Ima same 5ke in hoče za frizerko
to pa ne bo drzalo, marsikatera je prakso dobila placano…tudi jaz sem jo…odvisno je od salona…in ce imam prav v spominu je celo v pogodbi napisano da mora za opravljeno prakso nekaj malega placati (mislim da 100e) ostalo pa je njihova dobra volja…sem dobila zelo dobro placano…ubistvu bolje kot v lokalu kjer sem isti cas delala vsak dan – prakso pa le 5dni v tednu😂😂
ali bi kaj rekli, 17.02.2023 ob 10:28
Nečkinja ima v OŠ same 5ice (vsaj zaključene že vsa leta). Vse NPZje je odpisala nad 90%. Zraven šole ima kar nekaj dejavnosti in očitno še uspe šolo zraven vozit z minimalno vloženega časa.
Sedaj hoče na srednjo frizersko. To jo baje edino veseli in druga noče počet v življenju pa konec.
Kako bi vi reagirali, kot starši?
Jaz ji nikakor ne bi branila it v to šolo. Imam 5 otrok in mi je taka situacija poznana. Če hočeš v življenju uspet je najpomembnejše da opravljaš delio,ki te veseli in ne koliko šole imaš za seboj. Pa itak je danes nešteto možnosti dodatnih izobraževanj.! Srečno deklici, ki ima tako zgodaj izoblikovano željo.
Zdaj bom pa iz prve roke povedala MOJO ZGODBO izpred 18/19 let.
Bila sdm v vlogi vase necakinje in zelela enako-frizersko. Poklic je zdruzeval vse, kar obozujem tudi danes. Umetnost, ustvarjalnost, delo z ljudmi, omogoca nesteto smeri, nadgradenj (danes bj jaz zagotovo imela ekoloski salon z rastlinskimi barvami in produkti). Besede solske pedagoginje so bile: “S peticami pa ne mores na frizersko.” In tako sem popustila in sla na gimnazijo, kasneje na pedagosko in delam na podrocju vzgoje in izobrazevanja.
Vcasih pa pomislim. Toliko let izobrazevanja, solanja, nekaj muk z jeziki na gimnaziji. Par neprijetnih izkusenj z gomnazijo in faxom… Vcasih se vprasam: Cemu? Zakaj je bilo to potrebno?
V kolikot bi ze takrat sla na frizersko, bi jo z lahkoto naredila. Vzporedno bi se lahko se sama izobrazevala, si morda celo poiskala kaksno vajenistvo, brezplacno delo pri kaksnem frizerju, v popoldanskam casu ali ob sobotah. In ne dvomim, da bi zelo zgodaj lahko ustvarila svojo zgodbo in bila v tem trenutku zelo uspesna lastnica kvalitetnega salona z izkljucno naravnimi produkti. Pa nisem. Sem uspesna na drugem podrocju, vendar ne tako zelo, kot bi mi dopuscala odlocil za frizerski poklic.
Moj odgovor?
Punca je očitno modra. Ve kaj želi, se pozna, se čuti. 100% bi jo podprla.
Čudna so pota gospodova.Velika večina komentatorjev nasprotuje temu,da bi deklica delala tisto,kar jo veseli.Pa saj si ne želi,da bi bila kriminalka,pocestnica ali kaj podobnega.Z svojim delom želi razveseljevati ljudi.Ali je to res narobe?Še vedno pa ima kasneje možnost narediti plus 2 leti kozmetične šole in bo imela priznano srednjošolsko izobrazbo in posledično priznana 2 poklica…..
Jaz vam povem mojo izkušnjo. V OŠ sem imela lepe ocene, vpisala sem se na srednjo frizersko. Nekje v drugem letniku sem ugotovila da to ni to kar jaz želim. Sem jo vseeno končala in pridobila poklic. Potem sem se vpisala v maturitetni tečaj, naredila splošno maturo in se vpisala na študij. Sedaj imam magisterij, zaposlena na svojem področju in obožujem svojo službo
Hočem povedat da tudi če gre sedaj v frizersko ima še vedno vse možnosti za študij odprte. Super je da je našla nekaj kar jo veseli. V službi preživimo velik del svojega življenja in delati nekaj kar te ne veseli je grozno. Zakaj pa bi mogla it študirat? Ker želite tako vi? Ali ker je to želja staršev?
Poznam kar nekaj ljudi ki so šli v gimnazijo iz takih razlogov pa niso nikoli doštudirali.
Naj se punca sama odloči kaj bo s svojim življenjem. Če pa si vmes premisli pa jo pri tem podprite.
In se 4 leta mucla v gimnaziji. Tudi frizersko lahko dopolnis in gres naprej plus ni vse samo 3 leta frizerska. Gre tudi tako prekvalifikacija ne le v eno smer in to brez mucenja. Mogoce jo doma silijo ucit in ji res ni. Taka ne bo nic odnesla od najboljse srednje sole na svetu ker ne bo gtela in se ji bo samo zagablo. Drugace imeti 5 v OS ni neke presezek. Sem imel take sosolce na gimnaziji in so jo padli. Pa veliko 2 in 3. Vsi pa prej 5 in NPZ odlicne. Toliko o tem.
Moj moz si je zelel biti kuhar. Ima zelo dober smisel za kuharijo ceprav zdaj ne kuha vec veliko kadar pa – pa cetudi nima nic v roke za prijet naredi res okusen obrok.
Well moj mož je tudi gimnazijski maturan, fauliran x-krat diplomant razlicnih fakultet.
Dobro se je ucil. Imel vizijo kaj zeli postati. Ni pa imel podpore najbliznjih (ne samo starsev tudi stricev/tet) in je uposteval njihov nasvet in sel na gimnazijo in jo naredil.
