Naslovnica Forum Starševski čvek imam res kamen namesto srca?

imam res kamen namesto srca?

skušala bom napisati čim bolj objektivno, čeprav je trenutno vpletenih precej čustev. Osemletni otrok je bil dva dni nazaj zvečer hospitaliziran (visoka vročina, bolela ga je glava, bilo mu je slabo…), mož pa je bil na službenem potovanju. Ker imam doma še dva mlajša otroka, in ker je otrok star 8 let sem se kljub temu, da sta se babici ponudili, da čuvata mlajša dva otroka odločila, da bo fant v bolnišnici prvič prespal sam. Ja, seveda je jokal, vsem nam je bilo hudo, a ko sem mu vse razložila se je umiril in zaspal. Naslednje jutro sem imela ob 7-ih nujno službo in tudi zato- v bolnici nisem prespala (neprespanost, po vsej verjetnosti bi odšla, še preden bi se sin sploh zbudil). S tastom sem bila dogovorjena, da ga gre pogledat od pol sedmih, nato je moja mama počakala do vizite in bila z njim še kar nekaj časa. Potem, ko je bil ene dve uri sam, sem uspela priti iz službe in bila z njim ves čas(bil je vidno navdušen nad sabo, da mu je uspelo samemu prespati v bolnici), mlajša dva pa je pazila babica. No, že od šestih zjutraj me je klical mož, kako je in če sem že klicala v bolnico, kako je preživel noč. Sem mu razložila da ne, da naj pomisli kaj bi bilo, če bi vsi klicali takoj zjutraj, in da čez pol ure itak pride njegov oče v bolnico in bo izvedel kaj in kako. No, on je čist popizdil, da ne zaupa zdravnikom (glede, na to, kaj se dogaja) in da bi morala bit z otrokom, če bi bilo kaj narobe. Včeraj popoldne se je vrnil in seveda prespal pri otroku. Otrok je to takoj izkoristil, zdaj praktično ni niti minute več sam, še preden nekdo oddide mora priti drug…. Mož pa mi očita, da sem ga čist razočarala in da si ni mislil, da sem tako brez srca. Vem, da je vse skupaj napisano zmedeno, a upam, da se da kljub temu kaj razbrati.

Po mojem nikakor nisi brez srca, ampak ravnaš normalno. Pomisli, koliko je star tvoj otrok – 8 let! Povsem normalno bi se mi zdelo, da ostaneš z otrokom, ki je star nekako do 2,5 let – starejšim se da že vse razložiti in povedati. Seveda je otroka strah, ga skrbi itd., ampak da bi ga ves čas držala za roko? Saj ste bili potem večino dneva pri njem, saj ni bil sam. Če bi pa prespala pri njem in potem zjutraj odšla, še predno bi se zbudil, to bi bila pa res kriza. Postal bi paničen.
Še to. Tvoj mož je pa histeričen, oprosti!

Moje mnenje je, da si ravnala pravilno. Naša punca vedno prespi sama v bolnišnici (stara je 8 let), pa smo jo urgentno pripeljali ponoči, pa je ostala brez problema. Seboj ima vedno mobi, tako da si okrog 8. zvečer voščimo lahko noč , pa je. Čez dan pa probamo čimveč časa preživeti z njo, da ji čas med preiskavami ipd. prej mine.

Nimaš kamna. Jaz bi po mojem naredila enako. Če bi klicala ob 6. zjutraj, bi najbrž izvedela le, da spi.

Glede nezaupanja v zdravnike – če je mož dovolil otroka odpeljati v bolnico, se očitno zaveda, da je to še vseeno najboljša rešitev. Torej naj se odloči, ali so zdravniki ok ali ne.

Je pa moj bivši mož tudi panika od panike in on bi letel na urgenco, še preden sploh otrok neha kričati in pogledal, kaj mu je. Škoda, ker ni izkoristil prilike in dal otroku možnost, da pokaže, kako “velik” je že.

Hude besede so verjetno izrečene malo v afektu. Sploh tisto, da si brez srca.

Sicer pa bi na tvojem mestu, v primeru da bi seveda imela varstvo za mlajše otroke, ravnala drugače. Definitivno bi prespala pri otroku.

Ne očitaj si. Ravnala si po svoji vesti in konec koncev je otrok star 8 let! Nekaj samostojnosti mu že pripada. Si pa vse zorganirzirala in ne vem zakaj bi imela kamen namesto srca.

