Imam problem s sladkorjem
Imam problem s sladkorjem, 20.03.2022 ob 14:04
Vi ne razumete, da mi sladkor da tisto, kar mi ne more dat nihče. Nobenemu ni mar.
mar naj bo tebi, pa boš imela najpomembnejšo osebo zate na tvoji strani!
Kaj misliš, da je dandanes veliko ljudi, ki so sposobni drugemu dati svojo podporo, svojo ljubezen? Ni, ker to je tipična značilnost sodobnega sveta-ki misli samo na svojo rit in svoje udobje, svoje potrebe, svoje želje-hočem in hočem zdaj!
jaz recimo dajem oporo sebi ravno tako svojim ljubljenim, sem znana po tem, da držim svojo besedo. Isto pričakujem zase, da mi nekdo ki mi reče, da me ima rad me ljubi, mi da svojo podporo ne pa da dela proti meni. Če je ni zmožen potem me pač ne ljubi, to mi je zgolj pokazatelj in se od takega človeka distanciram/se ga losam. In v tem primeru posledice pripiše zgolj sebi. Posledica je izguba mene.
matematik714, 14.03.2022 ob 17:39
največji problem je to da kupuješ vnaprej in imaš na voljo. ravno takrat ko si se sposobna razumsko odločit, da ne želiš sladkega si tega pač ne kupuj in ko ne boš imela bo veliko lažje vse skupaj.
Da nimam doma cukra, bi najprej spraznila hladilnik, potem shrambo in na koncu bi sla na dezurno pumpo vsaj po Twix!
Pri meni je vedno zaloga sladkarij! Ce je ni sem zivcna in pozrem vse, kar vidim.
Ce imam zakogo sladkarij, sem pomirjena in pojem kolikor rabim, vcasih kockica cokolade, vcasih 1 mini roladica, vcasih pa 5 linskih, sicer skusam omejiti na malo, a vcasih dusa hoce vec in ji privoscim.
Ce kdo, potem razumem jaz. Zame je sladkor darilo bogov!
Karkoli mi kdo drug da, ni enakovredno sladkorju.
Sladkarija mi je cisti uzitek, nirvana celo!
Ampak ti povem, dokler se bases z neomejenimi kolicinami vseh moznih sladkarij, sploh ne cenis tega uzitka!
Ko sem zacela hujsat, sem izlocila ves sit od sladkarij, zacela sem kupovati dobre kvalitetne praline, temno cokolado, za to sem ugotovila, da mi blagodejno dene za marsikaj, potico pecem sama ali kupim res dobro domaco v pekarni, piskote pecem sama, sem in tja kupim kaj od ze narejenih trgovinskih sladkarij, mi zapase malo, potem ugotovim, da je umetno sranje. Nutela recimo, prej sem jo jedla z zlico, pol malega kozarca je lahko slo tik tak, zdaj sem jo v stirih letih jedla 4x, ko mi je res padel sladkor in sem rabila nekaj direkt v zilo, pa se to mi je zadostovala zlicka ali dve.
Ko zacnes jesti prave in kvalitetne sladke dobrote, te ze majhna kolicina teh zadovolji, ne potrebujes vec enormnih kolicin cukra, tiste kuoljene v trgovini so ti pa bljak in vidis, kaksen sit si prej jedel vsak dan!
Imam problem s sladkorjem, 20.03.2022 ob 14:37
Kaj je najhujse, kar lahko dobim? Sladkorno? Tudi prav. Bom uzivala, dokler lahko. Dokler mi lahko da tisto, kar nikjer drugje ne najdem, sprejmem tut nezdravje.
Dokler ne prešaltaš na alkohol in droge, je še kar v redu, manjše zlo. V odpadnih vodah odkrivajo porast uporabe vseh mogočih drog. Ko se enkrat zaveš, da z vsakim cukrom manj pomagaš jetrom, da lažje izločajo strupe iz telesa, zmagaš. Tudi sladkorna je veliko tveganje.
Glej, nikomu ni in nikoli ne bo nikomur mar. “Mar” je vedno človeku za samega sebe. Zato tvojih težav, težav s samopodobo in v tvojem primeru še v povezavi z zasvojenostjo s skadkorjem – nikoli ne bodo reševali drugi, ampak jih lahko rešuješ izključno sama.