Zacel x faksov, na koncu prisel do diplome faksa, ki ga ni veselil je pa bil primeren v oceh teh svojcev. Diplomiral ni nikoli kljub povprecju na faksu 9.
In se danes bi raje bil kuhar kot delo, ki ga opravlja.
Seveda pa so svojci za svoj doprinos k temu kaksna je njegova kariera pozabili oz so nickrivi.
Pa naj bo frizerka. Pa kaj? Tudi ce gre v gim in najboljse fakse to ne pomeni da ji bo to kupilo sreco in notranjo zadovoljstvo/mir da dela kar je zelela.
Pa naj gre v 4letni program in v 4 letniku opravi dodaten predmet oz izpolni pogoje za splosno maturo in voila bo imela poklic KI SI GA ZELI in odprto pot v svet vseh faksov.
Jaz lahko povem le lastno izkušnjo… želela sem na zdravstveno, pa sem bila “prepametna” za srednjo šolo. In so me na silo prepričali, da grem na gimnazijo. Meni je bilo grozno, nisem se videla tam, nobenega veselja do učenja…. in sem se uprla, padla letnik in seveda popolnoma razočarala. Potem se se prepisala na zdravstveno. To je bil moj svet! Odlično in z lahkoto sem naredila srednjo šolo, se vpisala na maturitetni tečaj in naredila tudi gimnazijsko maturo. Potem sem naredila tudi zdravstveno fakulteto in se zaposlila v zdravstvu. Žal sem kmalu ugotovila kakšno je stanje v našem zdravstvu in s pomočjo izkušenj z različnih področij (študentsko delo) po petih letih zapustila zdravstvo. Zdaj sem že 7 let zaposlena v gradbeništvu. Bistvo mojega primera je, da si vsak utira svojo pot. Seveda je dobro, če ti kdo pomaga, te malo usmeri. Ampak nikakor ne pod prisilo.
Ja in kaj je s tem narobe? Ali so po vasem mnenju frizerke samo tiste, ki imajo dvojke v soli? Jao ta miselnost, da morajo vsi na gimnazije in studirat medicino ali pa pravo, vas bo pokopala. Hvalabogu da punca je, kaj jo veseli in kaj bo delala. Ce je podjetna, si bo znala ustvariti uspesno podjetje. Lahko jo pa tudi prepricate, da gre na gimnazijo in se potem 5 let prebija cez studij, da bo imela nek papir in potem koncno lahko dela, kar jo veseli in doda se srednjo frizersko. Bo pac 10 let kasneje zacela frizirati. Ali bo pa pod pritiski starsev in tet, ki od nje pricakujejo najmanj 2 faksa, zbluzila.
Moj primer. S partnerjem oba v srednjih 30ih, 2 otroka, nova hiša …
Jaz imam končani 2 različni fakulteti VII/2, 2 ornk dokvalifikaciji, 100 referenc, delavnic, izobraževanj . Delam v JU, plače nimam ravno bleščeče, bi pa lahko bilo slabše. Moj partner je frizer, dokaj znan in precej dober. Njegov mesečni profit je skoraj x3 moje plače z vsemi dodatki.
Toliko. Vesela bom, ve se kateri od otrok odloči biti frizer. To je carski, če delaš s srcem.
“Do it with passion, or not at all.”
zdravo, če jo veseli to delo ta poklic ji samo ne oporekat , to je zelo lep poklic,če te seveda veseli lahko v marsičem uspeš vsaki začetki po šoli so pa itak težki tako kot pri vsakem poklicu oziroma prvi službi , res pa je da poklic kot frizer/ka malo premalo cenjen ampak kljub temu ,če si na pravi poti se rad učiš nekaj novega , potem je toto 👍tudi sama sem imela lepe ocene v oš,in ni mi žal da sem postala frizerka
je pa sedaj frizerska šola tudi uvedla program 3+2 tako da se nima kaj bati 🙂
Jaz sem bila tudi taka kot to dekle. V osnovni šoli vsa leta odlična, šla sem pa na srednjo zdravstveno. Doma je mojo odločitev podpiral le oče, mama ne, v šoli nihče. Oče mi je zelo jasno povedal kaj, kdaj, s kom in kako se dela v zdravstvu in da se tega moram zavedati, odločitev pa je na koncu moja. Imela sem res trdno voljo in željo. Mama in v šoli so na koncu popustili, ker se nikakor nisem hotela prepričati. Danes mi še vedno za to odločitev ni niti malo žal. Še enkrat bi si izbrala popolnoma isto pot kot sem si jo in ni lepšega kot delati šolo in delo, ki te veseli. In zaradi te svoje izkušnje otroku ne bi nasprotovala pri izbiri šole, sploh če ve kaj ga veseli in kaj bi nekoč delal.
Moja sestra je imela same petice in je šla na frizersko, nato pa po zaključenj frizerski ugotovila da čeprav jo delo veseli ne želi delati v salonu. Naredila dodatno leto in se vpisala na pedagoško fakulteto. Jaz sem pa bila na gimnaziji, zdaj na Filozofski fakulteti, pa nimam nič. Če mi študij ne gre skozi bom morala razna poklicna izobraževanja naredit medtem ko se lahko sestra vrne v frizerski salon. Tudi med študijem si lahko nekaj prisluži že sama. Glede na situacijo v sloveniji danes je bolj stabilno iti na poklicno šolo kot pa gimnazijo, saj lahko pri obeh nadaljuješ študij, le da imaš od poklicne še za rezervo poklic na katerega se lahko zaneseš.