Še to: ko ste že ravno primerjali z Wagnerjem in porodništvom – ja stanje v naši državi je glede tega 20 let za razvitim svetom. Edino če si nehamo zatiskati oči, se bodo začele spremembe, do takrat bomo pa prisiljene rojevati leže, večina nas bo prerezanih … samo zato, ker so naše razmere “tako” drugačne kot v drugih državah.
In ja pri porodih marsikatero zelo pohabijo – sama poznam kar nekaj mamic, ki so zaradi prereza trajno inkontinentne, poznam dve, ki so jih tako grdo zašili, da so jih morali ponovno prerezati in zašiti, pa še veliko takih, ki imajo še leta po porodu boleče spolne odnose zaradi česa že?

Pozabila si napisati, da je njena knjiga čudovita, resnična in preverjena z znastvenimi dokazi, torej ženska že ve kaj piše! Preberite si jo vse!!!

Jaz pa kot mati treh otrok, ki sem dala skozi in jasli in domače varstvo in še kaj, tujina…, ti rečem, da ga ni čez domače varstvo -polno ljubezni, topline in seveda postavljene tudi meje in to zelo kmalu, ti lahko le potrdim vse njene besede. Največ kar lahko da mati svojemu malemu otroku je to, da je vsaj do nekje 3-4 let z njim, to je največja popotnica za takega otroka za nadaljne življenje, seveda če je mati ta-prava, če ni neka tepka kot jo opisuje ta v članku. To ti lahko potrdi vsak pediater in še kdo…

Tisti komentar, da vzgojiteljice ne dajejo svojih otrok v jasli, je verjetno star 20 let, če ne več. V našem vrtcu dajo čisto vse vzgojiteljice – brez izjeme – svoje otroke v jasli.

Zakaj so babice popularne, je jasno – ker so zastonj. Živ dokaz je dejstvo, da se je vpis v vrtce abnormalno povečal, odkar je vrtec za drugega otroka zastonj. Kar prej za otroka ni bilo dobro, je kar naenkrat okej.

In kako lahko kvalitetno vrtčevsko varstvo sploh primerjate z babicami? Babice so praviloma že v letih in z redkimi izjemami precej okorne. Napogosteje sedijo na kavču, gledajo televizijo, otrok pa se igra sam s sabo. Ste resnično tako vase zagledane in tupe, da mislite, da se povprečna 60-letna babica aktivno ukvarja z otrokom 8 ur na dan? V vrtcu je aktivnost zvrhan koš, otrokom se dogaja maksimalno.
Obema našima so bile vzgojiteljice kot druge mamica, kar je ob podatku, da preživijo z njimi več časa kot starši, povsem normalno.

Vsa čast babicam, ki so izjeme in sem prepričane, da bodo vse mamice, ki zagovarjajo varstvo pri babicah, trdile, da so njihove ravno take. :))))

Jaz imam pa mojo mamo preveč rada, da bi jo tako obremenila.

Se popolnoma strinjam s tabo. Tudi jaz sem imela oba otroka do tretjega leta starosti doma in sem ju vzgajala sama.

Točno tako.

Pozabile ste tudi na to, da se nikjer ne govori, da je z vrtci, jaslimi kaj narobe, haloooo, čisto nič, okej so, dejstvo je le, da bo vašemu otročku veliko lepše in boljše ob materi recimo in to ne pomeni, da so pa jasli zdaj zanič…celo obratno, ona svetuje-priporoča, da gredo otroci v vrtec, jasli, če mati ni “sposobna” imeti doma otroka…kaj pomeni “sposobna” pa ne mislim pisati romane.

Najbolj smešno pa mi je poslušati goreče zagovornice vrtca, da otrok mora v vrtec zaradi socializacije, pa ene nimate pojma kaj je to… največ vas jih meni, da je to, da je otrok v gruči drugih otrok… ja seveda je, zakaj ne, toda pozabile ste ali ne veste, da na otroka lahko to vpliva včasih prej negativno kot pozitivno, kajti dejstvo je, da malo dete vse tja do 3 ali celo več let, odvisno koliko je zrel potrebuje najprej eno varnost, ogromno ljubezni in še enkrat ljubezni, nato en red in to je vse…kdo mu lahko da največ ljubezni, če ne oseba, ki ga ljubi, ima rada in ima predvsem čas zanj…socializacija nastopi šele kasneje. Z veseljem opazujem takšne otroke, ki se jim vidi, da so imeli vse to in kako se z lahkoto vključijo nato v vrtec kasneje ali šolo. Otrok, ki je boječ, se skriva za materinim krilom, pa ni razlog ta, ker je bil doma ane, kot zopet rade rečete, temveč napačna vzgoja in varovanje. Mi moramo otroke vzgajat v samostojne osebnosti, jemljemo jih kot celoto, kot osebe, ne kot nebogljenčke katere strežemo od spredi in zadi in pridejo v šolo pa še sedet ne znajo. Predlagam še branje knjige Srkajoči um, Montessori vzgoja. To je tako preprosta vzgoja, da lepše ni.

