pri katerih krajši konec potegne država.
To, da lahko tuja korporacija zaradi lastnih izgub toži državo, v kateri deluje, je noro. Še bolj noro je, da lahko korporacije skačejo sem ter tja in spreminjajo svojo nacionalnost, tako da lahko potem vedno in v vsaki državi nastopajo kot tuje korporacije, kot tuje investicije, ki jih varujejo prostotrgovinski sporazumi. Povsem noro pa je, da lahko tuja korporacija toži državo, pa četudi z njo nima nikakršnega pogodbenega razmerja. Zdaj lažje razumete, zakaj je treba tako nujno prodati državna podjetja in zakaj jih smejo kupovati le tuje korporacije. Še huje: državna podjetja prodajamo, da nam jih ne bi bilo treba več dokapitalizirati in reševati z davkoplačevalskim denarjem, toda hej – zelo hitro se lahko prelevijo v tuje korporacije, ki bodo izgube podružbljale s protislovenskimi tožbami pred ad hoc arbitražnimi tribunali. Država je po neoliberalni logiki vedno vnaprej kriva. Če ne bi bilo države, potem itak ne bi bilo izgub.
Čas je, da se protestniki ogorčeno in množično premaknejo v Bruselj. To, da bodo protestirali v svojih metropolah, ne bo pomagalo. Čas je za bitko v Bruslju.
Pohod nad Bruselj
Amerika je leta in leta vsiljevala nove in nove prostotrgovinske sporazume, najprej Srednji (CAFTA) in Severni Ameriki (NAFTA), potem Aziji (TPP), zdaj pa jih vsiljuje Evropski uniji. In ta famozni prostotrgovinski sporazum – Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (TTIP) – je Obama slavnostno napovedal v kongresnem govoru na začetku leta 2013. Kar je marsikoga presenetilo. Točno, vsa pogajanja so potekala skrivaj, daleč od oči javnosti in še dlje od demokracije (kdo se je pogajal v imenu Slovenije?). In točno, ta prostotrgovinski sporazum se je lepo ujel s projektom »Globalna Evropa«, s katerim je začela Evropska unija že pred izbruhom krize prostotrgovinske sporazume vsiljevati ne le afriškim, azijskim in latinskoameriškim državam, ampak tudi sami sebi, saj je hotela z deregulacijo evropskih nacionalnih ekonomij socialne, delovnopravne, zdravstvene, prehranske, gospodarske in okoljske standarde »harmonizirati« s socialnimi, delovnopravnimi, zdravstvenimi, prehranskimi, gospodarskimi in okoljskimi standardi svojih trgovinskih partnerjev, ki imajo kakopak vsi po vrsti – z Ameriko vred – nižje socialne, delovnopravne, zdravstvene, prehranske, gospodarske in okoljske standarde. Javne storitve? Nehajte: ko bodo ti čezatlantski prostotrgovinski sporazumi sprejeti, boste javne storitve iskali z mikroskopom.
Evropska unija se prilagaja, toda na slabše. In mi z njo.
TTIP, CETA in TISA so novi akronimi, s katerimi naj bi živeli. Če bo to sploh še življenje.
Zato je čas, da se protestniki ogorčeno in množično premaknejo v Bruselj. To, da bodo protestirali v svojih metropolah, ne bo pomagalo. Čas je za bitko v Bruslju.
Deli!
Pisma bralcev pošljite na naslov [email protected]. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.
Pisma bralcev
Janez Černač, Kočevje
TTIP in drugi akronimi smrti
Za ohranjanje zdrave pameti je koristno ločevati uradne laži od gostilniških resnic. Resnice bi morale biti javne, da bi bila njihova krepostna lepota vsem na očeh, vendar je večina resnic prikritih in tajnih, da ne bi prišle na dan, ker bi potem razgalile velike sramote in hudobije oblasti. Do skritih resnic se dokopljemo lahko sami, pogosto jih izvemo pa kar pri klepetu ob pijači, ki postavijo uradne resnice… Več