Vsekakor je za poiskati strokovno pomoč: v Sloveniji imamo tudi odlične Centre za duševno zdravje, pa Centre za krepoitev zdravja;
zasvojenost s sladkorjem, pa vsaj poskusi obrniti – recimo, ko te prime strast po sladkem, kar, seveda, občutiš, se zavestno upri in pojdi tečt. teci, teci, štej kilometre in minute. 1 Milka, 100g, je 1 ura teka s cca 10km/h.
pa poskusim še jaz.
dejstvo je, da SAMA NE BOŠ REŠILA. poseganje po sladkorju je zasvojenost, podobna alkoholizmu.
celo snov, ki se sprošča je ista – etilen.
omamo potrebuješ, ker nisi imela mame.
oMAMA je iskanje mame.
so ti predlagali strokovno pomoč. praviš, da psihoterapevtov primankuje. in kaj potem? NAROČI SE DANES.
“kaj mislite, da v Sloveniji lahko kar pokličeš psihoterapevta po telefonu za pogovor (ko se mi bo zahotelo sladko), tako kot v ZDA?” – psihoterapevt ti bo dal svojo številko, na katero bo dosegljiv. in mail. je pa tako, da če ima ravno terapijo z nekom, se ti ne bo javil. nihče ti ne bo na voljo 24 ur na dan, to je res.
praviš, da nobena pomoč ne bo nič rešila. to pa NI RES.
v čem ti bo psihoterapija v pomoč, tudi, če ti ne bo na voljo, kadar boš začutila željo po sladkem?
ugotovila boš, da je tam nekdo, ki te bo slišal. ne, ne bodo samo besede. te bo slišal, ko boš povedala, kako se počutiš, kaj si doživljala doma ob starših, mogoče v šoli, s fanti, s komerkoli, ki te je kdaj prizadel… povedala boš kaj te je bolelo, kaj te še boli in tako naprej.
te bo razumel.
bo sočuten s teboj.
ti bo dal prostor, in čas, da prideš v stik z bolečino, pred katero sedaj bežiš v sladkorno omamo.
praviš, da ni nikomur mar zate. začutila boš, da je nekomu mar zate.
da si pomembna.
da tvoji občutki, tvoje želje, tvoja hrepenenja, tvoje pomanjkanja ljubezni, da vse to je pomembno.
boš to izjokala.
travme ko jih obsije sonce, ko pridejo na dan, izgubijo svojo moč.
počasi se boš naučila biti ti tista mama sama sebi, ki je nimaš. ki je nisi imela.
počasi boš ti začela dobivati svojo vrednost nazaj.
svoje samospoštovanje.
svojo ljubezen. do sebe najprej. in potem do drugih.
in ko vse to zgodi, potem ne boš iskala več čokolade.
pot, ki te čaka ni lahka.
ni pa nemogoča, kot imaš sedaj ti v glavi. predlagam ti relacijsko družinsko terapijo.
druga opcija, ki jo imaš na razpolago pa je, tudi že zapisano tu: da se smiliš sama sebi, da se še naprej sovražiš, životariš, debela, nesrečna, osamljena, polna čokolade namesto ljubezni, da se samo-uničiš do konca.
če bi bilo kot ti misliš, se nihče nikoli ne bi rešil ne sladkorja, ne alkohola, ne travm po posilstvih, ne travm po hudem telesnem nasilju… samo volja pa mora biti na tvoji strani.
želja hočem živeti drugače.
pojdi, naroči se. naredi ta prvi korak sama.
potem ti bodo pa pomagali naprej.
Imam problem s sladkorjem, 14.03.2022 ob 10:42
Saj sem rekla, da nisem prišla po nasvete. Sem za vse vaše nasvete že slišala, prebrala in vem zanje. To je psihološko. Če nikomur ni mar zame, zakaj bi bilo meni? Pa jaz moram začutit, da je komu mar zame, ne samo neke floskule, besede, bla bla. Velikokrat pa še od besed nič.
Sem poskusila biti brez sladkorja, 14 dni ali 21, kolikor že, pa je itak spet nazaj isto. Kaj mislite, da nisem že vsega probala?
Kaj pol jamraš. Trpi. Pa ne obremenjuj folka s svojimi problemi, če jih nimaš namena resevat.
