Ignoranca ali aroganca ?

Glej postavila si trditev, da taka predavanja niso potrebna, da ničesar ne spremenijo…itd.
Seveda ne če nihče ne hodi nanje.
Večina je prepričana v svoj prav in jim ni mar za drugačno mnenje, še sploh, če jim nekdo ruši predstavo o vzgoji v temeljih.
Kaj bi se dogajalo v prometu, če bi se vsak sam učil pravil in vozit?
To isto se dogaja z vzgojo, zato pa imamo vse več nasilja v šolah, zasvojencev, neprimernega obnašanja…itd[/quote]

Prvotno sem povedala, da ljudje nimajo čas ob dnevih in urah, ko se odvijajo tovrstna predavanja. Če ni ravno nek hud gost, potem je enako kot če bereš iz knjige.

ne eno ne drugo…preprosto nimam časa, da bi hodil na vsako pasjo procesijo, enako kot drži, da t.i. strokovnjakom ni za verjeti, pred 20 leti so zagovarjali permisivno vzgojo, zdaj eminentni strokovnjaki zagotavljajo, da je otrokom bolje ali enako v istospolnih skupnostih…kam nas je pripeljala permisivna vzgoja se vidi ,…vzgaja se s korenčkom in palico in z mero zdrave pameti…tu ni tople vode za odkrivat

napaka,ni res, da to mislimo…vemo da smo pametnejši od t.i strokovnjakov…strokovnjaki po drugi strani pa morajo zaslužiti za življenje, upravičiti svojo službo, upraviči vložek družbe v njihovo izobraževanje…od tu neizmerna želja in motiv strokovnjakov za vedno nove teorije o vzgoji otrok…

Glej postavila si trditev, da taka predavanja niso potrebna, da ničesar ne spremenijo…itd.
Seveda ne če nihče ne hodi nanje.
Večina je prepričana v svoj prav in jim ni mar za drugačno mnenje, še sploh, če jim nekdo ruši predstavo o vzgoji v temeljih.
Kaj bi se dogajalo v prometu, če bi se vsak sam učil pravil in vozit?
To isto se dogaja z vzgojo, zato pa imamo vse več nasilja v šolah, zasvojencev, neprimernega obnašanja…itd[/quote]

Eee, naslov pa je?
Se mi zdi, da ga nekako ne najdem med besedami. Če berem med vrsticami, je pa tudi precej megleno… :o[/quote]

Senza ti si spet v meglicah… kaj pa to pušiš, da se ti tako zamegli pogled? :)))

Mnogim staršem bi koristilo bilokako predavanje o vzgoji (glede na to kako se jim mladež obnaša), neglede na naslov.
Pisal sem na splošno, ne za konkretno predavanje.

Eee, naslov pa je?
Se mi zdi, da ga nekako ne najdem med besedami. Če berem med vrsticami, je pa tudi precej megleno… :o[/quote]

Senza ti si spet v meglicah… kaj pa to pušiš, da se ti tako zamegli pogled? :)))

Mnogim staršem bi koristilo bilokako predavanje o vzgoji (glede na to kako se jim mladež obnaša), neglede na naslov.
Pisal sem na splošno, ne za konkretno predavanje.[/quote]

Hahaha, tebe je kratkoročni spomin zapustil, zdaj naj bi pa jaz pušila, to bo ja! 🙂

In Goldfish te je vprašala po naslovu zadnjega, ki si ga obiskal, kar tudi mene zanima. Ali pa naslov tistega, za katerega meniš, da je bil najbolj koristen – samo toliko za vpogled.

