Dobro jutro vsem !

Najprej po vrsti in kar na tem mestu : pravkar sem se s tezavo prikopala skozi vso vcerajsnjo pisarijo in nekaterim odgovarjam kar tu .
Pepi – ja , vceraj sem se v usnju (res!) klatila (med drugim) tudi po BTC-ju. , konkretno po hali A.
Stumpantl – kar nekam se mi je dozdevalo , da imas stab v hali A in to tisti lokalcek nasproti stojnice s kruhom in pecivom , ki ima sedeze iz stare kinodvorane. A je res tisti ?

Zdaj pa k mojemu problemu .
Saj tema bi celo sodila na forum tasrednjih , ampak jaz se raje obracam na vas kar tukaj !
Vceraj smo bili v Ljubljani , ker je bilo spet treba peljati naso malo Masko k nevropsihologu.In tu se mi zdi , da se je zacel ponavljati ze znani scenarij od lani !
Masa se vedno pogosto bruha. Brez pametnega razloga. Vcasih si recem , bo ze minilo , to je stres , drugic spet pa me zaskrbi (eden tipicnih tumorskih znakov je ravno bruhanje , isto velja za njeno vrsto epilepsije). No, na kratko , vceraj mi je bilo receno , da sem nekako jaz krivec za to situacijo , ker na otroka projeciram svoje strahove , ona pa potem odreagira z bruhanjem. Nasvet : gospa, morda bi bilo dobro , da bi si tudi vi poiskali pomoc !
Ravno to so mi svetovali lani . Diagnoza je bila “histericna mati” . Zdaj pa mislijo , da so vse porihtali in spet postavljajo isto diagnozo , brez pomislekov , da pa morebiti njihovo trenutno zdravljenje ne odgovarja.
Sprasujem se , ali nimajo kljub vsemu prav ? Ali res samo jaz delam skodo otroku , ki se stalno bori z bruhanjem , vzrokov zanj pa je lahko kar vec ! V svoje opravicilo lahko navedem samo pregovor “kogar je kaca picila , se boji se zvite vrvi “!
Kaj si mislite vi ? Vem , da sprasujem veliko , premalo poznate moj primer , je vsega se veliko vec , kot sem tu na hitro razlozila , zanima pa me , kako bi se s to stvarjo spopadli vi ?

Na pomoc !
A.

Živjo, Andrejka,

smo te pogrešali včeraj. Mogoče je res malo resnice na tem, kar pravijo zdravniki. Najbrž bi tudi jaz tako odreagirala, če bi šlo za mojo Saro. Ne morem si predstavljati, da bi blo karkoli narobe z njo. Me kar zvije, res.
Ampak takšno kot te poznamo tukaj, si te ne predstavljam kot nevrotično mamo. A je možno,da Maša res čuti, da te je strah ? Predvidevam, da se zadržiš in ne pokažeš, ampak najbrž res dobiva te valove? Kako pa se pogovarjata o bolezni ?

A si poskusila s tistim bioenergetikom ?

Kaja

Andrejka!

Kot prvo,zaupaj vase ,tudi v zdravnike..oziroma specialiste.Vem,da zmeraj vsega za verjeti ni..ampak vsaj v toliksni meri,da se resnicno pomiris ti.Ne mislim pameti zganjati,ker takole resnicno celotno situacijo ne poznam.LAhko ti pa recem,da resnicno otrok projecira vso tvojo zaskrbljenost,dvome..skrbi..in se potem kaze celoten problem lprav v tem.Ceprav te razumem, resnicno moras delati prvo na sebi.MOras biti trdna,saj ves kaj vse si ze dala skozi..in vem da si mocna.Resnicno je lahko vse skupaj le psiha.
Jaz zmeraj recem na zacetku solskega leta mamicam.. vasa zrcalna slika pocutja zaskrbljenosti..tudi vsega lepega je vas otrok.Premisli!Jaz osebno resnicno verjamem,da je ogromno tukaj psihicnega..lahko celo v tej meri,da mala enostavno tako odreagira_z bruhanjem,ker ima od prej taksne negativne izkusnje..
Ves ,vcasih, resnicno bi mi vsi potrebovali za iskren razgovor,za pomiritev vseh notranjih strahov,ki nas zazirajo..kaksnega dobrega strokovnjaka.Preziveta je tista miselnost..kaj pa se..sej nisem nora..ali pa a jest..zaekrat tega ne potrebujem!Upam,da si me vsaj malo razumela..
Glede strokovnjaka,ti pa povem..se meni bi pasal eden…in ne poznam niti enega osebka,ki mu ne bi.Upam,da sem vsaj malo pomagala..ce ne drugega..razmisli o nekaterih stvareh,predvsem se pa sprosti,ceprav je tezko.,ker vem,da si mocna!Moras!!!
Srecno!

