Ne vem na koga naj se obrnem glede maminega obnašanja. Upam, da mi boste lahko kako pomagali. Hvala.
Sem že pisala, da je bila moji mami pred enim letom postavljena diagnoza alzhajmerjeva in vaskularna demenca. Naj povem, da mama živi še vedno sama, tudi zase skrbi sama. Sem edinka, z družino živim drugje. Vsa skrb kar se tiče mame je pač na meni. Vsakodnevno jo obiskujem, ji prinesem tablet yasnal 10mg. Pred časom ni bila rada sama, vedno ko sem jo poklicala je rekla, kdaj pridem. Sedaj pa moram reči, da se je njeno obnašanje spremenilo. Včasih se mi zdi kot da ji ni prav, da pridem ali pa da komaj čaka da grem. Včasih sva bili veliki prijateljici, zaveznici, sedaj pa se včasih obnaša kot da ni moja mama kot neka tujka (vse ji je vseeno). Imam majhnega otroka in jo že moti, če je v dnevni sobi prižgana luč, najraje bi bila v temi. Pravi saj je tv prižgan. Zadnji mesec mi je večkrat rekla: ” jutri me pa ne bo doma.” Ko ji rečem, kam boš pa šla, pravi k prijateljici. Ok, zadnjič je res šla k eni, sta prijateljici že celo življenje. Prav veliko jih nima, sta še ene dve, samo ne more do njiju, ker sta predaleč. Sedaj mi je zopet že nekajkrat rekla, da je naslednji dan ne bo doma. Ko jo vprašam, kam boš šla noče povedat kam. Pravi saj ni važno. To obnašanje mi je sumljivo. Ne vem kaj mi s tem hoče povedat, to obnašanje mi je sumljivo. Mi je že tudi rekla, da imam z njo samo delo. Kje bi mi kdo prisluhnil, pregled ima pri nevrologu šele februarja? Kaj naj naredim?

človek z demenco naj ne bi bil sam, ker je nepredvidljiv.

društvo spominčica[/url] … tu boš dobila najbolj verodostojne informacije

demenca nikoli ne gre na bolje, vedno na slabše in ljudem z demenco peša kratkoročni spomin … v času se prestavljajo vedno bolj nazaj … takega človeka ne moreš jemati resno, ker še on sam ne ve točno kaj misli, ko govori.

Bo kar čas, da mami zrihtaš 24 urno varstvo. Kaj vse človek doživi ob dementnem starostniku, ne bom pisal, ker želim ohranit njihovo dostojanstvo.

Res je, mama ne more biti več sama. Če ima celo alzhimerja, je še čudno, da je do zdaj lahko bila sama. Lahko naredi marsikaj, zaradi česar bo v nevarnosti, lahko se zgubi in ne bo našla poti domov, ponesreči. Pogovori se z njenim zdravnikom. Takšni ljudje morajo imeti stalno oskrbo. To, da je do tebe spremenjena ne smeš vzeti osebno, ker spremembe so v njeni glavi. Diagnoza je kar težka, rabila boš veliko potrpljenja in angažiranosti.

Ne samo to. Če mama ne živi v institucionalnem varstvu, tudi prilagojene prostore. Nič el vtičnic, plina ne, banje ne, omarice nad šporhetom je dobro vsaj odstranit, hladilnika ne, še manj skrinje, tudi omejena živila na zalogi, nujno urediti opravilno nesposobnost zaradi sklepanja pogodb, omejen telefon najboljš z SOS tipko, dobro je na vhodnih vratih montirat alarm,……………….

To, kar mi laično rečemo demenca, je večinoma posledica alzheimerjeve bolezni. Tako da ni “celo” alzheimer, ampak je pač alzheimer.
Jaz imam dementnega očeta. Mislim, da nima nobenega smisla tuhtati, kaj je hotela povedati z vsako svojo besedo. Pač vzemi jo tako, kot je tisti hip, ko si pri njej. In ja, počasi bo verjetno treba poiskati drugačno rešitev.

gospa, upam,da bo vse uredu z mamo in tudi Vami.
Zdaj je vse na Vas. Narediti morate VSE, KAR JE V VAŠI MOČI.
Zdi se, da ste imeli čudovito otroštvo in čudovito mamo, zato Vas v svojem imenu prosim,da zanjo lepo poskrbite!!