Nehaj se smilit sama sebe in bo ok…ce se bos imela rada,te bodo drugi imeli enako….ce ti bo vseeno do sebe…bo drugim enako do tebe….tako,da se ne smili sama sebi,,taksni ste pijavke”oprosti…ampak je to resnica….samo bi jemali in nic dajali….
Prisla si po nasvet in na koncu itak vse ves….si kot moj bivsi moz …nic on kriv…so krivi drugi,da je tak..kot je….
Dam ti predlog,ko se bos ponovno smilila sama sebi,pojdi ven…da se spotis(misljeno tvojo samopomilovanje) in je to to…aja…pa ce si brez sluzbe…pejd delat in ne bo casa mislit o tem,da ti svet in drugi delajo krivico….
Joj…eni ne veste kaksno sreco imate,da lahko zivite….
Sladkor je droga. Ko naše telo dobi določeno količino, začne občutek za sladko počasu upadati. Če želimo to ohraniti, moramo pojesti več. Tako jemo sladko potem več in več. Več pojemo, bollj nam pade krvi sladkor in tako potrebujemo več da se nam izravna.
Bilo bi prelepo, če bi nas ta občutek minil, ko bi pojedli piškot ali dva? To je mogoče rešiti. Sama sem na istem.
En dan popolnoma nič sladkega. Niti medu.
Naslednji dan si zadaj mejo za malico 5 piškotov, recimo do max 500 kcal. Več ne gre čez.
Nato si počasti te piškote zamenjuj za recimo čokolado s 40% kakava, nato 50% kakava ali kakšno jabolčno sladico.
Tako počasi zmanšuješ količino sladkorja v prehrani.
Pri meni so obdobja ko pojem tudi eno 100g čokolado, potem pa mi slabo dela ker je preveč cukra. Ampak sem morala. Kriv je ta občutek in seveda padec sladkorja v krvi.
Je težko počasi zmanjševati, ampak se da. Pač dnevno si kupuj dozo cukro. Druge opcije ni, če bo doma bo pač šlo v promet oz se poje.
Redika se pa nisem Ne moreš pet kil pojest na stolu in še vsaj tri dohode bogatih obrokov. Al kako? Stres je jeba, ker včasih šport ne pomaga. Rezultat pa imaš.Ena najpomembnejših lekcij, ki sem se jih kdaj naučila je, da dokler meni ni mar zase, prav gotovo ne bo drugim. Zapomni si, to drži kot pribito. Pa ti ne dajem lekcije zaradi sladkorja, zaradi mene ga jej do nezavesti, če ti paše. Ti pa hočem povedati, da dokler boš čakala, da te bodo drugi imeli radi, da se boš potem imela tudi sama rada, potem si lahko kar zgradiš en bunker, zbereš noter vsa cuker, ki ga svet premore in čakaš smrt. A ti bi si želela družbe nekoga, ki sam sebe ne mara, se ne ceni, se smili sam sebi in noče nič narediti, da bi bilo bolje? Kar odkrito si priznaj, da ne, ker taki ljudje so (ste) izjemno neprijetna družba, naporni in zamorite še tako veselega človeka. Premisli o tem.
Nehaj se smilit sama sebe in bo ok
treba se bo v roke primiti in kontrolirati to emocijo po sladkem.
En dan popolnoma nič sladkega.
dokler boš čakala, da te bodo drugi imeli radi, da se boš potem imela tudi sama rada
ga odreži iz svoje diete naenkrat
—
dajte nehati pisati neumnosti.
kot da se gre za neko dieto.
v ozadju so travme, zaradi katerih ji je realnost prehuda
in STISKE gre jesti sladkor.
kot bi se šla napiti alkohola.
in tega ne bo sama rešila!
če bi zmogla se kontrolirati, bi to že naredila.
če bi zmogla iti ven iz vloge žrtve, bi že šla.
če bi se zmogla imeti rada, bi se že imela.
potrebuje strokovno pomoč.
Ne vem, jaz jem sladko tudi, ko sem vesela. Ko se mi zalušta. Imeti sebe rad se težko vidi. Če pa se trudiš za nekoga drugega, se pravi, da čutiš, da si nekomu koristen ali da ti je nekdo všeč, da se zaljubiš; potem začneš hujšat. Daš vso čokolado stran, ne kupuješ je več. Kupiš si športne copate, majčke, pajkice, programčke in začneš trenirat. Torej??
