… in nasvidenje …
… prijatelji; zapuščam delovno mesto, zapuščam družbo, (družbo, v kateri delam, seveda …), zapuščam stol, na katerem sem “počivala” do te ure, zapuščam misel na vse slabo, zapuščam prostore, ki me utesnjujejo, zapuščam … oh ja, vse, kar mi ni več tako zelo domače in tako zelo moje, kot je kdaj bilo in odhajam proti domu … seve, pa bom spet regrat nabrala in ga pripravila, pa kruh se mi bo pekel, pa … misli mi bodo počasi ušle nekam daleč, daleč … pustila jim bom prosto pot, ne morem jih obdržati na vrvici, ne morem in ne želim. Želim si samo … ah, kaj bi govorila o mojih željah, so žal take, da jih niti moč, ki mi je dana baje, ne more spraviti v življenje. Pa kaj bi stokala in jokala, za vse je človek baje odgovoren sam … Kaj res ??? Kakorkoli že, prijatelji, želim vam lepo ponedeljkovo popoldne in prosim življenje, da mi ponudi samo še malo časa, samo še malo, le toliko, da si utegnem zamisliti realizacijo svojih želja in le toliko še, da se vam lahko kdaj pa kdaj tudi popoldan ali proti večeru javim in vas prebiram s takim užitkom, kot … nekoč !!!
Živjo Mariči , jest sem :))))
že tko al tko sem se nalezla zgleda gripe , zdejle me je pa še dež opral do kosti dobesedno . Sem mislila da ne bo padavin :))
No , hvala bogu si šla domov. Resnično paše včasih zapustit prostore , ki začnejo človeka utesnjevati. Srčno upam , da je to bolj slučaj kot ne , ter da boš naslednje dni volje drugačne in morda le ne boš videla breme v tem ko greš v službo . Jaz bi namreč rada videla , da bi ti tam bilo lepo kot ti je nekdaj tudi bilo.
Zajček je popapu regrat milijonkrat ti hvala zanj . Sebiju sem ga prejle odnesla . Upam da ve , kako težko sem mu ga dala :))))) bi ga jaz namreč vsega pojedla . No , tuki se vidi kako priden je zajček.
Zdejle grem pod kouter me kuha vročina , bo zdravnik reku : ” zajček , to je angina :))))))