Mogoče te je šokirala moževa reakcija, ampak naši moški imajo včasih tudi čudne predstave o vsem skupaj. On je pač prespal pri njem ker je spočit in nima kaj drugega (ti pa si imela sestanek itd…), čeprav bi moj mož na tole moje pisanje takoj prilepil post “otroci so na 1.mestu” in se strinjam, ampak ti s svojim početjem tega nikakor nisi ogrozila.

Jaz bi na tvojem mestu pozabila na moževe besede in se mu zahvalila da je noč preživel ob sinu, da pa ni najbolje da sta tako zaščitniška in ves čas prisotna, ker to v realnem svetu ni mogoče.

Upam, da sem ti pomagala.
Pogumno!

jaz bi pa ravnala drugace, kakor pa si ti. Pa lahko sedaj pljuvate in udrihate po meni, ampak babice so se ti ponujale za varstvo mlajsih otrok, tako da bi lahko komot ostala z svojim bolanim in verjetno pomoci potrebnim otrokom.
Aja pa se to me je malo zbodlo, da si raje zjutraj odsla v sluzbo, kakor pa v bolnico.

Oprosti, to je moje mnenje. Se na zalost strinjam z tvojim mozem.

ja, saj vem, da je histeričen. Dobro vem, da je hudo, če si na potovanju in izveš kaj takega, toda čimbolj natančno sem mu skušala vse razložiti. Vmes je celo poslal svoja starša, da sta prišla k meni, da me prepričata, naj grem v bolnico spat k otroku. Tudi meni se zdi, da je dovolj star, da bi spal sam, tudi svojega 6 letnika bi najbrž pustila sama.

No nojka jaz pa njenega moža niti slučajno nimam za histerika. Glede na to kar se dogaja v zdravstvu tudi jaz otroka ne bi pustila samega. Sploh če bi imela možnost ostati pri njemu. No da je bil ponosen ,ker je preživel noč sam čisto razumem. Vendar je to čisto odvisno od človeka. Meni bi bilo preveč hudo da bi ga pustila samega. Sem pa itak preveč mehkega srca tako, da me že tako prehitro obrne. Pri nama je ravno obratno, mož je bolj praktičen jaz pa bolj zavijam v vato. Kaj pa je bolje za otroka pa bosta videla in vedela samo vidva čez čas.

nata…sa žal nisem imela izbire in sem morala nujno v službo. Sem bila pa ob 12-ih že pri njemu.

tvoj mož ima dvojna merila!

v tem primeru je potem on ravno toliko brez srca kot pa ti!
Mogoče še bolj!

rekla bi, da je mal prfuknjen!

Ah, pa otrok je star 8 let. V 2, 3 razredu. Moj sin je pri petih letih petkrat sam prespal v bolnici (čez dan smo bili ves čas z njim, do trenutka, ko je bilo treba spat) – in ja, tudi ponosen, da mu je uspelo.

Tvoj mož je histerik, sori.

Jaz ga tudi ne bi pustila samega, sploh če bi imela varstvo za druge otroke. Eno je, če pustiš zdravega otroka, da prvič nekje prespi, ne pa tolko bolanega, da mora ostat v bolnici. In meni so mojemu, ker sem ga pustila v bolnici ponoči, da je bil operiran, na otroški kirurgiji v KC sami rekli, da lahko pokličem kadarkoli hočem, in bi sigurno, če že ne bi mogla iti k njemu, sigurno vsaj poklicala. Sama vem, da sem malo čez pet klicala, pa so povedali, da je bila operacija že mimo in da spi, pa sem ob osmih že spet sitnarila, ker sem otroka hotela slišati.

ah, daj no … če bi bilo tako ZELO hudo, sigurno ne bi odšla v službo.
in 8 letni otrok lahko tudi nekaj časa preživi sam v bolnici.
spomnite se, ko smo bili mi majhni, kako je bilo. sploh nihče ni pomislil na to, da bi mami ostala ponoči pri otroku. sama sem bila vsako leto 2-3 tedne v bolnici od svojega 6. leta, mama je prišla na obisku le za vikende, ker je bila bolnišnica na drugem koncu slovenije. res mi je bilo hudo, ko me je pustila tam, ampak kakšnih travm pa tudi nisem doživljala. in dvomim, da jih kak otrok oz. odrasel doživlja zato, ker je bil sam v bolnici.