Senza ti si spet v meglicah… kaj pa to pušiš, da se ti tako zamegli pogled? :)))

Mnogim staršem bi koristilo bilokako predavanje o vzgoji (glede na to kako se jim mladež obnaša), neglede na naslov.
Pisal sem na splošno, ne za konkretno predavanje.[/quote]

Hahaha, tebe je kratkoročni spomin zapustil, zdaj naj bi pa jaz pušila, to bo ja! 🙂

In Goldfish te je vprašala po naslovu zadnjega, ki si ga obiskal, kar tudi mene zanima. Ali pa naslov tistega, za katerega meniš, da je bil najbolj koristen – samo toliko za vpogled.[/quote]
Vem kaj je vprašala, samo ne vem v čem je moj obisk predavanja pomemben za to kar zagovarjam [sub](Mnogim staršem bi koristilo bilokako predavanje o vzgoji (glede na to kako se jim mladež obnaša), neglede na naslov.)[/sub] oz. za to debato ?
Ali vaju samo muči želja po posmehu? :/

Mogoče jih pa “muči” želja po dokazovanju lastnega prav. Po moje ti želita povedati, da nisi nič drugačen od drugih strašev, ki se jim tovrstna predavanja zdijo nekaj blizu izgube časa. Torej, da si isti.

Mislim, da ti strokovnjaki, ki imajo v današnjih časih razna predavanja, delavnice ipd., da ne podajajo mnenja kaj je prav in kaj narobe, ampak predstavljajo kaj, kdaj, na kak način se je nekaj zgodilo, obneslo… Bolj je predstavljeno, kaj se lahko zgodi, če je reakcija starša taka in taka, in kaj, če je drugačna.

Pričakovati, da se bo otrok obnašal in odrastel točno tako, kot si želimo, samo zato, ker si tako želimo, je pa malce utopično za pričakovati, mar ne.

Hahaha, tebe je kratkoročni spomin zapustil, zdaj naj bi pa jaz pušila, to bo ja! 🙂

In Goldfish te je vprašala po naslovu zadnjega, ki si ga obiskal, kar tudi mene zanima. Ali pa naslov tistega, za katerega meniš, da je bil najbolj koristen – samo toliko za vpogled.[/quote]
Vem kaj je vprašala, samo ne vem v čem je moj obisk predavanja pomemben za to kar zagovarjam [sub](Mnogim staršem bi koristilo bilokako predavanje o vzgoji (glede na to kako se jim mladež obnaša), neglede na naslov.)[/sub] oz. za to debato ?
Ali vaju samo muči želja po posmehu? :/[/quote]

Pa daj, ne bodi tako črnogled, no! Čisto iz firbca sprašujem – pojma nimam, zakaj bi se ti posmehovala, niti ne ugovarjam temu, kar kao zagovarjaš. Otrok nimam, zato tudi stika s tovrstnimi predavanji in delavnicami nimam, me pa vseeno malo zanima, kakšne so teme, načini izvajanja delavnic… Ne vem, pred nekaj časa sem recimo z zanimanjem prebirala izvlečke predavanj na temo ‘Inkluzija otrok s posebnimi potrebami v rednih izobraževalnih programih’, pa vprašanje, če bom pridobljeno znanje kdaj potrebovala, ampak me je pač zanimalo…

Muči me zgolj in samo moja firbčna narava. Tudi sama grem rada kdaj pa kdaj na kakšno delavnico, ampak večinoma z drugih področij. Recimo, igranje po metodi Stanislavskega, izdelovanje preprostih inštrumentov iz odpadnega materiala, zadnja, na kateri sem bila, je bila recimo povezovanje glasu in giba, za predavanja sem bolj kot ne lena, ampak sem uspela dobiti karto za Žižka (no, pa Dolarja in Zupančičevo, ki sta bila tudi okej). Saj sem se na On_a tudi spomnila, ko mi je bilo jasno, da za Godino (in Štefančiča) pa ne bom imela take sreče… 🙂

Mnenja, želje in slično 5% posameznikov ni nikoli merodajno in jih ne bi bilo potrebno nikoli upoštevati, raziskovati, še manj pa za njih organizirati razne delavnice.

To so nepotrebni stroški!

Danes lahko vsak normalnež /v kolikor ga zanima/ pride preko spleta do vseh informacij, ki rešujejo razno razne strokovne probleme.

To mnenje predhodnika bo kar držalo:

napaka,ni res, da to mislimo…vemo da smo pametnejši od t.i strokovnjakov…strokovnjaki po drugi strani pa morajo zaslužiti za življenje, upravičiti svojo službo, upraviči vložek družbe v njihovo izobraževanje…od tu neizmerna želja in motiv strokovnjakov za vedno nove teorije o vzgoji otrok…

Mogoče jih pa “muči” želja po dokazovanju lastnega prav. Po moje ti želita povedati, da nisi nič drugačen od drugih strašev, ki se jim tovrstna predavanja zdijo nekaj blizu izgube časa. Torej, da si isti.

