…

Men se pa tvoj otrok smili…ker tako gledaš nanj…

Pusti otroka in ne obravnavaj ga kot…hendikepiranega…oprosti.

Tudi sama imam doma petletnika in dvanajstletnico. Hja, vsak od njiju je nekaj posebnega. Vsak od njiju ima lastnosti, ki ju razlikujejo od drugih – tudi drug od drugega; čeprav sta sad iste ljubezni, sta popolnoma različna. Dekle je odlično v življenju in v šoli, malemu kaže podobno, oba sta super športnika, oba priljubljena, polna življenja in energije…pa nista ne perfekcionista in nista nadpovprečno oh in sploh. Sta pa zame največja sreča in ponosna sem, da sem njuna mami!!!

Čim manj kompliciraj in čim manj seciraj svojega otroka.

Lepo vsem skupaj

Tvoj otrok je poseben – točno toliko kot vsi drugi!

o tem, kako opisuješ svojega otroka, raje ne bi,da ne bo potem spet užaljenosti,imam pa za tebe nekaj praktičnih nasvetov…no takole, naš tamali (sedaj 4 leta ) je bil tudi velik opazovalec, kar pa je če mene vprašaš en velik minus za življenje naprej, žal..sama si kot starš želim, da bi moj otrok zrasel v odločnega človeka, ki bo znal poskrbeti zase in še za koga okrog sebe, ki bo vedel, kaj je prav in kaj ne, ne pa v zmedenega profesorja, ki si še spodnjih gat ne bo znal oblečt:) ali mevžo, ki nikoli ne bo prepričana v pravilnost svojih dejanj. vsako dejanje ima posledico, to mora otrok vedeti.. jaz ga namesto, da se sprašijem, ali je poseben raje pripravim k temu, da sam dela čim več domačih reči, da pridobi na samozavesti, npr. ko reče, da je žejen, mu rečem vzemi si kozarc in si natoči vodo- vzame plastični kozarc in si iz 1.5 litrske plastenke natoči vodo, če polije,mu takoj rečem , naj vzame servet in pobriše, ko gre spat, si vzame sam pižamo, se sleče,gatke in štumfe nese v kopalnico,hlače na stol, ko gre na telovadbo, si sam spakira,za kosilo on pripravi pribor za vse,naloži makarone na krožnik, je še 100 stvari vsak dan, ki jih lahko naredi sam, ali pa ti namesto njega in med tem ko bo on teoretično razmišljal kako bi to speljal… se je že zgodilo, da se je za v vrtec prav hecno oblekel, pa nič zato mu pustim, da naredi po svoje ..tako se je v kakšnem letu in pol prevalil iz opazovalca v akterja in pobudnika (tudi v vrtcu)…včasih je bil boječ tudi do otrok na igrišču, npr. če si je hotel sposodit igračo na igrišču od drugega otroka, se ni upal it vprašat, je mene prosil, pa sem rekla, naj gre sam, pa je tisti otrok šel domov in je ostal brez, pač šola življenja.v glavnem, sedaj je postal pravi gavnarček, se dokazuje pred otroci,se hitro vklopi v družbo, po drugi strani pa je do mlajših otrok zaščitniški in potrpežljiv. glede vzgoje sva oba s fantom striktna, ne popuščava, ampak našemu tamalemu red in postavljanje mej očitno ustrezaj, saj sveti ko rožca….za debatiranje o nadsferah pa ima babi, ki z odprtimi usti posluša njegove debele zgodbe:) pa srečno!

najbrž si res čisto v redu, vendar smo ti tu postavili ogledalo. POmembno je, da si se zavedla, da nekje pa nekaj vseeno ni v redu. Da delata napake.
Tvoj otrok je prestrašen.
V tem smisliu, da ga je tako strah novih stvari, da zelo zelo dolgo zbira pogum, da se česa neznanega loti. Moraš ga naučiti, da je strah pred novim čisto običajen, čisto normalen. Vendar je pomemmno tudi to, da ga premagaš.
Premagaš pa ga z vajo.
In te vam manjka.
Ga preveč zavijata v vato?
Poznam punčko. ki se je bala vsega (toboganov, visečih mrež (igrala), živali…). Krivi pa so bili starši. Pa ne to, pa ne ono, pa se ti bo zgodilo to, pa ono……
Preberi kar smo ti napisali. Ne bo ti všeč, ampak tako je.