Sama Vam žal ne morem dati nobenega nasveta.
Imam pa starejšega očeta, ki ( zaenkrat) hvala bogu, da je zdrav, čeprav tudi težje hodi.
Bojim se,kaj bo,če 1x ne bo šlo več…
Tudi sama imam odgovorno službo, po cele dneve me ni….zaenkrat oče (še) lahko skrbi zase…
Prav pa je,da smo vsi odgovorni tudi do sebe in pošteni v tem smislu,da se izobrazimo na področju starosti..
Vsi mi bomo 1x starejši in če pomislim danes kako je biti v njihovi koži; priznam, da zelo težko vem,kako pravzaprav.
Je pa tudi prav, da v primeru kakršnih koli zagat, najdemo pomoč( in ne tako,kot nekateri mislijo,da celotno breme prevzamemo nase).
Mama je lahko doma( to tudi starejši hočejo), vendar je nikoli ne puščajte popolnoma samo za več ur. Ok?

Ne dajat nesmiselnih nasvetov.Moja mama ima alzheimerja. Saj ste lepo opisali. Niti trenutka ne sme biti sama, ne vemo kam bo odtavala, kaj bo zažgala, ali si bo lase oprala s čistilom za tla…..Predvsem pa je postala zlobna, ljubosumna…. Ja vse to je bolezen ne jemljemo ji za slabo. Imamo srečo, da lahko oče 24 ur na dan skrbi za njo, jo nadzoruje. Ampak po moje je to za starostnika prevelika obremenitev. Ampak zaenkrat ju pustimo, ker je to kobajagi njuna volja.

Če živi mama sama mora takoj v ustanovo. Kakšen je to nasvet, vračajte ji kar vam je dala, poskrite zanjo, niti uro ne sme biti sama, angažirajte se…. To je eno samo nabijanje slabe vesti vsakemu, ki se s tem sooči in ni sposoben 24 ur na dan spremljati bolnika z Alzheimerjem. Če človek hodi v službo, sam skrbi za tri otroke, je velika obveznost že enkrat tedensko priti domov. Se vam ne zdi? Kolikor vem zase je edin način, da lepo poskrbim za mamo in se 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} angažiram žal samo ustrezna ustanova.
No mi ta hip čakamo, da se oče zgrudi od preobremenjenosti. Sama pri sebi vem, da ni prav da ju nisem prisilila, da gresta v dom,ampak…..
Preden se usuje name…. odklanjata vsako pomoč tucev (obiske socialne, čiščenje, likanje, prinašanje hrane) Tudi če organiziram in plačam vsakodnevne obiske, jih onadva v roku 1 meseca ukineta. Je že nekaj narobe, peglarca osvaja očeta, socialka krade, čistilka je zanikrna…..

Pozdravljena,

Nam sta za demenco zboleli kar obe stari mami v razmaku leta dni…in rečem lahko le, da se pripravi na najhujše…ker pri nas je šlo pri obeh zelo hitro na slabše, no pri eni je temu botroval še rak na dojki. Imeli pa sta različni obliki demence, prva je klasično pozabljala po eni minuti in govorila ene in iste stvari. Druga pa je začela na enak način kot ti opisuješ svojo mamo…da ji nekako ne verjameš več. kot da živi v svojem svetu in neko drugo življenje. Obema so sušali pomagati z zdravili, vendar pri tej drugi se je potem pojavila še depresija in agresija, sicer ne fizična ampak verbalna…jaz verjamem da so bili to tudi stranski učinki tablet.
Tudi naša je bila kar naenkrat samo še v kuhinji v temi. Pri njej je bil na srečo še starioče dokler ni tudi on zbolel…potem je šla v dom, ker enostavno nihče ni mogel biti z njo 24 ur, kjer je na naše začudenje nekako uživala in je bilo tudi tako kot ti praviš, občutek da jo nekako motimo. Včasih je govorila takšne stvari kot da je nekje na nekem morju s prijatelji iz mladosti i da sedaj nima časa.

