Ime mi je Damjan- Suzana Tratnik
Konkretnega knjige sicer ne poznam, a bom vseeno malo pametna. Osebno se mi zdi, da petnajstletnik pa res lahko že bere tako rekoč vse. Vsaj če se spomnim sebe, sem takrat obiskovala knjižnico za odrasle in brala vse živo – od tistega, kar je bilo primerno mojim letom, do – še veliko več tistega (slajšega), za kar bi splošno veljalo, da ni bilo 😉 Tudi mojim staršem pri tisti starosti niso več bdeli nad mojim bralskim okusom. Mislim, da mi to kake škode ni povzročilo – ne nazadnje je zdaj moj poklic povezan s književnostjo, od vseh tistih “neprimernih” knjig mi pa ni ostala nobena travma, “pokvarile” me niso, torej …
Prebere naj jo, če mu bo le všeč. Kolikor pa sem o tej knjigi slišala, se mi ne zdi, da bi bilo z njo, kaj “narobe” (v pomanjkanju boljšega izraza).