Tudi jaz sem imela oba otroka takoj po koncu porodniške v jasli, pa smo bili zelo zadovoljni, vsi, tudi oba otroka. Rada sta hodila v jasli in kasneje v službo.

Pri drugem otroku bi celo rekla, da je bila vzgojiteljica 2. mama, saj jih je cartala, stiskala in tako naprej. Že sedaj, če se srečamo kje na cesti, ji hči hiti v objem in ona jo tako zelo stisne, da mi pridejo solze na oči.

Verjamem, da kateri otrok mogoče zaradi svoje narave in karakterja trpi v jaslih, ampak to so bolj izjeme, pa še te otroke se da nekako pomiriti in prilagoditi tako, da jim je všeč, sploh če je vzgojiteljica rahločutna oseba.

Nimamo vsi babic doma v penziji, da bi pazile naše otroke. A si sploh predstavljate, kako je ženski, ki je stara 60 let (ali celo več) paziti na enoletnika 8 ur in več?! Sem prepričana, da jih imajo babice nadvse rade, ampak to je za njih kar hud udarec, čeprav marsikatera tega ne bo nikoli priznala. Poznam jih kar nekaj, ki previdno jamrajo drugim (ne svojim otrokom, bog ne daj), kako naporno je paziti tako majhne otroke. Tudi one imajo rade svoj mir, red, ki pa ga z enoletnikom, dvoletnikom nimajo, da ne govorim o tem, da nekatere pazijo tudi po več vnukov hkrati. Prav smilijo se mi.

Bi se moral marsikateri starš, ki misli, da dela dobro in celo misli, da dela uslugo babicam s tem, da je dal svojega otroka k njej v varstvo, zelo zamisliti.

Moja mama je stara 55 let in je tik pred penzijo, pa sama pravi, da si ne predstavlja, da bi sedaj pazila vnuke, ko je končno dočakala penzijo. Moji otroci so tako ali tako že preveliki in so že v šoli, tako da to odpade, ampak ji dam čisto prav. Pa ima oba svoja vnuka neizmerno rada.

“Tudi jaz sem imela oba otroka takoj po koncu porodniške v jasli, pa smo bili zelo zadovoljni, vsi, tudi oba otroka. Rada sta hodila v jasli in kasneje v službo.”

se popravljam, saj še ne hodita v službo, ampak sem mislila v šolo:))

Malo se nazaj ozri ko si buhuhu jokala kaj bo in upala da ne bo še huje, ker so vzgojiteljice…

Jaz sicer mislim, da so plusi in minusi tako na eni kot drugi strani. Tako kot imajo svoje prednosti in slabosti jasli, jih ima tudi varstvo babic oz domače varstvo. Potem je odločitev vsakega posameznika glede na njegovo lastno situacijo in prepričanje, kam bo otroka dal v varstvo. Popolnoma brezveze se je prepirati, da je eno boljše in drugo slabše – kakor za koga.

Odgovarjam pa tebi, resje. Otrok do treh let še zdaleč ne potrebuje samo varnosti in ljubezni. Potrebuje tudi hrano in obleko in še veliko čist materialnih stvari in včasih pač ni druge, kot da mora v službo hoditi tudi mama! Veš koliko je situacij, ko samo z očetovo plačo družina enostavno ne bi preživela? Oz, bi životarila?

Seveda je otroku najlepše doma ob mami (vsaj praviloma, no), ampak trditi, da “naj gredo otroci v vrtec, če mati ni doma sposobna imeti otroka”, je milorečeno grobo posploševanje (ker se iz konteksta vidi, da pri tej t.i. “sposobnosti” ne gre za dejstvo, da mora mama delati za preživetje, ampak prej za sposobnost v smislu “obvladovanja ali zadosti oz premalo ljubezni do otroka). Nekatere mame dajo otroka v jasli tudi zato, ker pač morajo v službo, če hočejo, da bo taisti otrok (in mogoče še kakšen) imel kaj na krožniku in riti.

Za otroka je gotov najboljše, da je do tretjega leta v domačem oz. varstvu v majhni skupini to je mnenje pediatrov in otroških psihologov.