Predlagam ti, da če je možno, da se zmeniš s kakšno sosedo, da jo pride pogledat večkrat na dan…dogovori se tudi s patronažno službo ali pa nego na domu, ki jo izvajajo domovi za upokojence, da jo kdo pride pogledat čez dan. Problem je ta, da kar naenkrat lahko oddide od doma…tako je bilo pri nas…sredi zime je šla ven v puloverju po ulici…Na srečo jo je sosed opazil in pripeljal nazaj.

Drži se, predvsem pa predlagam, da imaš tesen stik z njenim osebnim zdravnikom in vsem kar obstaja, da ti bo lažje.

Na spletni strani bolnice Idrija si preberi o bolezni. Je razloženo zelo razumljivo.
Pa še en nasvet: alzhajmerjev bolnik ima ponavadi dar govora. S tabo govori kot najpametnejši človek. Ti ne boš opazila odklonov v dojemanju v tisti uri ko boš na obisku. Ne verjemi vsega, kar ti bo povedala.
Iz mojih izkušenj pa: če si nezaželjena oz. ne smeš vedeti kam hodi, je po navadi vzrok denar. Hodi na obisk k nekomu in mu ”pomaga” – to pomeni, da mu nosi denar. Zato ne smeš vedeti. Prevaranti zavohajo denar in se potrudijo, da na začetku meseca pokasirajo.
Nujno pojdi tudi na elektro in vodovod, da povprašaš, če plačuje položnice. Ne verjet mami, da je vse plačano, ker ni.

za “nesmisel”

Popolnoma enako je bilo pri nas…stari oče je vztrajal, da bo on skrbel zanjo…kar je pomenilo, da ga je ponoči 10krat vprašala, če je že jutro…no na koncu je tudi ata zlezel skupaj in pristal v bolnici in takrat sam rekel, da je čas, da gre mama v dom. Nikar se ne sekiraj in ne očitaj…kolikokrat smo ju mi skušali prepričati naj gresta magari skupaj v dom samo začasno, da bosta imela pomoč…in koliko prerekanj je bilo…groza. Ne moreš čisto nič, če nočejo. Sem videla sama. Je pa to nekaj najtežjega kar smo kot družina dali skozi.

Blagor ti, če je to nekaj najtežjega, kar si prestajala.

Pod nujno mora pod 24 urno oskrbo. Ne bo druge kot dom, če nimaš dovolj denarja za negovalko. Pri demenci žal nikoli ne gre nabolje. Obrni se na društvo Spominčica. Ne čakaj, ker lahko mama sredi noči odtava ali pa zažge hišo,….

Če nisi doživela, kako je, ko tvoj najdražji v družini, to je mama ali ata, zboli za alhajmerjem, potem ne govori bedarij!

Jaz še danes jočem, ko se samo spomnim nazaj! Bilo je zelo težko! Bila sem s hčerko na porodniški, dedek pa alhajmerja! Mislim, da sem imela veliko več dela z dedkom!

Cele dneve je tolkel po vratih( smo jih zaklepali, ker nam je velikokrat ušel!) Drl se je odpriteeeeeeeee! Na pomoč!!!!!!!!!!!!

Ponoči je hči prišel iz posteljice jemat, ker je podoživljal svojo mladost, je mislil, da je to njegova hči!

Namerno ali ne (tega še danes ne vem) se je podelal v hlače, Voda je tekla za njim.

Venomer je govoril nesmisle, na ves glas.

Spali nismo cele noči. V dom ga nismo dali.

Bilo je vsak dan huje.

Ni za opisat vsega!

Najhuje pa je to, da ćlovek postane druga oseba, in izgubi svoje dostojanstvo! To mi je bilo najhuje.

Zato ne piši tu bedarij *titanidas*!

Će nisi poskusila, ne veš kako je težko s takim človekom!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Verjamem, da je marsikdo doživel še kaj hujšega, kot je demenca pri lastnih starših, ampak da bi pa to jemali tako zlahka, češ da ni nič v primerjavi z marsičem drugim, pa tudi ne …

Jaz to ravnokar doživljam pri svojem očetu, samo da tega ne jemljem kot konec njegovega ali mojega dostojanstva, ampak kot del življenja. Zdaj je pač zaradi bolezni tak in se zgodi vse sorte. Skušam videti v tem tudi kaj smešnega, če je le mogoče. Pred kratkim sem bila z njim na ženskem stranišču (še vedno se mi zdi, da je laže, če gre on z mano na ženskega, kot če gre on z mano na moškega), sem mu morala pomagati na veliko potrebo. Prišla je ena mamica z malčkom in malo starejšim otrokom. Mlajšemu je morala pomagati na WC, pa sem rekla temu starejšemu otroku, vidiš, mami pomaga bratcu, ker je premajhen, da bi lahko sam, jaz pa pomagam svojemu atiju, ker je prestar, da bi lahko sam.
Pa smo bili zmenjeni.
To tako je.

