… še vedno iz Ptice v duši ….

Kadar nas kdo objame, se ptica v duši
tako navduši, da kar raste in raste,
dokler nas vseh ne zapolni.
Tako dobro ji namreč dene,
kadar nas kdo objame.

Globoko v nas živi duša.
Živa duša je še ni videla,
pa vendar vsi vemo, da je tam.
Ni ga bilo še na svetu človeka,
ki ne bi imel duše.
Prižge se tisti hip, ko se rodimo,
in nas nikdar ne zapusti –
niti za en sam samcat hip ne –
vse dokler živimo.
Kakor zrak je, ki ga dihamo,
od trenutka, ko prvič vdihnemo,
da trenutka, ko zadnjič izdihnemo.