Zame ga čez babi varstvo ni – pa ne zato ker bi bilo zastonj – mi smo babicam plačali počitnice ali pa kupili kaj drugega. Zame otroci v plenicah niso za v vrtec in imela sem to srečo, da mojim to ni bilo potrebno.

Kaj pa, če pri babici reda ni oz. ga ta zaradi svoje ljubezni do otroka ne želi uveljavljati, ker jo “srce boli”, če otrok joka in lahko tako izsili vse, kar hoče? Kaj je v takem primeru manjše zlo?

Še meni je bilo naporno paziti sosedovega 1,5 letnika 8 ur dnevno dva meseca poleti. Kako mora biti naporno šele 60-70 letnikom…

Kdo je tup, se da razpravljat, ampak nekdo, ki s ponosom pove, da je otroku vzgojiteljica druga mama, me bo težko proglašal za “tupo”. Ne sodi sveta po svojem muštru, pa boš srečala tudi babice, ki z velikim veseljem pazijo vnuke, pa ne pred limonadami na TVju, ampak zelo zelo aktivno. Za prvega sem do 3. leta delala polovično in bila pretežni del dneva z njim, ostalo sta ga na izmeno pazili babici, za drugega sem pod silo razmer enostavno ostala doma, ker ima toliko težav, da ga noben vrtec ne vzame, za babici pa je večurno stalno varstvo takega otroka dejansko prehuda obremenitev. Finančno smo na kahli, iščem možnosti za delo doma in od doma, odprla sem s.p., delam, ko pride domov mož – ni lahko, je pa vredno truda in matranja. Očitek, da so vse babice lenuhinje in nesposobne je vsaj toliko podel kot tisti, da se v vrtcu vsem jebe za otroke – pa vemo, da to ni res. Enim se, drugi pa v varstvo otrok vložijo vse, kar zmorejo, velja za obojne, za vzgojiteljice s srcem in babice. Jaz se našima babicama, tašči in moji mami, lahko priklonim do tal za varstvo, ki sta ga nudili vnuku in ki ga, kadar je sila, nudita tudi mlajšemu. Znal je ogromno pesmic, da o drugih znanjih sploh ne govorim, imel je red, točno določene meje, bil je ogromno zunaj, po igralih, po hribih, drugače verjetno ne bi vozil kolesa brez pomožnih kolesc pred 4. letom, peljali so ga smučat, drsat, plavat – splaval je s 5timi leti itd…toliko o lenobah babic!

Pozabljate, da govorimo o otrokih do 3. leta, ki dejansko ne rabijo ne vem kakšnih intelektualnih izzivov in osebnega trenerja za to, da se normalno razvijajo. Rabijo toplino, ljubezen, rutino, pa tudi seveda red, trdno, a ljubeče vodstvo, rabijo stalnost, varnost, še najmanj rabijo gručo ljudi ali otrok. Za moje pojme je pri nas veliko premalo cenjeno in poudarjeno, kaj pomeni mama za otroka prva 3, 4 leta. Ženska, ki pri nas ostane z otrokom doma, je nesposobna, manj vredna, za cajtom, sužnja in “cankarijanska mati”, ki je sebe zanemarila in se s solzami žrtvuje za svoje(ga) otroke – kako zgrešeno! Če so vrtci in celodnevna varstva, od najranejše dobe dalje, z njimi vred pa celodnevna odsotnost staršev, tako čudovita iznajdba – zakaj pa imamo potem toliko nasilnih otrok – otrok!!!! ne mladine!- zakaj imamo toliko “vzgojno težavnih” otrok, toliko alkohola, mamil, kriminala – zakaj imamo varnostnike po osnovnih šolah??? Se res slepite, da otroke lahko vzgajate po 3 ure dnevno in je to dovolj? Res menite, da se vse skompenzira z Maldivi poleti in Val Thorensom pozimi in je svet lep, vmes so pa “druge mame” otrokom vzgojiteljice in učiteljice?

Pa še okoli neprilagojenosti – starejši je bil pretežno doma do 5. leta, pa se me ni nikoli držal za kiklo, nikoli se ni skrival, brez najmanjših težav se je vključeval v kakršnokoli družbo – izjema so bili pretepaški in agresivni otroci -, naj bo otrok ali odraslih, znal se je obnašat v galeriji, v gledališču ali pa na igrišču itd itd Bil je in je še vedno zelo iznajdlijv in samostojen otrok, ki se je znašel v vsakem okolju. Od starša oz. varuha je odvisno, kaj bo iz otroka naredil, če pač nekdo na otroku “visi”, potem bo seveda otrok imel težave, se bo težko prilagajal in bo bolestno navezan in prestrašen, ampak samo zato, ker mu odrasli daje tako sporočilo. Če pa otroka vodiš med ljudi, med vrstnike, ki niso samo v vrtcu, ampak po igriščih in drugih dejavnostih, bo otrok povsem primerno “socializiran” tja do 3. leta, ko naj bi se le počasi vključil v kolektivno varstvo.