Andrejka, živjo!
Ker se na vse skupaj bolj slabo spoznam, ti ne bom mogel kaj prida pomagati. Lahko ti samo iz izkušenj povem, da se naše vedenje, strahovi in veselje resnično odražajo na otrocih, pa to vendarle že sama veš. Prav tako zdravniki niso nezmotljivi. Primer moje mame, ki so jo zdravili za revmo, priščipnjenim živecem, fizioterapije, hoteli so ji že celo menjati kolk (česar se na srečo niso lotili), ko so na koncu vendarle ugotovili, da ima poapnenje žil (čez 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} zožanja – peš ni naredila 20m, po čiščenju žil pa obljublja, da še letos gre na Ratitovec
Torej Andrejka, ne morem ti pomagati drugače kot s tem, da ti stojim ob strani, ter upam, da bo s tvojo Mašo šlo na bolje…..
Drži se punca, mi smo s tabo

Kljub vsemu, lep dan, vsem!

Jani

Pozdravljena Kaja !
Se strinjam , da je delno res , kar pravijo zdravniki. Bojim se zanjo , se posebej , kadar se dogaja z njo kaj , kar nima nobena pametne logicne razlage. Se mi pa zdi , da je prehitro receno , da sem jaz vir vsega zla, ker se te zdravniske napake in propusti kar vrstijo. Primer : po operaciji so trdili , da je z njo zdaj vse v redu , da ne bo nobenih epi napadov vec (sprozal naj bi jih tumor) da bodo tudi slabosti prenehaleitd. Zato so ji tudi ukinili zdravila. In seveda se je zgodilo – kar hud epi napad , slabosti so se pa nadaljevale. Pa so spet zaceli s preiskavami in diagnostiko in na koncu izjavili – res je , gre za cisto epilepsijo , neodvisno od tumorja. No , ko so to ugotovili , so spet izjavili , zadj bo dobila zdravila , pa bo ! Pa ni !
Kaj zdaj ? Je ali ni ? No , se to : pred kakim mesecem sva bili pri njeni solski zdravnici. In sem povedala , da Masa se vedno bruha. In ves , kaj mi je rekla , kar tako , mrtvo hladno ?
“Zdaj pa ze nekaj casa niste bili na slikanju glave. Priporocam vam , da greste , ker sumim , da gre za povovitev tumorja !” Jaz pa domov , v tisini , da Masa ne bi videla , kako se pocutim , pa hitro en Helex dol , da sem se vsaj tresti nehala. Kaj pravis na to ? Naj povem se nekaj . Lani , po operaciji , so nas klicali na razgovor z otrosko nevropsihiatrinjo , ki nam je povedala , da take operacije na mozganih in vse kar je Masa prestala , na veliko otrocih pustijo tako hude psihicne posledice , da jih enacijo z tistimi , ki so posledica posilstva. Ce bomo opazili pri Masi spremenjeno vedenje , naj se takoj javimo , da jo bodo poslali k psihoterapevtu. Nam se je takrat zdela v redu , kaksnih velikih sprememb v vedenju nima , ocitno je pri njej stvar dosti globlje in skrita. Trpimo pa zdaj vsi !
LP A.

