Igrica
KAKO
POSTATI
JUNAK
ena kratka, poučna
IGRICA
primerna za čas,
ko čakamo na prihod Miklavža
Nastopajo:
trije fantje, starka, angel, parkelj
JUVAN FRANC
1999
1. prizor
(Če imate kulise, naj bo nakazana zimska pokrajina,
ptičja krmilnica; snežne kepe lahko naredite iz
penaste gume, stiropora ali iz zvitih belih nogavic)
Franci: No, fantje, kaj bomo danes počeli?
Janko: Hm, nič pametnega mi ne pride na misel…
Jure: Za začetek lahko podremo tisto ptičjo krmilnico.
(se je lotijo, jo brcajo in jo podrejo)
Franci: Sedaj pa zapojmo našo pesmico:
Poglejte nas junake,
kako pogumni smo.
Nihče nam nič ne more,
mi vse si upamo. (lahko rap način)
Nagajamo v šoli, nagajamo doma.
Nagajamo v cerkvi in puncam, kar se da.
Janko: Franci, to pesmico si pa res dobro sestavil.
No junaki, se gremo kepat?
Starka: (hodi počasi,sključeno; s težavo nese cekar, vrečke…) Fantje, bi mi lahko kdo pomagal nesti tole domov?
Saj ni daleč, ampak jaz sem danes tako utrujena. Vsakemu bom dala bonbon, če boste tako dobri.
Jure: Pokažite, kakšne bonbone imate!
(pogleda, zaničljivo zamahne z roko)
Eh, saj so najbolj navadni. Jaz takih sploh ne jem.
Franci: Pri nas imamo sladkarij, kolikor hočem
in to same najboljše. Poglejte, polne žepe
bonbonov in čikgumijev imam.
Janko: Če nam kdaj zmanjka, pa jih lahko ukrademo
v trgovini. Mi smo junaki!!
Jure: Pustimo staro, naj sama nese svoje cekarje,
kamor hoče. Mi nimamo časa za take stvari.
Ravno smo namenjeni na kepanje.
Franci: Počakajte, meni je že dolgčas, ker se vedno kepamo samo med sabo. Kaj če bi danes okepali tole žensko?
Janko: Tako je, to bo bolj zabavno.
Verjetno ji bo celo všeč, če se bo kdo igral z njo.
Jure: Pa še nič nam ne more, saj se komaj premika.
(vzamejo kepe in jih začnejo metati v starko.
Ob tem se spakujejo, se ji posmehujejo)
Franci: Ste videli, kako dobro sem jo zadel.
Janko: Jaz sem še boljši, moja kepa ji je priletela
ravno za vrat.
Starka: Nehajte otroci! Kaj sem vam vendar naredila?
Jure: Nič, samo stara si in sitna. Mi pa smo mladi in zdravi.
Franci: Tale kepa bo najboljša.
Čisto ledena je in še kamen je skrit v njej.
Starka: (omahne, se prime za glavo)
Janko: Joj, kri ji teče.
Jure: Fantje bežimo!! (se razkropijo, starka s težavo pobere svoje stvari in odšepa s prizorišča)
2. prizor
(zvečer, doma, Franci sedi ob mizi in piše pismo Miklavžu, tekst ima lahko pred sabo, da se ni treba učiti na pamet)
Franci: Kako je že rekla mama…? Naj omenim tudi dobra dela? No, veliko lažje bi kaj povedal o svojih lumparijah. Mi smo pa res junaki, kaj vse si upamo! Ampak Miklavžu tega ne smem napisati. Angeli mu takega pisma sploh ne bi pokazali. Torej…
Dragi sveti Miklavž. Verjetno te zanima, kako sem preživel to leto. V šoli mi gre zelo dobro in se veliko učim. Staršem rad pomagam. Z bratom in sestro se lepo razumemo. Starejše ljudi spoštujem… (se ustavi in malo zamisli) Hm, to, kar smo danes naredili tisti starki, res ni bilo čisto prav. Pa tudi tole o učenju in starših ne drži preveč. Ampak če že pišem Miklavžu, se splača biti malo hinavski. Dobiti moram novo pištolo – tako, ki zares poči. Ljudje bodo kar poskakovali in se jezili. Jaz pa jim bom ušel
in se jim od daleč smejal. To bo junaštvo!
Vsi sošolci bodo občudovali moj pogum.
In punce – kako me bodo gledale. Kar teple se bodo zame. Pištola mora biti moja. Pa še 300 petard zraven. Zato, Franci, lepo piši naprej… (zazeha)
Ahhh, kakšen napor, kako sem že zaspan… (se nasloni na mizo, še nekajkrat vzdihne in kmalu zadremlje)
3. prizor
(Angel pride; če je možno, zapoje pesem)
Angel: Lepo je biti angel med dobrimi ljudmi,
kjer se imajo radi in so prijazni vsi.
Hudo pa mi je vedno, če kdo hudoben je.
Prav rad bi mu pomagal, da bi poboljšal se.
(stopi k Franciju, ki sloni na mizi in spi,
opazi njegovo pismo in ga vzame v roke, počasi bere)
Veliko učim… pomagam staršem… spoštujem starejše ljudi… Saj tole pismo je pa namenjeno mojemu prijatelju Miklavžu. Ampak Franci je v resnici čisto drugačen. Ravno danes je s prijatelji naredil strašno grdobijo. Okepali in ranili so starko,
ki jim ni nič naredila in se ni mogla braniti. Vse sem
že poskušal, ampak ta fant se nič ne poboljša.