Mislim, da si nimaš kaj očitati, sploh pa ne brezsrčnosti. Moževi očitki so tisti, ki so brezsrčni, neosnovani in nesramni. 8 letnik se mi zdi dovolj star, da noč prespi sam in da je tudi čez dan nekaj ur sam, razen v primeru, da je z njim res zelo hudo…In očitno je tudi samozavesti otroka dobro delo spoznanje, da zmore biti sam. Meni se pač to, da se enkrat, ko imaš otroka, vse drugo neha, zdi nesprejemljivo. Ja, otroci so krasni, ampak življenje je sestavljeno še iz drugih krasnih in pomebnih trenutkov, npr. krasne službe, užitkov v dvoje, zabave s prijatelji…In vse je pomebno, enkrat sicer eno bolj kot drugo, a mislim razočarana, da si čisto pravilno uravnovesila situacijo in naredila najboljše 🙂

Jaz bi tudi tko naredila.

Ja, kaj pa če zboli 16letnik.Ga boste tudi vse mamice celo noč gledale s stola in bile tam….

Kako smo pa mi preživeli, ko nekaj let nazaj ni bila razširjena praksa, da so starši lahko sobivali v bolnici z otroki za vsak “drek”??!?!? Sama sem bila operirana pri 4ih letih…in še danes se spomnem kak žur smo si naredil z ostalimi “sotrpini” in nismo pogrešali staršev. to je bilo 26 let nazaj in takrat tudi obiskov ni blo toliko kot danes.

razumem, da si ob majhnem otroku, ob 8letniku pa …. ne vem no..
Po drugi strani….pa…kaj si ti manj kot je tvoj mož več?!?!? zakaj pa on ni skoču takoj in vse spustil z rok in šibal k otroku (službeno potovanje gor al dol)?!?!? Ima tud on kamen namest srca?

Ajej– če ti kaj pomaga, tudi jaz ne bi prespala pri toliko starem otroku in ja tvoj mož “is overreacting” samo to je čisto tipično za desce. NAjprej gre popolnoma brez sleherne slabe vesti na (domnevam da vsaj dvodnevno) službeno pot in te pusti samo z otroci, potem pa panika, po tihem slaba vest in nabijanje občutkov krivde drugim, ki so bili prisotni in prisebni. Jemanje stvari v svoje roke, ker s tem skrije občutek krivde, ker ga ni bilo doma. Pa pišuka no.. saj se ne dogajajo vsak dan katastrofe o katerih beremo v medijih, malo kredita je treba našemu zdravstvu le dati. ČE so pa zraven še napanicirani stari starši še toliko bolje. In ja.. naredili so zdaj en velik drek, ker je tvoj sine pameten in je hitro ugotovil, da lahko manipulira. Gotovo bo padla tudi kaka nova igrača ali dve ali tri, kakor hitro bo toliko pri sebi..
Nimaš kamna, imaš eno realno, skrbno materinsko srce in verjamem da te je prizadelo.

ko je bila moja hči op je bila stara 5 let.v bolnici me niso pustili prespati.čez dan je mlajšega sina pazila moja mama.takoj zjutraj sem poklicala na oddelek,mislim,da pred 7.so mi sami dali številko.op je bila dop,obiske je lahko imela po kosilu.sem bila v prvi vrsti za noter.še sreča,ker je otrok imel grozen zaplet in je skoraj umrl.sestre so zadevo spregledale in je kirurg dejal,da sem ji mogoče rešila življenje.

sem mal zgrešila bistvo,sorry.no mlajšega sem imela tisti dan dop,pop spet babica.videla sem ga zvečer po večerju,ki sem prišla iz bolnice.

jaz gledam takole.če so se ti vsi ponudili,da ti čuvajo mlajša dva bi zadevo sprejela.mislim,da je kljub starosti važen otrok,ki je hospitaliziran,mogoče prvič ali večkrat,vsakič je strah prisoten.zrav otrok ne potrebuje za tisti dan matere toliko kot bolan in preplašen.

sedaj je moja stara 8 let.če bi se zgodilo,da gre v bolnico gre tamal takoj k babici,ki je par korakov stran ali k tašči.niti za sek ne bi premišljevala o tem.

kar se tiče pa moža.če bi hotel izvedeti kako je otrok bi sam poklical tja in ti ne bi smel dajati občutek krivde.