Mislim, da ti strokovnjaki, ki imajo v današnjih časih razna predavanja, delavnice ipd., da ne podajajo mnenja kaj je prav in kaj narobe, ampak predstavljajo kaj, kdaj, na kak način se je nekaj zgodilo, obneslo… Bolj je predstavljeno, kaj se lahko zgodi, če je reakcija starša taka in taka, in kaj, če je drugačna.

Pričakovati, da se bo otrok obnašal in odrastel točno tako, kot si želimo, samo zato, ker si tako želimo, je pa malce utopično za pričakovati, mar ne.[/quote]
saj, kot sem napisal, potrebno je unovčiti svoje znanje, s tega stališča jih popolnoma razumem, s stališča vzgoje otroka pač ne, ljudje že tisočletja vzgajajo svoje otroke, ne razumem kaj se je v zadnjih 30 letih spremenilo, da se kar naenkrat potrebuje pomoč strokovnjakov?
veš kako pravi star pregovor It? ko ti začne otrok postajati podoben, je čas ,da ga pretepeš…tako, da resnično si želim, da se to ne zgodi, še manj pa , da bi odrastli po mojih željah in pričakovanjih, vsak si naj najde svojo pot in svoj smisel v življenju po lastni izbiri, z vsem dobrim in slabim kar se jim bo dogajalo v življenju

Hahaha, tebe je kratkoročni spomin zapustil, zdaj naj bi pa jaz pušila, to bo ja! 🙂

In Goldfish te je vprašala po naslovu zadnjega, ki si ga obiskal, kar tudi mene zanima. Ali pa naslov tistega, za katerega meniš, da je bil najbolj koristen – samo toliko za vpogled.[/quote]
Vem kaj je vprašala, samo ne vem v čem je moj obisk predavanja pomemben za to kar zagovarjam [sub](Mnogim staršem bi koristilo bilokako predavanje o vzgoji (glede na to kako se jim mladež obnaša), neglede na naslov.)[/sub] oz. za to debato ?
Ali vaju samo muči želja po posmehu? :/[/quote]
Mislim, da samo želita poudariti to, da vsak starš misli (kot ti), kako bi marsikomu tako predavanje koristilo, le on sam tega ne rabi. 🙂 Pa ne pravim, da si slab starš. 😉

No ja, zame je res malo pozno, da bi sedaj hodil na tovrstna predavanja, preprosto zato, ker so moji otroci prerasli to obdobje. Smo že ven iz tahudga… 🙂

Sem pa vseeno bil pred par tedni na enem od Marka Juhanta (in grem na vsako tovrstno predavanje, ki ga organizirajo v mojem kraju). Predavatelj je predstavil konkretne primere in razlage zanje kako se rešit težav, zakaj ravnat tako in ne drugače.
Še bolj od samega predavanja mi je bilo zanimivo gledat odzive slušateljev od katerih sem jih večino poznal (bilo nas je 150-200?), kako se zmrdujejo ravno tisti, ki imajo najbolj razbrazdane otroke…. :/ Pa so bile predstavljene čisto osnovne stvari glede vzgoje in obnašanja majhnih otrok in najstnikov.

Spremenilo se je to, da so danes pravila obnašanja precej bolj ohlapna kot so bila nekoč, živi se bolj lagodno, kar je načeloma ok, se pa starši ne zavedajo kakšno škodo delajo otrokom, ko od njih ne zahtevajo praktično nikakršnega spoštovanja mej, niti jih ne postavljajo, [sub](otrokom ni potrebno delati ničesar razen s šolo se ukvarjajo, starši jih pa strežejo od spredaj in zadaj…)[/sub]. Namesto tega raje iščejo izgovore za otrokovo neprimerno vedenje dokler otrok ne zraste in ni več obvladljiv.
Takrat je pa itak prepozno…
Zadnjič mi znanka razlaga kako je njen sin (10let) od jeze, ker mu je nekaj naročila s čimer se on jasno ni strinjal, vrgel po tleh tv dalinc, da se je cel razsipal. Zaradi tega ga niso niti ošteli, ker z otrokom je treba le lepo, so pa našli izgovor za njegovo neprimerno ravnanje v tem, da ga verjetno že puberteta daje in je tako vedenje dopustno….
Dele razbitin je itak sama pospravila, otroku pa ni bilo treba narediti naročenega.
Če bi se zavedela kako škodo dela s tem otroku bi nemara ukrepala drugače.