Ves , da bi res rada sla k enemu takemu strokovnjaku. Jaz nikakor ne gladam na strokovno pomoc kot na nekaj , cesar bi se morala sramovati. Je pa problem v tem , da takih strokovnjakov , ki bi delali skupaj z druzinami takih otrok , ni. Smo se ze pozanimali , ker se zavedamo , da taka izkusnja pusti zelo globoke posledice na vsej druzini ! V tujini imajo skupinske terapije , pri nas pa zal tega se ne poznamo , zato si mora vsak kar sam pomagati. Ce bi hotela strokovno pomoc , bi to morala urejati preko moje zdravnice , z napotnico in diagnozo , da imam psihicne probleme. A sem res ze na taki stopnji ?
LP A.

Zadnjič je bila v Polnočnem klubu ena taka družinska terapevtka. Mogoče bi na RTVSLO lahko dobila njen naslov.

Draga Andrejka,
vidim, da ponovno preživljaš hude čase. Tolažbo v teh primerih je težko najti, saj, lepih besed bi se dalo nekaj napisati, ampak, ali bi to bilo dovolj? Hvala, ker si se obrnila na nas, in verjemi, vsakdo, ki bo začutil tvojo stisko, ti po povedal, kaj meni o tvojem problemu. Tvoj problem ni problem, ki bi ga lahko rešila tako, kot pospraviš v registrator kup papirjev, kot zlikaš perilo in ga pospraviš, kot namažeš obraz z drago kremo in gubice se skrijejo. Tvoj problem bomo skušali reševati skupaj, saj rešili ga ne bomo, iskali bomo boljše zorne kote, morda kak nasvet za ugovor zdravniku, ki ti pravi, da si ti poišči pomoč. Kako mora to reči, če ni specilist “za histerične matere”. Če ni kos svoji nalogi, naj ne išče rešitve v iskanju problemov drugje. Kako more pomisliti na to, da si ti kriva hčerinih napadov bruhanja. Jasno, da te skrbi, saj počasi še nas, ker smo se navezali nate in skušamo prijateljsko s teboj deliti tvojo skrb. So šale, je zajebancija, so pa tudi resne zadeve in ena teh je, Andrejka, tvoja skrb, ki počasi postaja tudi naša skrb.

Glej, Andrejka, morda res v hudem strahu, da se ne ponovi zgodba izpred leta dni pogosteje vprašaš Mašo, če jo sili na bruhanje, če se slabo počuti. To je tvoja skrb in ti iz svoje kože ne moreš in morda se zgodi, da je njena bledica takoj razlog za tvoje vprašanje. Edino tako bi lahko razumel doktor “tvojo histeričnost”!

Je pa res, kot praviš, to znak te epilepsije. To ne govorim tako tjavdan, temveč iz sledeče izkušnje: moja starejša hčerka je imela podobne težave, pojavljala se je bledica, brezvoljnost in hudi hudi glavoboli. Slikali smo ji glavo in nato je bilo dogovorjeno, da proučujemo pojave njenega hudega glavobola, ki jo je praktično silil na bruhanje. Možnosti sta bili dve: ali je sprememba vremena tako hudo vplivala nanjo, ali se je pojavil mejni prag ene izmed vrst epilepsije. Predstavljaš si lahko mojo skrb, moj nenehni nadzorujoči pogled, moje reakcije, ko je potožila, da jo boli glava. Svničnik v roke in vse beležiti!! To so bili težki časi. Potem smo jo peljali v Ljubljano, ker je pač slikanje glave med drugim pokazala možni mejni prag epilepsije, in dr. David Neubauer me je vse prevprašal: kakšno imamo stanje v družini, če se veliko prepiramo, če je morda kaj fizičnega obračunavanja med partnerjema, če je otrok tudi kdaj tepen (to je bila vprašana tudi hčerka sama, posebej), če je bilo takrat, ko so se pojavili glavoboli slabo vreme, nizek pritisk in joj in prejoj vprašanj, katerim ni bilo ne konca ne kraja. Tri mesece sva hodili na spraševanje in pregledovanje in – hvala bogu, na koncu pač doktor, specialist nevrolog ugotovi, da je otrok obremenjen od – šole, od šolskih zahtev, od strahu pred tem, da bi česa ne pozabila, česa ne znala narediti (je še danes malce perfekcionista v njej). Jok od veselja, jok od prestanega strahu, vse to se je izlilo iz mene vpričo doktorja.

