Igra….
Igra….
….ko bi ti je celo vseeno, da se utopiš v svojih čustvih……čustvih, ki te preplavijo nenadno…nepričakovano ……ko te nekako pahnijo v temačne globine dvoma……trenutki besede ki izginejo v divjih valovih norega morja. …..
Trenutek, ko poskusiš vese,,,,,ko steguješ roke…ko vztrajaš…..pa ne veš…. a zaman?
Trenutkih ko sediš na obali….ko se igra s kalo on obali…..ko se igraš v kamenčki, ki ti neverjetno veliko pomenijo…. Ko kot nemi kip sediš tam…kljub nasmeškum na obrazu……in si zamišljaš njene oči………
In si želiš samo eno…..njene oči…..njene solze da jih ujameš dlani.::::
In to……….to je nekaj………da lahko preživiš tudi v tvojem svetu…mojem svetu………
Nekdo je temu celo rekel….igra dotikov……
http://www.youtube.com/watch?v=CCOSWkrmb1E&feature=related
..njene oči..preliva se svetloba v daljavi,,lepota besed,misli,ni nikoli zaman,,. trenutek tukaj in zdaj, ostane..
..tako kot vsak lep, za svet..moj..tvoj..nasmeh v duši..deljen..je poklon..ni zaman..:)
… včasih je izpisal njeno ime iz drobcenih kamenčkov … in jih božal skupaj s peno morja … pa ni izpolnila njegovih pričakovanj … in je z vso silo zamahnil z roko, vrgel kamenčke daleč stran … in čisto vsak se je potopil na dno morja … tam, kjer se nabira pesek nekdanjih imen …in prej tako dragoceni, v svoji celoti, so postali prgišče v peskovniku njegovih sanj …