Tako da – jasli so zame izhod v sili in v tem primeru sama sreča, da so, ne pa opcija svobodne izbire, pa tudi če so zastonj.

Uf, za babice tud jaz nisem.No da nebo kakšna o tašči, jaz ga ne dam niti moji mami.Pač nima filinga za otroke, preveč energije, premalo umirjena, pa daleč od tega da gleda kakšne limonade, pomoje ji še kontra nebi bla kos pa čeprav je 60-letnica.
Jaz se zelo strinjam s skrbno.Tud sama sem do 3-jega leta delala po 4 ure, ta čas je imel varuško, ki je pazila samo njega in je bla super. Je pa zanj skrbela od 12-16h in sva praktično ves čas preživljala zelo kvalitetno.
Pri treh je šel v vrtec.Prvo leto odlična vzgojiteljica, je blo res veselje, sedaj pa dve leti katastrofa. Hodi v službo ker mora, brez filinga za otroke.Skratka je škoda časa ki ga mora tam preživet, ampak žal moram jaz hodit v službo. Tud sam ne hodi preveč rad, sicer ima rad prijatelje, ampak pravi da je dolgčas!

skrbna, to, da je tvoj otrok splaval pri 5, ni zahvala babici, ampak ker je spreten … in da so ga babice peljale smucat, plavat in ne vem kaj se vse …. babi pri 60 letih tega ne zmore. moja tasca jih ima 57, pa si ne predstavljam, da bi punci konstantno pazila 8 ur na dan. ko grem na malico, velikokrat vidim babice, ki se sprehajajo po mariboru: z eno roko tiscijo vozicek, z drugo roko drzijo drugega otroka. in te zenske so resnicno stare, zato se velikokrat sprasujem, kaj za vrata delajo s temi otroci 8 ur na dan??? ker tudi hodijo tezko. redkokatera zenska je pri 60 in vec letih tako vitalna, da je lahko 8 ur akcija non stop 5 dni v tednu. in v vrtcu to je. tam imajo harmoniko, kitaro, veliko ograjeno igrisce z igrali, prilagojenimi njim … no, da ne bom dolgovezila, moji dve sta sli v jasli pri 16 in 17 mesecih, ceprav bi lahko ostali doma pri babici …

Babe,babe,ne poznam boljših besed za vas.Zakaj silite svoje otroke v varstvo babicam,namesto,da bi jih dale v jasli?Zato, da imajo tam boljšo vzgojo,in ker imajo babice rajši te otroke kot vzgojiteljice?
A se ne vprašate,kakšen napor je to za babico,da 11 mes.otročka čuva,previja,daje na kahlico,vozi po mestu z vozički?TO JE ZA NJIH HUD NAPOR,samo tega vam ne bodo priznale niti mrtve,ker je to njihov vnuk,s tem pa še vam kuhajo kosilo,ko pridete ve emancipirane ženske domov iz službe.A zato ve mamice rojevate otroke,da so v breme babic?Zakaj si ne vzamete ve 3 letni dopust?Imate vso možnost,saj vam zakon to omogoča.
Fej vas bodi,emancipirane-pametne ženske na kvadrat.
Sem brez besed.

Sedaj me boste popljuvale,samo ve dame z umetnimi nohti ,se vidite kot babice,ki boste čuvale svoje vnuke in kuhale svojim otrokom,če še sedaj ne znate speči jajc?!?!

Lej, tko je: če nekdo hoče, potem tudi zmore. Če je nekomu vse muka, potem ne zmore nič. Ne vem, a je med Štajersko in Gorenjsko taka razlika, ampak večina sošolk moje mame (letnik 1947!) še krepko planinari, kolesari in je na sploh hudo hudo aktivna. 45-letnico zaključka osnovne šole bodo letos imeli na Sedmerih jezerih, 40-letnico so imeli pa pod Krnom, ob Krnskem. Hodijo na izlete z biciklom in povprčena dnevna kvota je nekje med 35 in 45 km na dan. Tko da….