To sem ti povedala zgolj zato, da boš vedela, kako včasih matere ravnamo samo zaradi skrbi.

Pomagati ti žal zdaj ne morem. Morda se kje srečava, vidiva, popijeva kavo in se pogovoriva.

Moj nasvet – nasveta pravzaprav nimam, draga Andrejka, in ti ga ne morem dati. Lahko ti samo povem, kaj bi storila jaz: zato, da bi se prepričala, da nisem “histerična mati”, da bi s potrdilom o tem šla k otrokovemu zdravniku in potem dalje iskala rešitve, bi res šla k enemu od doktorjev, ki bi mi to povedal. Samo zato, da bi bi sebi ustregla in zato, ker mati, ki ji otrok boleha, stori vse, da bi to uredila, odpravila ali vsaj zelo zelo omilila.

Andrejka, javi se še in veliko veliko sreče.
Marija

Draga Andrejka !

Glede lokala – BINGO !

(hotel sem ti ta odgovor poslati v šali – z gosp. Fickotom a sem se premislil ,ker si zastavila IME )

Lahko bi se vseeno oglasila tako, kot večina , (kar , pa si sama že ugotovila ,da jih nikoli ne poimensko ne imenujem) pa drugič, velja
Glede čebelice Sare : Jaz imam doma ravno tako eno čebelico Evo, ta je bila bolna , in največje probleme smo imeli , ko smo imeli privatnega zdravnika. Res prišel je na dom na klic , ni da ni ….vsaj tako je na zunaj izgledalo. In po določenem prepričevanju sva se z ženo odločila za državno ustanovo . Vse se je obrnilo
Na bolje. Kaj je v temu vzrok, ne vemo 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ,lahko pa samo domnevamo ( drugačen pristop do otroka?, je starejša- bolj odporna ?, se ne boji zdravnika.. in veliko še tega , kar se pa ta moment ne spomnim).Sedaj je maja napolnila 5-to leto in je še v vrtcu. Pred dvemi ali tremi tedni je naša tudi bruhala in imela še zraven drisko, tako da je preživela 14 dni na domači negi. Ni minilo dva ali tri dni in so nas klicali iz vrtca kaj je narobe z njo
In kako se obnaša , ter prosijo če lahko blato odnesemo na nek rep. Zavod za medicino , baje je v našem vrtcu prišlo do zastrupitve ,ali pa da je nek otrok prinesel nek virus , Baje je cela skupina bila doma ali pa na Bohoričevi v bolnici. Da ti povem – še danes ne vemo ,zakaj ?!
Sorry, tu sem ti napisal kakšen je bil naš problem ,ampak dal sem ti za VEDET NEKAJ .
Poskušaj še po ali na drugi strani .
Ponavljam : Če meni eden reče ti ………lump si pa nor ! –Bom zamahnil z roko in si mislil svoje
Ko pa ti jih večina reče ……..lum ti si nor – se bom pa zamislil
p.s.

Nekaj strahov imajo zmeraj otroci v sebi – ker so njihove dušice še preveč nežne in svet vidijo samo preko risank , pravljic in SVOJCEV –najbližjih. Prosim te ,da otroka ne puščaš samo pred televizijo ,ali pa da gleda z vami filme ,ki mislimo da niso primerni za njih ,tudi če si to močno želijo . .

Hi Andrejka!
Sem prvič na tem forumu in moram reči, da mi kar ustreza. Po vsem tem, kar si napisala, bi ti odgovorila na kratko, ker mi pisanje na dolgo nekam ne leži. 1. Poskusi malce spremeniti način življenja – s tem mislim tole: vzemi si vsak dan cca 1 uro časa za sprehod v naravi, skupaj s hčerko in seveda tudi očetom (če ni preveč zaposlen). Hoja po gozdu “očiščuje” človeka negativnih misli in te napolni s pozitivno energijo. Torej čimveč v naravi.
S tem se boš tudi znebila odvečnega strahu, da je s hčerko kaj hudo narobe . Res ti povem, da hoja po naravi zdravi duševne bolečine, strahove, bojazni.
Vsaj jaz se počutim, kot prerojena. Vredno je poskusit.