Hudo je videti starše, ko obnemorejo. Hudo je zvečer it spat, ko ne veš, ali bo kak nujen klic ponoči. Mi ne živimo skupaj, pomagam, kolikor lahko (ker oče zaenkrat še ni v domu, temveč ga rihta mami in občasno pride negovalka). Se mi pa zdi, da me že to izčrpava – služba, otroci, dom (smo sami, bivši se bolj malo briga). Nimam več svojega življenja. In vem, da bo samo še slabše, da je tole pravzaprav šele začetek.

za tiste ki si ne morete privoščiti 24 urnega varstva se da pomagati tudi z tehniko: http://www.distria.eu/lovske-kamere/ltl-acorn-5210

Časovnimi stikali za delujoč el. šporhet, elektronskimi ključavnicami,……………..

Vsekakor pa ta pomagala ne smejo biti nadomestek za ljubeč odnos do bolnega starostnika. To je edinstvena priložnost v lajfu, ki človeka če jo izkoristi precej utrudi, pa tudi neverjetno osreči.

Pozorno spremljaj mamo kaj govori in kaj dela. Si prepričana, da redno jemlje zdravila? Pri demenci gre vse samo navzdol. Bolniki običajno spremenijo obnašanje, lahko postanejo tudi sovražni, agresivni, nesramni. Si je sposobna še sama kuhati, uporabljati plin, zapira vodo? Pri takem človeku nikoli ne veš, kaj lahko naredi. Da ne govorimo o denarju, plačevanju položnic, pospravljanju stanovanja, čistoči.
Koliko pa je stara mama? Jaz ji bi uredila kakšno varstvo, tak bolnik ne more biti sam, ker je nepredvidljiv in lahko kaj “skuha”. Značilne so tudi nočne more, halucinacije, mama lahko kam odtava…
Moj tast ima demenco, zdaj je že tri leta popolnoma nepokreten. V začetku sploh nismo vedeli kaj je, mislili smo, da je enostavno postal “žleht”, tako se je osebnostno spremenil. Boš videla kako bo, mogoče bi bilo pametno razmisliti o tem, da bi dala mamo v dom.
Vse dobro želim!

Zopet se javljam. Naj povem, da zaenkrat z mamo nismo še imeli kakšnih konkretnih problemov. Če bi ji omenila ali gre v dom, bi po moje res kam odtavala. Danes sem šla k njej in jo povprašala, če je šla do prijateljice, pa je rekla, da ne, ker je premrzlo. No ja denarja ne nosi okrog, ker ga toliko nima pri sebi, za njene finance skrbim jaz, tudi položnice ji grem jaz plačat. Ko sva bili nazadnje na pregledu pri nevrologu je bilo rečeno, da je mama še ok in da bo lahko še zase skrbela. Zaenkrat ne vidim potrebe, da bi jo dajali kam v varstvo ali pa da bi kdo hodil k njej razen mene, ki grem k njej vsak dan za kakšno urco. Vi mi govorite, kot da je že čisto nora. Halo.

No, mi smo ti odgovorili po svojih najboljših močeh, zdaj pa si zaključila, kot da je vse O.K. Zakaj pa potem sprašuješ za nasvete. Jaz sem te samo želela opozoriti, kaj vse se lahko še zgodi in kam vse skupaj pelje. Če je vse tako kot si zaključila, potem sploh ni nobenih problemov in se mama samo obnaša tako kot se vsi starejši ljudje, ki so po malem sitni. Sicer pa – vse dobro in srečno ter čimmanj problemov vam želim!