Tudi najbolj spreten otrok ne bo splaval, če ga plavat noben ne pelje! Tudi najbolj spreten otrok ne bo zvozil bicikla, ne bo smučal, drsal, planinaril…poljubno nadaljuj!.. če ga k temu nihče ne spodbuja, ga ne pelje itd. Od sedenja na kavču ni bil še noben v dobri telesni formi, to pa je res. Sigurno so babice, ki so bolne tako ali drugačne in ne zmorejo, pa nenazadnje tudi NI DOLŽNOST (!!) nobene babice pazit svojih vnukov, da se razumemo. Babice so svoje otroke spravile gor, kakorkoli že. Če pa babica sama želi, pa je to velikanska dota njenim vnukom in veliko darilo svojim otrokom, to bi tudi moralo biti jasno.

Če gledam samo svojo taščo, ki je že dopolnila 72 let in je vse življenje kroničen bolnik na pljučih in srcu, pa je vsa leto do upokojitve dalje z velikim veseljem pazila tuje otroke, na koncu pa še svoje vnuke, je bolj polna življenja in energije, kot marsikateri 35-letnik, ki se mu že po defaulta pod milim nebom nič ne ljubi. Enako velja za mojo mamo, ki je nekaj let mlajša. Ker se jima da, ker se jima ljubi, ker če ves teden ne vidita malih dveh, sta že kar malo “bolni”, ker jima dajeta nov zagon in veselje. Pa imata obe tudi svoje življenje, svoje hobije, gresta po izletih, pa tudi zastonj nista nikoli varovali, smo se vedno oddolžili, čeprav skrbnega vartsva nikoli ne poplačaš!

Aja – pa še ta malenkost: meni sta babici otroka pazili največ 6 ur dnevno, raje manj, preostanek sem bila z njim jaz! Malega popazita 3-5 ur, le kadar je res nujno, ostalo poflikava z možem med sabo.

Ej, ženske, res je veliko razlik tako med samimi oblikami varstva, med načinom življenja posameznih družin pa seveda med samimi otroki.

Prav nič ne ustreza čisto vsem. Nekatere babice so seveda res super- vendar naše so še v službi! Pa tudi nimam vesti, da bi jim (če bi bile v penziji) uturila svoja dva zelo živahna otroka za cel šiht vsak teden…

Tudi nekatere varuške so super – so pa drage, ni jih lahko najti in težko jih je nadzorovati. Pri varuškah imam še pomislek in sicer, ali niso tudi one na začetku enako tuje otroku kot so to vzgojiteljice v vrtcu? Pa še to, če varuška nima ekstra pomoči in ima recimo 6 otrok ves čas, ko so starši v službi in jih previja, neguje, hrani, kuha, animira in jih sprehaja zunaj, potem si ne predstavljam, da je to super varstvo v primerjavi z jaslimi, kjer je 12 otrok, 2 vzgojiteljici, ki imata vse obroke pripravljene…

Tudi vrtci so zelo različni – eni so veliki, skupine napolnjene do zadnjega kotička, vzgojiteljice se menjajo, otroci ne poznajo vseh…

Ena izkušnja: vzgojiteljice, ki jih poznam (osebno in iz vrtca svojih otrok), ki so super in jih imajo otroci radi in o njih razlagajo tudi doma, imajo svoje otroke v jaslih in vrtcu. Tiste, ki pa niso ravno priljubljene med otroci in tudi meni delujejo nekoliko hladne, pa svojih otrok nimajo v jaslih…

Aha, moja otroka sta od začetka v vrtcu, ki smo si ga prej pogledali, spoznali vzgojiteljice. Tudi sedaj ves čas komuniciramo z njimi. Oba sta zadovoljna, eden sicer bolj od drugega (tisti, ki je še v jaslih). Seveda pride tudi do dni, ko je kaj narobe (se kakšnemu kdo zameri, kakšen prepir..).

Delam skrajšani delovni čas, da smo popoldne dalj časa skupaj in zunaj.
Moja prijateljica, ki sicer živi v večjem mestu, kjer so večji vrtci in bolj polni, pa ima otroke pri varuški. Vendar ona dela polni delovni čas, še podaljša večkrat in po otroke hodi ob 18., 19.ih.

Včasih se mi zdi, da je varstvo mojih otrok oz. kvaliteta našega družinskega življenja boljša od njihove. Ni samo važno, kje je otrok v varstvu (seveda je to zelo pomembno), ampak tudi koliko in na kakšen način je s starši. Če je otrok v rosnih letih veliko večino dneva proč od staršev, pa če ga ima v rokah še tako super oseba ali babica, se mi zdi, da zanj niste naredili najboljšega, kar bi lahko.