Pa adijo

Andrejka,

ne bi želel pametovati tukaj, vedar je ena od pozitivnih strani, če sem prav razumel, tudi to da zdravniki niso odkrili vzrokov kakšne nove bolezni, ki se je ti bojiš. Ne vem koliko je tvoja punčka stara, vendar nekatre zadeve minejo z odraščanjem in puberteto. Sam sem sem imel slabo iskušnjo z mojim novorojenim otrokom (sum tumorja) . Vendar se je izkazalo da je mladi organizem prebavil vsa ta čudna pota te narave, ta sum je bil samo sum, ki pa se ti lahko zažre v dušo kot da je tukaj. In danes po mnigih letih je to le še neprijeten spomin.

Mogoče se ti bo zdelo neumno (morda res premalo poznam razmere), vendar menim, da sedaj malo počakaj z zdravniki (še posebej ker niso odkrlili nič posebnega ali novega), naredila si verjetno vse tisto kar bi skrbna mati morala. Sedaj sprejmi stanje tako kot je, tvoja mala bruha, ne najdeš vzroka. Pusti in ne skrbi več tako če bruha (verjetno je že vsega navajena?). Začni s tvojo malo živeti tako, kot da je popolnoma zdrava in jemlji njene težave kot normalni del vašega življenja. Ne delaj zaskrbljenega obraza ko se ji to zgodi in ne išči možnih novih vzrokov (naredila si vse). Samo predvidevam, da je Maša že tudi samo v tem problemu, kaj se to z mano dogaja nekaj je narobe? Poiskusi s popolnoma normalnim odnosom do Maše naj se otrok če se le da zaposli z problemi in igro svoje starosti. Moraš ohraniti trdno vero in upanje, da bo s tvojim otrokom vse v redu in da bo čas (včasih je to tako težko) prinesel uspeh.

Draga Andrejaka, če sem tu morda nustrezno napisla, vedi da je to samo moje razmišljanje na podlagi mojih iskušenj, ki sem jih imel in tisto malega kar si napisla o tvoji težavi.

Draga Andrejka !

Nikakor ne morem “kupit” te teorije od zdravnikov, pa ne samo zato, kakršno te tu poznam, ne za to, kak optimizem veje iz tvojih postov, ampak, predvsem iz lastnih izkušenj.

Popolnoma normalno je, da si zaskrbljena in v strahu, saj si mama, za božjo voljo, kaj bi ti pa rekli, če bi se le bedasto smehljala zraven ?
Sigurno je del tega tudi psiha in tvoj nezaveden vpliv na hčerko, samo, to je lahko povod, kaj pa pravi vzroki?

Mojega očeta smo enkrat odpeljali v bolnico, ker je doma začel bruhat kri, pa smo bili vsi v paniki, že prej je imel stalne težave z želodcem, ipd..
Prva, pazi prva izjava, reakcija od zdravnikov je bila : Alkohol, seveda.
Brez da so ga pogledali. Je bilo včeraj menda preveč, kajne?
Brez da so vedeli, da razen ob posebnih priložnostih, sploh ne pokusi alkohola. Je pa nadvse priročen izgovor.

Kasneje so mu odkrili fizično napako, da je bil na koncu požiralnika narejen nek “zavihek”, ki se je z leti pregnival in pregnival, dokler ga ni želodčna kislina toliko razžrla, da je popustil in zato je bruhal kri.
Potem so bili pa spet vsi pametni.

Midva z ženo, sva zaradi okužbe s toksoplasmozo izgubila otroka, pa, ko je do te okužbe prišlo, je imela stalno nizko temperaturo in stalno slabost, pa so ji tudi rekli, da si domišlja, da je to psihično, ne vem, no….

Zaupanje v zdravnike, že. Vsekakor, samo, z kritično mero distance in zdravega razuma. Sploh pa ne dvomim, da ne boš tega ugodno rešila.
Si preveč zanimiva in pozitivna oseba, pa še toliko takih kot smo mi tu imaš ob sebi, vsi ti želimo dobro, ni vrag, da ne bo res kmalu bolje.

Vse naj, draga Andrejka !!