Ja hvala za odg. Mene samo to moti, ker vsi napeljujete na to, da že ne more biti sama, da potrebuje 24 urno nego. Mama ni zanemarjena, si sama pere cunje v pralnem stroju, le pospravim ji kaj jaz. Jaz sem vas samo vprašala zakaj govori, da je jutri ne bo, zakaj se obnaša kot, da noče, da pridem k njej? Drugače sem mnenja, da še lahko živi sama, sicer bo to kmalu presodila njena nevrologinja, ki vodi njeno bolezen. Vem pa tudi to, da pri vsakem človeku demenca poteka drugače, ker smo si tudi ljudje različni. Rada bi slišala še mnenje koga, ki bi mi povedal kakšen primer človeka, ki ima demenco, pa da še lahko skrbi zase. Do sedaj sem slišala samo primere, ki morajo imeti 24 urni nadzor. Mama ga zaenkrat še ne potrebuje, zaenkrat. Hvala.

Ja hvala za odg. Mene samo to moti, ker vsi napeljujete na to, da že ne more biti sama, da potrebuje 24 urno nego. Mama ni zanemarjena, si sama pere cunje v pralnem stroju, le pospravim ji kaj jaz. Jaz sem vas samo vprašala zakaj govori, da je jutri ne bo, zakaj se obnaša kot, da noče, da pridem k njej? Drugače sem mnenja, da še lahko živi sama, sicer bo to kmalu presodila njena nevrologinja, ki vodi njeno bolezen. Vem pa tudi to, da pri vsakem človeku demenca poteka drugače, ker smo si tudi ljudje različni. Rada bi slišala še mnenje koga, ki bi mi povedal kakšen primer človeka, ki ima demenco, pa da še lahko skrbi zase. Do sedaj sem slišala samo primere, ki morajo imeti 24 urni nadzor. Mama ga zaenkrat še ne potrebuje, zaenkrat. Hvala.[/quote]

Zakaj nas sprašuješ, če pa mama vse lahko sama? Nevrologinja? Pri nas je bil psihiater. Napisali smo ti kaj se vse dogaja. Da boš pripravljena ker te vse to čaka. Tudi moja mama je sama skrbela zase-v začetku. Čez nekaj časa se pa začne cirkus. Ženske zakurijo kuhinjo ali zakurijo v dnevni, moški šravfajo centralno ali demolirajo kopalnico. Ja, pri vsakemu poteka drugače. Konec je pa enak za vse.

Ja hvala za odg. Mene samo to moti, ker vsi napeljujete na to, da že ne more biti sama, da potrebuje 24 urno nego. Mama ni zanemarjena, si sama pere cunje v pralnem stroju, le pospravim ji kaj jaz. Jaz sem vas samo vprašala zakaj govori, da je jutri ne bo, zakaj se obnaša kot, da noče, da pridem k njej? Drugače sem mnenja, da še lahko živi sama, sicer bo to kmalu presodila njena nevrologinja, ki vodi njeno bolezen. Vem pa tudi to, da pri vsakem človeku demenca poteka drugače, ker smo si tudi ljudje različni. Rada bi slišala še mnenje koga, ki bi mi povedal kakšen primer človeka, ki ima demenco, pa da še lahko skrbi zase. Do sedaj sem slišala samo primere, ki morajo imeti 24 urni nadzor. Mama ga zaenkrat še ne potrebuje, zaenkrat. Hvala.[/quote]

Jaz sem ti že nekajkrat odgovarjala v tvojih temah, ker imam dementnega očeta, ampak tebi je vse bob ob steno. Napisala sem ti, da ne moreš vsake njene besede jemati za suho zlato in se obešati nanje. Danes reče tako, jutri bo rekla nekaj drugega – ker ji glava nagaja! Nobenega smisla nima, da se sprašuješ, zakaj tako govori. Pač tako govori, ker se nekaj bolezenskega dogaja z njenimi možgani.
In napisala sem ti tudi, da boste počasi morali poiskati drugačno rešitev. Ni nujno, da se bo zgodilo res kaj drastičnega, kot te strašijo drugi, hkrati pa ni zagotovila, da bo prehajanje na slabše postopno. To je pač taka bolezen. In preberi si prilepljene linke, ker imam občutek, da bolj malo veš o demenci.
Moj oče tudi še ni bil pri psihiatru zaradi demence.