Nakaj stvari mi v tej debati ne gre skupaj:

1. Pravite, da je babica zato boljša, ker ima otroka rada, hkrati pa tudi zagovarjate privat varstvo, ki da j eboljše od jasli. Ne razumem, po čem je privat varuška boljša od vzgojiteljice v vrtcu – otrok ni njen, da bi ga imela rada kot babica, poleg tega pa tudi nima nobenega programa, nadzora, ponavadi celo kuhajo kosilo za otroka, kar pomeni, da imajo manj časa za aktivno ukvarjanje.

2. Tudi babice ponavadi grejo v trgovino in kuhajo kosilo, pa še kaj pospravijo, pomijejo posodo. Kvalitenega časa z vnuki imajo najbolj vitalne med njimi pri običajnem 9-urnem varstvu kvečjemu nekaj uric. Pa ne pozabimo tudi, da je večina babic dveh sort : 1. take, ki pretirano razvajajo vnuke ali 2. babice “stare šole”, ki imajo zastarele vzgojne metode (otrok mora “dovolj” jesti, mora spati – uspavanje z jokom ipd.). Vmesnih je bolj malo.

3. V jaslih je št. otrok praviloma 12. Zaradi bolezni so v povprečju odsotni še kaki 4-je, torej pride na 1 vzgojiteljico/pomočnico 4-6 otrok, kar res ni toliko, da ne bi mogla za vse njih kvalitetno poskrbeti.

4. Poleg tega v jaslih vzgojiteljice in pomočnice nič ne pospravljajo (razen igrač), nič ne kuhajo, ne pomivajo posode ipd. in se ves čas z otroki aktivno ukvarjajo.

Če je babica super zdrava, vitalna, ljubeča, da zna ustrezno vzgajati, da je pripravljena čuvati otroka vsak dan 9 ur – se strinjam, da za otroka ni boljšega, ampak (vsaj kot berem na MON in kar jih jaz poznam) je takih babic bore malo. Med prbl. 50 starimi starši, ki jih osebno poznam, jaz poznam samo 1 tako babico.

Skrbna, verjamem, da imaš ti super babici, otroka pazita samo po nekaj ur, ampak zavedaj se, da si velika izjema – s svojim delavnikom in s svojimi babicami. Večina babic je samo povprečno vitalna in večina babic ima otroka 9 ur na dan. To je pa velika razlika, se ti ne zdi?

Kdo je tup, se da razpravljat, ampak nekdo, ki s ponosom pove, da je otroku vzgojiteljica druga mama, me bo težko proglašal za “tupo”. Ne sodi sveta po svojem muštru, pa boš srečala tudi babice, ki z velikim veseljem pazijo vnuke, pa ne pred limonadami na TVju, ampak zelo zelo aktivno. Za prvega sem do 3. leta delala polovično in bila pretežni del dneva z njim, ostalo sta ga na izmeno pazili babici, za drugega sem pod silo razmer enostavno ostala doma, ker ima toliko težav, da ga noben vrtec ne vzame, za babici pa je večurno stalno varstvo takega otroka dejansko prehuda obremenitev. Finančno smo na kahli, iščem možnosti za delo doma in od doma, odprla sem s.p., delam, ko pride domov mož – ni lahko, je pa vredno truda in matranja. Očitek, da so vse babice lenuhinje in nesposobne je vsaj toliko podel kot tisti, da se v vrtcu vsem jebe za otroke – pa vemo, da to ni res. Enim se, drugi pa v varstvo otrok vložijo vse, kar zmorejo, velja za obojne, za vzgojiteljice s srcem in babice. Jaz se našima babicama, tašči in moji mami, lahko priklonim do tal za varstvo, ki sta ga nudili vnuku in ki ga, kadar je sila, nudita tudi mlajšemu. Znal je ogromno pesmic, da o drugih znanjih sploh ne govorim, imel je red, točno določene meje, bil je ogromno zunaj, po igralih, po hribih, drugače verjetno ne bi vozil kolesa brez pomožnih kolesc pred 4. letom, peljali so ga smučat, drsat, plavat – splaval je s 5timi leti itd…toliko o lenobah babic!