Pa še to vidim, da si začela dvmiti v sebe, nikarrrr!!!. Verjemi sebi tvojim očutkom, to ti znaš zelo dobro. In ne analiziraj matematično. Ford je pred leti naredil znanstveno raziskavo trga za njboljši avto, avto je bil polom.
McDonalds je istiktivno začel s prodajo in glej kje je danes.
Verjemi svoji intuiciji (ti najbolje poznaš Mašo), pa brez odvečnih strahov, ki tebodo spravili v krč

bravo ! se popolnoma strinjam !

Andrejka poznam jest eno lustno..pa zelo je dobra!

Sem dala seminarje skozi pri njej ti recem superca!

Hubert , saj to je problem , ves ! Ko sem lani zaupala svoji intuiciji , se je izkazalo , da ima hci (10 let) tumor na mozganih in epilepsijo, do takrat so mi pa pravili , da ji nic ni , da sem jaz zivcna in ona razvajena. Tako , da rajsi ne bi imela nic vec z lastno intuicijo Je pa res tudi to , da se od takrat vsega bojim in vedno vsaj dvakrat preverim diagnoze pri razlicnih zdravnikih. Kar se zaupanja tice , jih jemljem tako na pol , prisiljena sem zaupati , vendar preverjam.
Verjamem pa , da se bo vse uredilo. Saj ce ne bi tako razmisljala, ne bi zdrzala vse te kalvarije do danes. Moram pa priznati , da se mi je lani , malo pred operacijo zgodilo , da sem pomislila , kako bi se vse naenkrat in lepo uredilo , ce bi moj moz malo zavil v desno – ravno smo se peljali po Soski dolini tik ob akumulacijskem jezeru pri Solkanu !
Bezen preblisk obupa, sem se pa zamislila ! Samo takrat in nikoli vec ! Saj sem ze napisala, da je upanje gonilo zivljenja.
lp a.

Povej !
Hvala ze vnaprej , sploh pa za podporo !
lp a.

Nekaj ti moram se povedat..normalno,da moras zaupati sama sebi..verjemi vsaka mamica ima v sebi pravijo ,sesti cut.Ki malokdaj razocara.
Prisluhni mu..predvsem pa zaupaj sama sebi…
Tisto glede strokovnjakov ne jemlji osebno prevec..sem citala naprej in velikokrat si napisala lahko prisilim cloveka da bruha.Nikar Andrejka..Otrok samega sebe lahko v marsikaj preprica.Ne verjames?
Kar verjemi imam par takih zgodbic na zalogi..Eni pac znajo..sami sebe pripraviti do cesa takega..
Zaradi vsega hudega in predvsem slabih izkusenj.
Navsezadnje zaradi strahu,saj dobro ve kaj se dogaja.Velikokrat premalo,resnicno premalo se zavedamo cesa vsega je sposoben otrok razumeti.
Pogovori se s svojo Maso.Naj ti pove..naj se ti izpove..mislim,da je prav tam problem..Revica..kar hudo mi je..Otrok ti bo vse odgovoril..le prisluhni mu..
Lep je dan..soncek kuka..lepo ga prezivite!

Nimam ti kaj dodati, razen tega, da ti nihče pa prav nihče nima pravice reči da si kolerična ali ne vem kaj in tega si tudi ne dovoli.

Prebliski vsak jih ima, nekateri jih ispovejo nekateri ne, pri tebi čutim, da imaš voljo, moč, pogum in da se boš borila ne predala. Prebliski ne povzročajo nobene škode, predstava njihovih posledic pa nam daje novi pogum in novo voljo.

Ne verjamem v tvojo predajo poklepetaj z nami stresi svojo napetost med nas, stresi svoja bremena, da si jih malo porazdelimo, boš videla da ta ogromni tovor, ki ga nosiš postane malcek lažji, kar zagotovo čutiš že danes. Bodi ponosna, da si sposobna prenašati taka bremena postavi se pokonci, marsigdo počepne že pred mnogo manjšimi problemi.

Hvala !
Je pa bil tocno to moj namen – da svojo tugo malce prevrnem se na vas , v upanju , da mi boste dvignili moralo. To ste v veliki meri tudi naredili ! Se enkrat hvala vsem !!!
LP A.