Prav je, da obstajajo ljudje, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiko, da se šolajo za take stvari in da družba tovrstna predavanja podpira. Se pač živijo na ta način.
Od pravilne vzgoje otrok imamo posledično vsi korist.
Tudi ti pred 100leti ne bi mogel unovčit izpita za avto, danes pa lahko živiš zgolj od od tega, da si naredil zgolj izpit za avto/kamion in si šoferđija…

Razumljivo, saj jih je drugačen način pristopa (vzgoje) takoj postavil v podznak “slabega” starša. Vsak starš misli, da dobro (pravilno) vzgaja in otroci so “včasih” pač samo trmasti. Vzgoja pa že ne more biti kriva. Dobro, obstajajo tudi starši, ki se izobražujejo in niso vedno najbolj pametni in prevzamejo odgovornost, priznajo kako napako, ampak večinoma ni tako.

Mesece sem preživela v skupini ZDRAVIH štiriletnikov. Po 15-letih spet biti in delati v vrtcu je bil izziv. Prvih 14 dni sem samo opazovala in se čudila, imela sem občutek, da sem na drugem planetu. Otroci nestrpni, nemirni, razvajeni, kot bi prileteli iz lune. Štiriletnik, ki je pri kosilu vrgel prtiček na tla in sem ga prosila, naj ga pobere, se mi je smejal v obraz, ko sem ga prosila še enkrat, me je gledal v oči in mi zabrusil, da me bo ZADAVIL! Druga deklica je cepetala po tleh in z glavo butala v tla, ker ji vzgojiteljica ni dovolila, da ima pri sebi ŠKARJE, ki jih je zjutraj prinesla od doma. Spet tretji, ki mu kosilo ni bilo všeč, je tega enostavno s krožnikom vred zagnal na tla. Deček ni želel jesti zajtrka, ker je imel kruh skorjo, drugi pa ne, ker kumarica ni bila razrezana na koleščke! Ob vsakodnevnem pretepanju, kričanju in cepetanju teh malih razvajencev sem se spraševala, kdo je tu nor? Kdo je »kriv« za takšno vedenje? Ko sem staršem omenjenih otrok omenila njihovo neprimerno vedenje, so se mi smejali, prav tako kot njihovi otroci. Ena izmed mamic si je celo drznila reči, da so pač vzgojiteljice nesposobne, če ne morejo krotiti otrok. Njena prioriteta seveda ni otrok, njega ima le za vzdrževanje statusa poročene ženske z dvema otrokoma, hišo in psom. Njej je pomembno, da je vsak dan do pikice urejena, da je uspešna v službi, da ima dobro in predvsem bogato mrežo prijateljic, otrok pa je pač za hobi. Spet druga skrajnost so starši, ki v garderobi dobesedno na kolenih prosijo otroka, naj se vendarle obleče, in ker ta vztraja pri svojem, ga nazadnje oblečejo kot dojenčka – tako, da mali kriči, mati pa ga oblači. Starši otroke PROSIJO, naj nekaj, kar je samoumevno, naredijo! V spominu mi je ostala tudi deklica, ki je sredi zime prišla v vrtec v dokolenkah in krilu. Ko smo vsi debelo pogledali, je njen oče pojasnil, da ni hotela drugače v vrtec, kot da se je oblekla tako, kot si je zamislila. Za božjo voljo, pa kdo je zdaj starš in kdo otrok? Pa kje je zdrava pamet ljudi, ki so se odločili, da bodo starši? Želim povedati, da je velika večina teh otrok že »označena« kot otroci s posebnimi potrebami. Ker tak otrok ne sodeluje, se ne vključi v skupino (seveda, ker ni po njegovem), meče in razbija stvari (ker ni po njegovem), se še ne oblači sam (ker se mu ni treba), pri hranjenju potrebuje pomoč (ker ga še vedno hranijo starši) … pa še bi se dalo naštevati.