Pozabljate, da govorimo o otrokih do 3. leta, ki dejansko ne rabijo ne vem kakšnih intelektualnih izzivov in osebnega trenerja za to, da se normalno razvijajo. Rabijo toplino, ljubezen, rutino, pa tudi seveda red, trdno, a ljubeče vodstvo, rabijo stalnost, varnost, še najmanj rabijo gručo ljudi ali otrok. Za moje pojme je pri nas veliko premalo cenjeno in poudarjeno, kaj pomeni mama za otroka prva 3, 4 leta. Ženska, ki pri nas ostane z otrokom doma, je nesposobna, manj vredna, za cajtom, sužnja in “cankarijanska mati”, ki je sebe zanemarila in se s solzami žrtvuje za svoje(ga) otroke – kako zgrešeno! Če so vrtci in celodnevna varstva, od najranejše dobe dalje, z njimi vred pa celodnevna odsotnost staršev, tako čudovita iznajdba – zakaj pa imamo potem toliko nasilnih otrok – otrok!!!! ne mladine!- zakaj imamo toliko “vzgojno težavnih” otrok, toliko alkohola, mamil, kriminala – zakaj imamo varnostnike po osnovnih šolah??? Se res slepite, da otroke lahko vzgajate po 3 ure dnevno in je to dovolj? Res menite, da se vse skompenzira z Maldivi poleti in Val Thorensom pozimi in je svet lep, vmes so pa “druge mame” otrokom vzgojiteljice in učiteljice?

Pa še okoli neprilagojenosti – starejši je bil pretežno doma do 5. leta, pa se me ni nikoli držal za kiklo, nikoli se ni skrival, brez najmanjših težav se je vključeval v kakršnokoli družbo – izjema so bili pretepaški in agresivni otroci -, naj bo otrok ali odraslih, znal se je obnašat v galeriji, v gledališču ali pa na igrišču itd itd Bil je in je še vedno zelo iznajdlijv in samostojen otrok, ki se je znašel v vsakem okolju. Od starša oz. varuha je odvisno, kaj bo iz otroka naredil, če pač nekdo na otroku “visi”, potem bo seveda otrok imel težave, se bo težko prilagajal in bo bolestno navezan in prestrašen, ampak samo zato, ker mu odrasli daje tako sporočilo. Če pa otroka vodiš med ljudi, med vrstnike, ki niso samo v vrtcu, ampak po igriščih in drugih dejavnostih, bo otrok povsem primerno “socializiran” tja do 3. leta, ko naj bi se le počasi vključil v kolektivno varstvo.

Tako da – jasli so zame izhod v sili in v tem primeru sama sreča, da so, ne pa opcija svobodne izbire, pa tudi če so zastonj.[/quote]

Ne, je bolje, da nanj 8 ur pazi teta Pehta, ne? Si tako posesivna, da ne preneseš misli, da tvoj otrok vzljubi nekoga, ki ni iz vašega ožjega družinskega kroga?

Po eni strani so babice tako vitalne (madona, kot Martin Krpan), po drugi strani je pa cel kažin, če kdo omeni, da bi malo dlje delale v službi? Potem so pa kar naenkrat zgarane, pa iztrošene, pa z eno nogo v grobu?????
En velik blabla!!!

Dobri in slabi vrtci ne obstajajo, obstajajo samo dobre in slabe vzgojiteljice. Samo toliko.

Torej tvoje prepričanje o zrelosti in socializiranosti mojih in njenih otrok izhaja zgolj iz avtoričinega mnenja ter iz mojih par postov? Zanimivo. Ali naj torej jaz presojam o tvojih otrocih na podlagi tega tvojega posta? Lahko sicer bi, pa se mi zdi prvič zamalo na tak način komunicirati, drugič pa se dobro zavedam (za razliko od tebe), da otroka poleg materinih prepričanj o vzgoji oblikuje tudi množica drugih dejavnikov, pa o tem raje ne bi, ker ti tako in tako ni šlo za to, da bi dejansko ugotovila stopnjo socializiranosti mojih otrok, pač pa ti je šlo zgolj za poniževanje. Zakaj, veš ti. Oziroma bi vsaj morala vedeti.

Nekatere raziskave (predvsem ameriške) govorijo v prid tvoji teoriji, druge spet v prid teoriji, da so manj tolerantni in bolj agresivni ravno otroci, ki v zgodnjem otroštvu (tam do 4 let) niso bili podvrženi nobenim frustracijam in stresom in enostavno niso uspeli razviti načina, kako na take frustracije reagirati, ne da bi popolnoma izgubili nadzor nad seboj. Taki otroci, ki so bili do 4. ali 5. leta doma, so pokazali hude travme in velik stres ob odhodu v šolo. Simptomi, kot glavoboli, bruhanja, bolečne v trebuhu… so se pojavljali skoraj izključno pri tistih prvošolcih, ki so do odhoda v šolo ostali doma. Taki simptomi in stres zaradi vstopa v šolo se je pri teh otrocih obdržal veliko dlje kot se je pri malčkih obdržal stres (jutranje jokanje, zavračanje hrane…) zaradi odhoda v vrtec. Toliko o raziskavah, če si že o njih začela govoriti. Vsak si pa seveda lahko izbere glede na svoje mnenje in izkušnje, v katere raziskave bo verjel.