Draga Andreja,
Najprej se opravicujem, ker ti pisem med zadnjimi. Tudi mene je “kaca picila, zato me nekatere stvari pretresejo, tako da tezko kaj spravim skupaj. Poznam ozadje tvojega trpljenja, toliko kolikor si pac napisala poleti. Tvoj problem res ne sodi na ta forum, vendar si ravnala prav, kajti tu zbrani smo vsi po vrsti tvoji iskreni prijatelji. Ce ti bomo lahko kaj pomagali pa tezko presodim. Kako jaz vidim tvoje vcerajsnje mucno dozivetje? Ze sama atmosfera in duh bolnisnicne ambulante, pa tiste halje in obrazi v njih, pa strah in negotovost s katero si prisel, obcutek nemoci in vse drugo, da ne bluzim dalje, spremenijo cloveka, da dozivlja, obcuti in dojema stvari drugace kot bi bilo treba. Zdravniki pa so tudi samo ljudje in eni v iskrenosti, drugi v svoji nemoci, tretji pa v umisljeni vsevednosti iscejo razne vzroke bolezni in delijo nasvete. Da je taksna praksa navada ti je lepo opisala Marija ob svojem primeru, verjetno pa je vsakdo od nas ze kdaj kaj podobnega dozivel. Iz tvojega dosedanjega pisanja sklepam, da si ze po naravi zelo custven clovek, trplenje zaradi otroka pa je tvoje custveno dojemanje se poglobilo. Mislim, da so ti vceraj zaradi vseh okoliscin enostavno zdravnikove besede pregloboko segle v srce… Ali ni mozno, da si jih mogoce narobe razumela? Poskusaj jih cimprej pozabiti in zanesi se na svoj notranji jaz. Moje skromno mnenje je, da nisi nobena ” histericna mati in da ne potrebujes zase nobene “strokovne” pomoci. To, da je mater in ne samo mater, strah za svojega otroka, je najbolj naravna stvar na svetu. Da otroku posvecas veliko pozornosti po tistem kar je prestal je tudi naravno in logicno. Ne vem, kaj si bos mislila o tem mojem razmislanju, je pac iskreno.
Ce mislis, da ti kakor koli lahko pomagam, mi odgovori.
Lep dan tebi, vsem tvojim doma in vsem forumcem,
Pepi

Draga Andrejka!

Tudi jaz, se ti opravičujem, ker ti pišem med zadnjimi (delo). Lepo in prav je, da si se obrnila na nas. Po takšnih doživetjih, se človek mora pogovoriti še s kom, da vidi druga mnenja. Žal, tudi jaz ne zaupam zdravnikom, med njimi imam veliko znancev in dva tri prijatelja-specialista. Eden od njiju, mi je ravno zadnjič rekel: draga moja ……., takšnih zdravnikov, kot ti misliš,da so( dobri razumevajoči, da se poglobijo v tvojo težavo), ni več..morda tu pa tam kakšna izjema. Tudi meni so pred 6 meseci, tudi zaradi njihove malomarnosti, naredili kar nekaj gorja. Za njih je vsaka poškodba, le ena izmed mnogih, tudi bolezen, le ena izmed naštetih, pri tem, pa so pozabili, da poškodbe že, samo človek, za božjo voljo, pa je vendar vsak drugačen. Eni lažje sprejemajo svoje težave, drugi smo bolj občutljivi in ranljivi, še posebno takrat, ko gre vendar za naše edino bogastvo-našega otroka. Andrejka, ti le pogumno naprej , le tako boš lahko v oporo svoji dragi Maši ! Pa nič preveč resno ne jemlji njihovih besed. Ti sama dovolj dobro veš, kakšen človek si. Nobena pravica jim ne gre govoriti, o tvoji histeriji, dokler iz tebe veje le skrb in briga za tvojega otroka. Stojim ti ob strani, tako tebi, kot tvojim domačim.