Misli, da je junak, v resnici pa je važen in hudoben.
Le kaj bo z njim?
Parkelj: (bolje je, če je starejši, z globokim glasom. Se prikaže in se reži) Ha, ha, ha… Jaz že vem, kaj bo z njim. Moj bo in njegovo dušo bom z veseljem odnesel s sabo v pekel. (prime Francija za rame, angel ga skuša odriniti)
Angel: Pusti ga, morda pa se bo le še poboljšal.
Ko bo malo zrasel, bo nehal počenjati neumnosti. Upam, da bo nekoč postal čisto dober fant.
Parkelj: Nič ne bo. Že zdaj je pošteno pokvarjen. Jaz pa bom poskrbel, da bo postal še bolj hudoben. (angel odide, parkelj recitira svoje verze – počasi, s posmehom…)
Ha, ha, ha kdo boji se parkeljna?
He, he, he dobro poslušajte me !
Hi, hi, hi zapeljujem spet ljudi !
Ho, ho, ho kakšne grehe delajo !
Hu, hu, hu cvrli bodo se v peklú !
Ha, ha, ha nič se ne bojte parkeljna !
He, he, he vedno me ubogajte !
Ha, ha, ha…He, he, he… Ho, ho, ho…
(med poskakovanjem in krohotanjem odide)
Franci: (se naenkrat prebudi, skoči pokonci, se ustraši)
Joj, kaj sem videl! Ali se mi je sanjalo, ali je bilo res? Angel in parkelj sta brala moje pismo. In potem sta se borila za mojo dušo. Le kaj to pomeni? Mogoče pa je res kaj narobe z mojim obnašanjem? Morda je imel angel prav! Kaj če v resnici nisem takšen junak,
kot si domišljam? Najbolje da grem sedaj spat,
do jutri pa bom vse še enkrat premislil… (se ustavi)
Kaj pa če bi prej še malo molil?
Kako že gre tista molitev? Sveti angel…??
Saj sem že skoraj vse pozabil.
Otroci, mi boste pomagali? (skupaj molijo Sveti angel)
4. prizor
Franci: (gre po cesti in zagleda isto starko kot včeraj)
Tamle gre tista ženica, ki smo jo včeraj okepali. To res ni bilo prav in hudo mi je, da sem to storil. Célo noč sem slabo spal in se premetaval v postelji, ko sem mislil na to. Sedaj je čas, da stopim k njej in se ji opravičim. (se zgrozi) Ampak, kaj počne, saj jo bo še avto povozil! Seveda, vsa je zavita v rute in šale in sploh ne vidi, da proti njej drvi avtomobil. Tudi slišati ga verjetno ne more. Kaj naj storim? ( se hitro odloči in skoči pred starko) Počakajte, avto…!!
Starka: (se prime za srce) Ojoj, skoraj bi me povozil avto. Hvala ti, dobri deček. Kako si pogumen, da si me rešil. Avto bi lahko zbil tebe, ko si se postavil pred mene.
O, še so dobri otroci na svetu… (ga ogleduje)
Ali se nisva midva že srečala?
Franci: (začne jecljati) Hm… ja… res je… To je bilo včeraj, ko smo vas obmetavali s kepami. In ravno zdaj sem se vam hotel opravičiti in vas prositi, da mi odpustite.
Tako mi je hudo…
Starka: No, no. Je že dobro. Jaz ti odpustim in mislim,
da ne boš nikoli več naredil kaj takega. Si že priden, predvsem pa pogumen. Čakaj, morda imam kaj zate. Glej, tu je nekaj bonbonov, jih hočeš?
Franci: Seveda, take imam najrajši. Hvala lepa zanje! Predvsem pa hvala zato, da ste mi odpustili
mojo hudobijo. (veselo odhiti)
Starka: (kliče za njim) In če boš pisal Miklavžu, ne pozabi omeniti, da si ubogi starki rešil življenje. (odide)
5. prizor
Janko: Kje hodiš, Franci, povsod te iščemo.
Jure: Pridi, bomo spet kakšno ušpičili (začne peti pesem) Poglejte nas junake… (Franci ga prekine)
Franci: Nehaj s to neumnostjo! Mi nismo junaki, ampak bedaki. Nismo pogumni, ampak smo v resnici reve. Namesto, da bi delali dobro, nam gredo samo lumparije po glavi.
Janko: (ga začudeno pogleda) Ja, od kod si se pa ti vzel?
Še včeraj si mislil čisto drugače.
Jure: Bil si največji frajer med nami.
Sedaj pa govoriš skoraj tako kot naš župnik…
Franci: Zdi se mi, da je tisto, kar nam pove župnik, kar prav. Sedaj razumem, da se splača biti dober.
Pa ne samo zaradi Miklavža. Zaradi sebe in zaradi drugih ljudi, pa tudi zaradi Boga bi se rad poboljšal. Tako bom veliko bolj vesel in vsi me bodo imeli radi.
In še nekaj – postal bom resničen junak !!
Namesto tiste trapaste pesmice pa sem sestavil novo. Poglejta, takoj se jo bomo naučili: (pokaže list, začne peti, ostali mu kmalu pomagajo. Lahko se poje samo odpev
ali pesem v celoti, otroški zbor lahko pomaga ali prevzame petje)
Mi smo mladi, veseli kristjani… (na koncu pride Miklavž…)