http://finanatalina.blogspot.com/

Ja, Juhant je meni super. Ko poslušaš primere, ki jih podaja, ti je hitro jasno, da izhaja iz prakse, ne teorije, zato se obiskanost njegovih predavanj tudi povečuje – mogoče bi kdo ugovarjal, da gre za instant nasvete, ampak v poplavi informacij je včasih res težko izluščiti pravi način za reševanje vzgojnih težav. Žal ni tako, da bi bili vsi starši po vrsti že po defaultu oboroženi z vsem potrebnim znanjem, zato primeri dobre prakse še kako pridejo prav.

Ob primeru, ki si ga citiral, sem se pa spomnila na enega mulca (po mojem je imel kakih 8 let), ki je na semaforju nervozno pritiskal na gumb za zvočno signalizacijo, namenjeno slepim in slabovidnim (čeprav je za vklop dovolj en sam pritisk). Ko sem mu prijazno rekla, čemu to služi, me ni upošteval, njegov oče se je začel pa dreti name, da kaj se vmešavam, pa sem se samo nasmehnila in mu zaželela veliko sreče pri vzgoji. Mali je hitrost pritiskanja še povečal, jaz sem že odhajala stran, ko se je oče še vedno drl nekaj za mano. Samo še obrnila sem se, mu zaploskala, in rekla “Bravo, oči…”

Mesece sem preživela v skupini ZDRAVIH štiriletnikov. Po 15-letih spet biti in delati v vrtcu je bil izziv. Prvih 14 dni sem samo opazovala in se čudila, imela sem občutek, da sem na drugem planetu. Otroci nestrpni, nemirni, razvajeni, kot bi prileteli iz lune. Štiriletnik, ki je pri kosilu vrgel prtiček na tla in sem ga prosila, naj ga pobere, se mi je smejal v obraz, ko sem ga prosila še enkrat, me je gledal v oči in mi zabrusil, da me bo ZADAVIL! Druga deklica je cepetala po tleh in z glavo butala v tla, ker ji vzgojiteljica ni dovolila, da ima pri sebi ŠKARJE, ki jih je zjutraj prinesla od doma. Spet tretji, ki mu kosilo ni bilo všeč, je tega enostavno s krožnikom vred zagnal na tla. Deček ni želel jesti zajtrka, ker je imel kruh skorjo, drugi pa ne, ker kumarica ni bila razrezana na koleščke! Ob vsakodnevnem pretepanju, kričanju in cepetanju teh malih razvajencev sem se spraševala, kdo je tu nor? Kdo je »kriv« za takšno vedenje? Ko sem staršem omenjenih otrok omenila njihovo neprimerno vedenje, so se mi smejali, prav tako kot njihovi otroci. Ena izmed mamic si je celo drznila reči, da so pač vzgojiteljice nesposobne, če ne morejo krotiti otrok. Njena prioriteta seveda ni otrok, njega ima le za vzdrževanje statusa poročene ženske z dvema otrokoma, hišo in psom. Njej je pomembno, da je vsak dan do pikice urejena, da je uspešna v službi, da ima dobro in predvsem bogato mrežo prijateljic, otrok pa je pač za hobi. Spet druga skrajnost so starši, ki v garderobi dobesedno na kolenih prosijo otroka, naj se vendarle obleče, in ker ta vztraja pri svojem, ga nazadnje oblečejo kot dojenčka – tako, da mali kriči, mati pa ga oblači. Starši otroke PROSIJO, naj nekaj, kar je samoumevno, naredijo! V spominu mi je ostala tudi deklica, ki je sredi zime prišla v vrtec v dokolenkah in krilu. Ko smo vsi debelo pogledali, je njen oče pojasnil, da ni hotela drugače v vrtec, kot da se je oblekla tako, kot si je zamislila. Za božjo voljo, pa kdo je zdaj starš in kdo otrok? Pa kje je zdrava pamet ljudi, ki so se odločili, da bodo starši? Želim povedati, da je velika večina teh otrok že »označena« kot otroci s posebnimi potrebami. Ker tak otrok ne sodeluje, se ne vključi v skupino (seveda, ker ni po njegovem), meče in razbija stvari (ker ni po njegovem), se še ne oblači sam (ker se mu ni treba), pri hranjenju potrebuje pomoč (ker ga še vedno hranijo starši) … pa še bi se dalo naštevati.