Ravnala si po svoji vesti, kot se ti je v tistem trenutku najbolj zdelo prav za vse. Mene bolj moti dejstvo, da ti mož ne zaupa pri vzgoji – to je tukaj bolj očitno kot vse drugo. In po drugi strani kontradiktorno, ker gre na potovanje in te pusti samo z otroki. Škoda, ker ga nisi iz bolnice poklicala,pa bi si najel hiter čarter s potovanja, če je tako odgovoren in v skrbeh za otroka.
Osemletniku pa zagotovo ni bilo hudega ostati en dan sam, saj že lahko razume, zakaj je temu tako.
Na tvojem mestu bi verjetno ravnala enako, bi pa možu povedala direkt, kaj si mislim, če bi mi take začel plozat …

hvala vsem za vaše odgovore. Žal mišljenje moža ostaja še naprej. Njemu v bran le toliko, da je res ful skrben očka. Samo, kot sem rekla, sama sem precenila, da je fant pri 8-ih letih sposoben sam prespati v bolnici (ne, niso ga operirali, kot je napisala ena zgoraj). Večkrat je že prespal pri babicah, v bolnici pa še ne. Zjutraj mi je po telefonu takoj hitel razlagati, kako so njegovi sošolci tudi že sami prespali v bolnici. In danes zjutraj, ko je pri njemu prespal oči, v sosednji sobi pa en njegov sošolec mi je skoraj s sramom povedal, da on je pa sam spal. Fant sicer ni med najbolj samozavestnimi in mislim, da mu je res koristilo. Ja, službo bi takoj zamenjala, če bi jo le lahko in bila od jutra pri njemu. Pa žal niso vse službe take. Sem pa zato poslala tasta in mojo mamo. in ena mami31, veš, ko sem ga vprašala do kdaj bo hodil z njim v bolnico mi je odgovoril, da dokler si bo želel otrok. Me skrbi, da tudi pri 16-ih. Žal.

tudi mami treh: ja, mene tudi to najbolj boli. Ob tej reakciji sem tudi jaz pomislila na to, kako hudiča mi sploh zaupa tri otroke in gre na službeno potovanje, če mi ne zaupa. Se je opravičeval, da bi jaz storila enako, če bi bila na njegovem mestu, a sem mu odgovorila da ne, da mu popolnoma ZAUPAM. In res mu. In da ne boš mislila, da res ni hotel takoj priti iz službenega potovanja iz druge države. No, če bi bil zdravnik bi še razumela, tako pa….. ja, kljub stvarem, ki zadnje čase kapljajo v javnost zaupam našim zdravnikom in sestram.

Halo, otrok je star 8 let? Če je bila vzgoja usmerjena v samostojnost, bi vsekakor “moral”ostati sam v bolnici! Čisto isto bi ravnala kot ti, a sem tudi že mama. Ne se sekirat!

jaz bi ostala z njim, če bi imela možnost……drugače pa mislim da mu ni bilo nič hudega,…pa ne, nisi zato brez srca..

Enako. Sem bila pri 5 letih operirana na pruhu, 30 le nazaj. Tudi mi smo si naredili žur, bilo je luštno in starši so prišli na obisk za tisto uro, ko so pač bili obiski. To je bilo 30 let nazaj.
Razumem, da ostaneš pri otroku, staremu 2 ali 3 leta. Kar je starejše, se mi zdi le razvajanje in pomilovanje. Pri 8 letih?! Pa v kakšne mevže bodo zrasli ti vaši otroci, lepo vas prosim. In da, ravnala si prav. Pri osmih letih smo nekateri že pekli jajčka, si skuhali čaj, dali kuhat krompir, oprali solato. Bili smo samostojni. Kaj pa današnji otroci? Poznam nekatere, ki še pri 10 ali več niso nikoli sami doma, spijo pri starših, ker se bojijo teme… Le zakaj?!

Ej, sorry, ampak odhod v bolnico je stres še za odraslega, kaj šele osemletnika. Eno je pustiti otroku samostojnost, drugo pa je samega ga pustiti v bolnici. Poleg tega otroku v bolnici nisi samo tolažba, ampak lahko dosti bolj kot osebje opazuješ in reagiraš, če je kaj narobe. Osebje ima na skrbi mnogo otrok in ne more biti pozorno na vse, poleg tega ti otroka bolje poznaš kot neznanci in lahko morda prej opaziš, če gre kaj narobe.

Skratka, jaz se strinjam s tvojim možem.