….. je igra, ki je lahko veseloigra, komedija,
drama, kriminalka, je igra, ki je dana vsakomur,
ali je poklicni igralec, amater, ali sploh ni igralec,
je igra, katere skripta se dnevno dopolnjuje in
spreminja. Igra življenja piše dialoge znova in
znova in te igre se ne more noben igralec naučiti
na pamet. Igra življenja je najljubša igra vsakomur,
ki ima življenje rad, kajti, Z.Modrej pravi:

“Življenje je kot velik oder. Kar naenkrat se zastor dvigne in določeno imamo vlogo in kostum. Igrajmo svojo živjlenjsko vlogo kot komedijo in ne kot tragedijo. Da bodo veseli soigralci, da ne bodo otožni gledalci.”

Kostum imam, za igro življenja danes, ne vem pa, ali mi bo pristajal ali ne, ali bodo soigralci zadovoljni ali ne. Skušala bom odigradi ta dan kar najbolje, kljub prehladu in ne najboljši volji. Skušala bom odigrati vlogo, ki mi je podarjena, zanjo nisem prosila, vendar me neizmerno veseli, ker je to vloga, ki se mi je ni treba učiti na pamet. Ker je to vloga, ki mi leži. Morda bo današnja vaja odigrana bolj za silo, a se trudim razumeti, da
je današnji dan pač vaja in da vaja dela mojstra.

Prijatelji – soigralci, igrajmo danes našo vlogo kot komedijo. Bodimo zadovoljni – vsi. Bodimo nekaj najboljšega in nekaj najlepšega. Naj se torej zastor dvigne in naj igre steče.

Dobro jutro!

Mariči draga,
nič nismo prosili. Kar naenkrat smo se znašli v tem kraju, prostoru in času. In smo majhne prestrašene, zavetja iščoče živalice. Globoko dihamo, visoko letamo, nizko padamo. Kako lepo nam je! Tako lepo je dajati. Tako lepo je poslati malce tolažbe, malce upanja, malce nasmeha.
Dan je utrujen in čudno prazen. Mi ga napolnjujemo s svojo globino. Diham zate, zanjo, zanj. Lepo mi je.
Pošiljam ti velik, topel…ne vem, kaj. Eno tako odejico ninico, kot jo ima moja Tamala.

Lilagem, hvala ti za odejico, sem je danes kar
potrebna. Nekam nostalgična sem, neka otožnost
me preveva, neka tiha žalost, ki meji na jokavost in
solzavost se me loteva. Ne vem, ali je temu razlog le
vreme, ali le slabo počutje, ali eno z durgim, res pa je,
da sem se pri odgovoru Ediju pomaknila nekam nazaj
in mi je sladkobna otožnost zajela vse bitje. Nekam
žalostna postajam ob misli, kako nam je lepo, ko smo
skupaj in kako drug drugega pogrešamo, ko je kdo
odsoten. Ta hip sem misel namenila naši Lili, ki komaj
čaka septembra!!!, ta hip sem bila pri nasmejani Barbi,
pa otožni Muci, ki ne more biti z nami.

Ta hip sem pomislila na Bruska, na Nikito in na vse tiste
norčavosti, ki smo jih uganjali. Da – spomini so kot steklene kroglice, ki se razsujejo po tleh iz niza korald in v vsaki kroglici odseva nek nepopisno lep žarek. Lilagem, tudi ti si v eni teh kroglic. Naj povem, kaj se mi mota po glavi.

Nekoč sem dobila na mizo prospekt (šla sem gledat tvoj e-mail in ime firme me je popeljalo v ta spomin!) neke firme, ki se ukvarja s poslovnimi darili in v tem prospektu je bila slika ene svetlolase gospe, ki je nekaj počela … tu se spomin zavije v meglo. In pomislila sem ……no, saj si lahko misliš, na kaj sem pomislila. In nastala je kroglica, v kateri odseva tale spominček.

Lilagem, hvala ti!

ja.. Marija.. je komedija.. komedija zmešnjav… No zdej ko sem ugotovil, da je zajček le klical mene in ne zapuščal forum… uh….. zdej se res lahko le še smejim :)))

Marija, lep dan, pa upam, da je že nehalo deževati v tvoji… duši :))))

No,jani je srecen,Mariji se pocasi popravlja razpolozenje,saj do vecera bo pa zopet vse v redu.
Marija,ti si me pa s svojim pisanjem spomnila na nasega cenjenega pesnika in pisatelja Branka Hofmana,ki je napisal:

“Nemira ne morem prikriti.
Vmeni je.Tu ima korenine.
Nemir mojega sveta,neizpolnjenost
mojega poslanstva.
Nemir velemest,
nemir oceanov,
nemir daljav,
nemir,ki je tisočkrat glasnejši od mojega,bo lahko utišal
črni žolno spominjanja,ki kljuje v meni.
Samo to !

Tudi meni je padel kamen iz srca, življenje gre naprej ….
Janiju cmoka, Mariči tebi pa veliko veselja in nasmeh naj se ti nariše na obrazu ! Tko!

Hehehehehe niobica…. srečen ja :)))))

V svojih mladih letih je Evald Flisar napisal pesem, ki si jo ponavljam, kadar gre kaj čez rob…

Ljubezen
jaz ji pravim Bog
ker je v meni
čeprav ga ni
zato zmeraj lovim
kar sem že zdavnaj ujel
a slutim da nisem
in slutim da vem kako sploh ne vem
tedaj se ti neki večer zazdi
da imaš
in ko veš da imaš
se zaveš
da pravzaprav nimaš

zato je najlepše verjeti v to
da ne moreš verjeti

Tezke misli misli Abduraman
mora biti,vecni cem ziveti !

Lilagem,tole se mi pa dopade. Tole je pa tema za neskoncne
razprave o smislu vsega,Bogu,ljubezni,sreci…
Srece se,pravi Trstenjak,ne da imeti,pac pa clovek enostavno
je ali ni srecen,kajti sreca je v nas ali pa je v nas ni.Ne da se je dobiti,niti izgubiti,ker je nikdar nismo imeli,je nismo posedovali.
Kaj ni ljubezen nekaj sreci podobnega?

zajček.. kako kaj tenstan krompir :)))))))))))))))))))

pismo Jani, ej, popau ga je začek, pa je zdej debeu :)))))))))))))))

Cao, Nioba. Se strinjam. Biti srečen brez ljubezni??? Le kdo to zmore? Kamen? Oblak? Voda? To je vendar smisel vsega našega življenja!!

P.S.
Še dobro, da obstaja več vrst ljubezni: do moškega, otroka, prijatelja, domovine…