http://finanatalina.blogspot.com/%5B/quote%5D
Pac, otroci resnih in zrelih. In bog ne daj karkoli reci starsem. Si v trenutku najvecji sovraznik. 🙂

Kdor hodi na roditeljske sestanke in govorilne ure, bo prav tako deležen izjav učiteljev, kako so otroci izbirčni pri hrani.
Večina ne mara zelenjave, sadja…Pričakujejo, da jim bodo v šoli kuhali po njihovih željah, kot to počnejo doma.
Posledice so seveda povsem logične:
https://www.youtube.com/watch?v=7lGPH4s0L34

Sej tudi ti vztrajaš v državi, kjer te vse moti, o spremembi ne razmišljaš. Vidiš vzporednico, eni pač pustijo, da jim doma mularija serje po glavi, to jim je normalno, ne razmišljajo pa o pomoči.

Kot tudi ti nimaš moči spremeniti svojega življenja, čeprav te vse moti, od egoistične družbe do države, v kateri živiš..

Okej, ti si se tukaj nekako usmeril na starše, jaz pa si v svoji glavi ta prvi stavek apliciram na vsa področja. Ljudje so v svojih glavah tako togi, da kar boli in ta forum je čudovit dokaz za to, sploh še kakšen “oddelek” tipa Starševski čvek. Že naslovi so taki, da se sploh ne upaš odpret teme.

Pač, ljudje živijo s svojim prav in se na vso moč otepajo izvedeti ali bog ne daj začutiti kaj novega (ker kaj pa veš kaj vse tiči v tisti kleti) torej precej po načelu ne diraj lava dok spava …

Jaz niti ne bi kalupirala tega v neke oznake, kot sta perfekcionizem ali aroganca, zame so to preprosto ljudje z nizkim EQ in jim posvečam zelo malo časa v svojem življenju. Še manj imam težnje jim dokazovati kaj je prav in kaj je narobe. To je vse naravna selekcija …

Vsak lahko odpre temo in s tem dokaže ter pokaže svoj IQ, EQ…..

Od kod si pa zdaj to dokazovanje privlekel?

Drugače pa nisi prav razumel. Mišljeno je blo, da si človek sploh ne upa odpret teme, ker je notri še večji horror. Že napisan. Od raznoraznih uporabnikov pač.

Ma, ko bi človek res lahko le zamahnil z roko in se zanesel na “naravno selekcijo” pa ne gre. Taki ljudje brez EQ, praviloma kar daleč prilezejo, strašljivo daleč… in potem tlačijo vse pod sabo in si hočeš nočeš, primoran, da se ubadaš z njimi. :/

Ma, ko bi človek res lahko le zamahnil z roko in se zanesel na “naravno selekcijo” pa ne gre. Taki ljudje brez EQ, praviloma kar daleč prilezejo, strašljivo daleč… in potem tlačijo vse pod sabo in si hočeš nočeš, primoran, da se ubadaš z njimi. :/[/quote]

Seveda prilezejo, ko pa nimajo nikakršnih mehanizmov, ampak, če bodo le taki ljudje dolgoročno vodili svet, ga bo konec še prej, kot sicer. Luškan animiran film na to temo.

Se moram ubadat z njimi, ja, v birokraciji, na cesti in še kje, ampak tam, kjer imam nad tem kaj nadzora, se pa ne. Raje v steno gledam 🙂

Česa pa te je strah ?
Saj pa nihče ne piše grozljivk. 🙂

Verjetno se gre za tvojo preobčutljivost.