Opisuješ klasično prepričanje permisivnih ameriških psihologov prejšnjega stoletja, ko ponavljaš že tolikokrat zlajnane floskule o prepričanju otrok, da odraslim ni za zaupati, če joka, ko naleti na neko stresno situacijo. Saj se strinjam s tem,da je resnica v tem, če dojenčka pustimo jokati v posteljici samega in ne pridemo k njemu. Toda nekaj povsem drugega je, če otrok ostane v vrtcu, kjer mu vzgojiteljica ponudi tolažbo v težkih trenutkih, kjer se mu ponudi neka alternativa. On bi sicer raje bil z mamo, toda vseeno ima ob sebi osebo, ki ga bo zamotila, ga vzela v naročje in pocrkljala, se ukvarjala z njim. Ni prepuščen sam sebi in svoji tesnobi, kar je velika razlika. Res je, raje bi bil z mamo kot z vzgojiteljico, toda ali ne bi bil tudi sedemletnik raje doma kot v šoli? Ali torej meniš, da so čustva šestletnika manj pomembna od čustev dveletnika? Če je šestletnik lahko sposoben iti v šolo, se srečati z novimi sošolci in novo učiteljico, se ne igrati, ko je pouk, sedeti na miru nekaj šolskih ur…., potem bi moral biti tudi dveletnik sposoben preživeti nekaj časa brez mame z dobro vzgojiteljico, ki ji je za otroka mar. Stvari postopoma prehajajo od manj zahtevnih do bolj zahtevnih, osebno menim, da je za šestletnika, ki do tedaj ni bil v rednem stiku z vrstniki, veliko težji vstop v šolo, kot za enoletnika vstop v vrtec.

Oh, to pa res ni nič takega.:) Seveda bi šel raje domov prej. Če bi ti svojo hčer vprašala, ali bi raje, da jo prideš iskati po dveh urah , ti bo tudi rekla, da pridi raje po dveh urah kot po kosilu.:)) Ali torej meniš, da tvoj otrok trpi, ker je zavistna nekomu, ki gre iz vrtca že ob 10. (recimo, da bi tak obstajal).:) Taka smo pač človeška bitja. Tudi iz službe bi vsak raje šel prej kot kasneje. Pa raje kot doma bi bili v zabaviščnem parku itd. itd. No, čeprav obstajajo tudi primerki med otroci, ki nočejo iz vrtca, ko jih prideš iskat. Moja tretjerojenka je bila že tak kaliber. Za razliko od drugorojenca in četrtorojenke.

Ne, nimaš prav. Določenih stvari se ljudje pač navadimo. Kot ti tvoja hči ne joče, da sploh ne bi šla v vrtec ali ti ne joče, da pridi ponjo po malici, ali ne joče, ko jo prepričaš, da mora spat, ker je že pozna ura itd., drugi ne jočejo več, ko je treba v vrtec. Morda samo zato, ker so ugotovili, da je v vrtcu lahko tudi lepo, da imajo prijatelje itd. Po domače: zadevo so prerasli. Kar pa ne pomeni, da ne jočejo zaradi česa drugega, kar jih trenutno mori. Imam prav? No, pa pustimo tvojo hčerko.:)) Jaz za razliko od tebe nimam potrebe dokazovati, kako je ona zaradi prepričanja svoje matere tako ali drugače na slabšem od koga drugega.

Pa lep dan želim, kljub dežju.

Tudi jaz zagovarjam domače varstvo do vsaj 2., še raje 3. leta. Iz razlogov, ki so bili že večkrat napisani in ne bi ponavljala.

Me pa nekaj drugega zanima oz. moti po svoje. Ko pravite, da babice niso dolžne pazit na vnuke, kako je težko, da so svoje otroke vzgojile in naj pač mi sami vzgojimo svoje ipd. Kaj pravzaprav za vas pomeni družina? Pri nas pomeni, da si medsebojno pomagamo, kolikor pač zmoremo. Res je – moji starši velikokrat pazijo na vnuke, skupaj kombiniramo vse možne urnike. Hkrati pa tudi mi otroci skrbimo zanje, pomagamo, vozimo na preglede, rihtamo papirje ipd. In z leti bo tega še več. Če družina ne služi temu, da imaš v nejj eno oporo, stabilnost in vedno lahko računaš drug na drugega, potem res ne vem, kaka družba smo. Oziroma vem – egoistična. In svojim otrokom take družine ne želim dati.