idem i ja
… doniš…. kokr da sem s hruške padla… delala ku norc ene tabele in jest ubogi juzer podabu posejvat:(
zdej pa mam… bogve zakaj je to dobr, ne da
kazen mora bit-kazen je vzgojna… grrr… no ja idem da radim, jutr pa popokam eno coort žvalco pa gremo v Maričin kot -yeeeeeeeeeeees
ste vidl da naš zajčk več ne rab tiskovnega predstavnika, pa-pa plašnost ne da – ko sem jest VESEEEEEEEEEEEEELA (kur. pa tabela, ne da)
eko= puščam lučko pa kompas, da bomo najdl gor
EVIVA FREEEEEEEEEEEEEDOOOOOOOOOOOOOM
ja ljubajet vornk
C.I.C.
*kadar te popade da bi se jezil- počaki da napad mine – jaaap*
Eh, ježek, srce naše zlato ……. kaj čem na to
rečt? Je sploh mogoče kaj reči, ali je najbolje
obstati sredi prostora, sredi …… vsega in ničesar …….
in razmišlajati o tem, kakšno bogastvo je nekaterim
dano, le roke je za iztegniti, le srce za odpreti ….. pa
ne vemo več, kam s seboj, ko smo tako polni vsega ???
Ziher bo fajn, ziher …… In srečanje se lahko, kar tako, za
mimogrede, sprevrže v srečanje štirih …… Nikita je le uro
oddaljena od nas, sam tolk ….. btw!