Lp, Jana

Pepi , prav imas !
Vceraj je bilo po malem vsega , kar si nastel – okolje, ki je name cudno vplivalo , pretekle slabe izkusnje , vsa tista pot po bljak cesti , preobcutljiva sem te dni (me daje PMS:)), pa se polna luna je , za katero itak vemo , da ima na nas zenske mocan vpliv ! Psihologinja pa tudi ni bila ravno groba , saj je lepo nasvetovala in ji dam po eni strani prav , po drugi pa…
No , saj si ze sam opazil , lepo sem se pobrala , ne nazadnje tudi zato , ker mi vse vase lepe misli in spodbude veliko pomenijo !
Hvala ti tudi za ponujeno pomoc , naucila sem se , da ne zametujem nikakrsne pomoci , posebno , ce vem , da je iskrena !
LP A.

Jana , zate velja isto ! Cau !

Zdravo, andrejka!

Ne poznma dovolj dobro tvojega problema in tudi ne Mašinega, sklepam lahko zgolj na osnovi tega tvojega posta, da si res v hudi krizi, ko ne veš več , kaj naj storiš in kaj je prav. Svetujem ti, kar se tebe tiče, poskusi z enim res dobrim psihologom, saj ti ponavadi ne škodijo in ne morejo kartako nekaj zaj…. lahko ti pa pomagajo z marsikakim dobrim nasvetom, saj to, kar se sprašuješ, ali se tvoje psihično stanje odraža tudi na Mašinem še kako drži. Popolnoma bi se strinjal z Hubertom, naj Maša živi čimbolj sproščeno, živi svoje otroštvo kakor ji je dano , v trenutkih, ko bo te rabila boš pa tako ali tako pri njej. Razmisli v tej smeri, da njeno stanje ocenjuješ s svojimi očmi, ga primerjaš s svojim zdravjem, vendar za njo ta okvir ne velja. Verjetno ti trpiš bolj kot ona, ki se sama še ne zaveda svoje bolezni, posredno pa se tvoj strah in živčnost prenaša na njo in morda res delno vpliva na njene napade.
Kar se zdravnikov tiče, poskusi ugotoviti, kdo ima v Slo največ izkušenj s takimi primeri, je namreč zelo velika razlika med zdravniki specialisti in morda ti bo katrei bolj pomagal. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj. Vem, da sta za njih ( večino) ena številka več, in kapo dol pred tistimi, ki se res potrudijo in razložijo neko bolezen pacientom bolj človeško. Večina ti pove le neke malenkosti in te ponavadi še bolj zmede.
Vsekakor pa, verjemi v boljši jutri in poskušaj z Mašo živeti karseda normalno. Da ti povem, z nami je bila na gimnaziji kolegica, ki je še v 2. letniku imala napade, po tistem pa nikoli več. Minilo samo od sebe. Tudi moja je kot mala imela napade podobne epileptičnim, pa so ravno tako minili. In ne razmišljaj o tumorju. Pa veseli se vsake, še tako male pozitivne stvari. Pa čimveč pogovora, z dušo na dan.

Drži se, vsi smo z vama.

Andrejka!

V glavnem so ti lepo svetovali (prebrala sem vse poste), vendar bi rada še nekaj dodala. Ali si s svojo hčerko odkrita glede njene bolezni? Otroci razumejo dosti več, kot smo njim ali sebi marsikdaj pripravljeni priznati. Si predstavljaš, kako hudo je njej. ko verjetno še manj ve, kaj se sploh z njo dogaja, hkrati pa zagotovo doživlja vso tvojo skrb, čeprav se jo ti še tako trudiš prikriti in ji, prav gotovo, tudi zate ni vseeno! Bodi odkrita z njo, ne prikrivaj ji svoje skrbi in ji povej, da jo imaš rada. Otrok ve, ko smo neiskreni, in čeprav prikrivaš stvari v njeno dobro, si ona to lahko povsem narobe razlaga.

Nič ne poveš o odnosu z možem oz. očetom. Morda si ona želi tudi njegove pozornosti.

In naj ti ne bo odveč tudi z napotnico iti do psihiatra, če le dopuščaš možnost, da bo tudi tvoje bolj pozitivno sprejemanje, soočanje s hčerino boleznijo, lahko njej vsaj olajšalo trpljenje.